Na Ptuju in njegovi okolici, ki jo mnogi imenujejo kar pustna prestolnica Slovenije, kraji slovijo po nadvse zanimivih pustnih navadah in maskah ter predstavljajo posebej izvirno šemsko območje. Na omenjenem področju se je namreč ohranila vrsta pustnih in drugih zanimivih prastarih običajev, ki v to ljudsko izročilo vključujejo tudi celo vrsto pustnih likov in mask. Bogati tradiciji šemljenja in številnim pustnim likom, predvsem znamenitim kurentom (korantom), se v pustnem času pridružijo nadvse zanimive tradicionalne pustne maske. Vsaka od teh nosi neko svojo zgodbo in pomen, predvsem pa po vaseh ljudem želijo obilno letino na polju, plodnost ter zdravje. V našem izboru smo izpostavili nekaj najznamenitejših in ki nosijo posebno ljudsko izročilo.
-
Kurent (korant)
Ko govorimo o pustnem času na Ptujskem, ne moremo mimo tradicionalnega ptujskega Kurentovanja, ki ga uvrščajo na lestvico najboljših 10 karnevalov sveta, prav tako pa ne moremo brez omembe kurenta, ki je ob tem najznamenitejši tradicionalni pustni lik. Kurent ali korant, kakor mu pravijo ljudje na podeželju, je najbolj priljubljen, njegov pravi izvor pa še ni povsem pojasnjen. V strokovnih krogih sicer obstaja nekaj domnev povezanih z ilirsko-keltskim izročilom, z mitološkimi spremljevalci boginje Kibele, ki so jo častili na ozemlju Poetovione v pozni antiki in tudi z naseljevanjem Uskokov v 16. stoletju. Slednja teza izhaja iz spoznanja o podobnosti našega kurenta in bolgarski kukerja. Štefka Cobelj, ptujska etnologinja in umetnostna zgodovinarka je celo menila, da so kurenti povezani s starogrškimi kureti (kouretes). Po starem verovanju in izročilu naj bi bil kurent demon rodnosti, ki je preganja zimo in vabi v deželo pomlad ter k hiši prinaša rodnost in dobro letino. Nekateri avtorji celo menijo, da bi lahko kurent predstavljal tudi duhove rajnih prednikov, ki so morali obvarovati živo potomstvo pred nesrečo in prinesti rodovitnost.
Čeprav je danes sicer izgubil svojo magično moč je v njem še vedno nekaj skrivnostnega in mogočnega. Pogled nanj namreč mnoge, predvsem tiste, ki ga srečajo prvič, povsem impresionira. Prav posebna je njegova oprava, ki ji pravijo kurentija oz. korantija in je narejena iz dolgega ovčjega kožuha. Okrog pasu je opasan z verigo, na kateri je obešenih pet velikih kravjih zvoncev (nekoč je imel na hrbtu obešenega le enega). V rokah nosi ježevko (zvito grčavo gorjačo, oblečeno z ježevo kožo), ki bi mu naj služila za obrambo, po nekaterih razlagah pa predstavlja falus – simbol plodnosti (Kuret). Drži jo v levi roki, saj z desno želi ljudem srečo in mir.
Na ježevko ali na verigo ima pritrjene lepo vezene robčke, ki jih dobi v dar od mladih deklet, podarjeni robci pa naj bi pričali o njegovi priljubljenosti in imenitnosti. Najbolj izrazit del kurentove oprave, je maska oz. kapa, po kateri se liki med seboj tudi razlikujejo, saj je kurent skozi obdobje doživel nemalo modifikacij, metamorfoz in inovacij. Tako lahko ločimo t. i. pernate kurente s Ptujskega in Dravskega polja ter Slovenskih goric, in nadvse zanimive rogate korante iz Haloz, ki se od omenjenih razlikujejo tudi po zelenih pletenih dokolenkah s posebnim vzorcem. Opaziti je sicer tudi nekaj razlik v kožuhu, a v večini primerih je izdelan iz ovčjih kož. Obstajajo namreč tudi kurenti npr. na Okiču v Halozah, ki imajo kurentijo narejeno iz zajčjih kožuhov in kozjih kož. Oglej si podrobnosti …
-
Orači
Poseben lik, ki se pojavlja v pustnem času in je značilen predvsem za Slovenske gorice, Ptujsko polje in tudi Dravsko polje so orači. Nasploh je na teh področjih pustno oranje priljubljena šega, v kateri sta skriti že pozabljeni obredni dejanji. Gre za oranje obrambnega magičnega kroga okoli vasi, s katerim so naselje zavarovali pred zlimi vplivi in svečano zaoranje prve brazde ob začetku poljskih del. Tako je vera, da orači prinašajo srečo in dobro letino bolj ali manj še živa. Ta šega je sicer znana tudi v drugih krajih Slovenije, kjer poznajo obdelovanje zemlje z oranjem, a je na Ptujskem še najbolj izrazita.
Prava posebnost so skupina oračev na Ptujskem, ki jo sestavljajo pokač (tudi pokar), pobirač (tudi košar), dva ali trije pari konjačev, plužar in nekaj korantov, ki na kmečkem dvorišču zaorjejo simbolično brazdo in posejejo seme za debelo repo, dobro letino na polju. Pri tem vsak član opravlja določeno nalogo. Tako pokač s pokanjem oznanja prihod skupine, konjiči vlečejo plug, koran (kurent) pa pluži. Spremljevalni koranti skačejo in zganjajo hrup z zvonci, pobirač pa poseje seme in pobere darove za opravljeno delo, ki jih namenijo domači. Kot že rečeno, orači kot celota prinašajo ljudem nekaj dobrega, pri tem pa ima prav posebno vlogo korant. Ta ima namreč v skupini oračev dvojno vlogo, saj lahko samo on tudi kaznuje. Kadar so orači pri hiši dobrodošli, opravijo svoj obred v skupno zadovoljstvo in veselje, če pa jih domači zavrnejo, jih kaznujejo tako, da se korant povalja po dvorišču in domačiji napove nesrečo v prihajajočem letu. Oglej si podrobnosti …
-
Haloški Jürek in Rabolj
Prav za Haloze je kot tradicionalna pustna maska značilen haloški Jürek ali Zeleni Jurij, rastlinska pomladna maska, v katero se našemi fant. Ta je bila na Ptujskem znana do konca 19. stoletja, v Halozah pa še v prvi četrtini 20. stoletja. Prav v 19. stoletju so bili na vsem ptujskem območju priljubljeni spomladanski obhodi Zelenega Jurija, v zelenje ali bršljanove vejice odetega fanta, ki so potekali na svetnikov god 23. ali 24. aprila. Samo obredje ima svoje korenine še v daljnji preteklosti in predstavlja zmago nekega spomladanskega bajeslovnega lika nad zimo, a ga je krščanstvo nadomestilo s svetim Jurijem. Zeleni Jurij, zaščitnik konj in živine, je v deželo prinašal rodovitnost in dobro letino. V začetku 20. stoletja je običaj prešel v pozabo, dokler ga niso v začetku 80-ih let v Halozah, na območju Dolene in Kočic ponovno obudili k življenju kot pustno masko, kot haloškega Jüreka. Današnjo pustno skupino juračev sestavljajo Jürek, ki predstavlja pomladno božanstvo, Rabolj, ki predstavlja zimo ter nekaj spremljevalcev: štirje ali pet plesnih parov, muzikanti ter pobirač. Oglej si podrobnosti …
-
Piceki
Zraven znamenitega koranta lahko na Ptujskem v pustnem času srečamo tudi piceke, ki so značilni prav za Ptujsko polje. Piceke lahko na Ptujskem občudujete le v času pusta in pri tem spoznavate prav posebno ljudsko izročilo, ki se prenaša iz roda v rod. Gre za redko masko, ki jo sicer poznajo še na Goričkem in v Benečiji ter je povezana z nesnostjo pri kokoših in dobro letino na vrtu. Včasih so piceki ali kokotiči, se pravi petelinčki hodili okrog po domačijah že nekaj dni pred pustom, v masko pa so se oblekli le otroci.
Navadno so si pod pazduho navezali belo spodnje krilo in belo srajco na glavo pa nadeli dolgo koničasto kapo iz belega papirja. Obraz jim je zakrivala bela papirnata maska, s seboj pa so imeli tudi palico, ki je imela na spodnjem koncu navezan šop kurjih peres na gornjem delu pa nasajeno glavo pravega petelina. Navadno so zajahali omenjeno palico ter skakali in plesali ob orglicah, ki je nanje igral njihov spremljevalec pobirač. Ta je bil oblečen kot starejši moški v stare hlače, srajco, suknjič in moder predpasnik ter klobuk. S seboj pa je nosil tudi košaro (cajno) s plevelom oz. semenom ter lesene grablje. Omenjeno košaro je uporabljal tudi za darove domačih. Oglej si podrobnosti …
-
Rusa (gambela, melika)
Bogati tradiciji šemljenja in številnim pustnim likom, predvsem znamenitim kurentom (korantom), se v pustnem času pridružijo tudi nadvse zanimive ruse. Na Ptujskem zraven štirinoge velike ruse, ki ji pravijo tudi gambela, mela, melika ali pa kar stvar, nastopa tudi dvonoga mala rusa, ki ji prav tako rečejo stvar. Stvar pomeni živo bitje, neko nedoločeno žival, saj rusa predstavlja živalsko masko, s katero želijo simbolično vplivati na plodnost in zdravje pri konjih ter drugi živini. Oprava ruse je zelo enostavna, za ogrodje pa so uporabili krpele (pripomoček iz vrvi in lesenih palic za spravljanje stelje – slame, listja …), čez katere so povezali rjuho ali platno. Danes ji ogrodje večinoma povežejo s ponjavo iz vrečevine (juto). Spredaj ima bodisi v rokah ali pritrjeno na ogrodje v ovčjo kožo opeto leseno glavo z gibljivo ali kar prosto visečo spodnjo čeljustjo in jezikom, zadaj pa rep. Pod repom navadno visijo napihnjeni svinjski mehurji, ki predstavljajo moda. Glava ima narisana ali nabita očesa in ušesa, čeljust pa se da premikati z natezanjem in spuščanjem vrvice. Na rusi navadno sedi pritrjen jezdec (lutka iz cunj), ki ga imenujejo faček ali rusin dečko.
Na Ptujskem razlikujemo med velikimi štirinogimi in malimi dvonogimi rusami, kjer je pod ogrodjem samo en človek in se pojavljajo v manjšini. Te so značilne bolj za Slovenske gorice in Haloze, med njimi pa sta prav zanimivi in drugačni dvonogi rusi iz Podlehnika in Leskovca. Na štriku jo vodi gonjač , ki ga v Halozah imenujejo forar na Ptujskem polju pa porta. Oblečen je v stare hlače, jopič, telovnik, delovni plašč ali pajaca in obut v visoke čevlje ali gumijaste škornje, v roki pa drži bič. Nekateri imajo obraz zakrit z masko. Ruso in gonjača ponekod spremlja še pobirač (poberač), ki s seboj nosi košaro ali koš na hrbtu za zbiranje darov. Oglej si podrobnosti …
Viri
- Zbral in zredil: Črtomir Rosić, urednik portala
- Foto: Črtomir Rosić