Na Ptujskem, ki ga mnogi imenujejo kar pustna prestolnica Slovenije, kraji slovijo po nadvse zanimivih pustnih navadah in maskah ter predstavljajo posebej izvirno šemsko območje. Bogati tradiciji šemljenja in številnim pustnim likom, predvsem znamenitim kurentom (korantom), se v pustnem času pridružijo tudi nadvse zanimive ruse. Na Ptujskem zraven štirinoge velike ruse, ki ji pravijo tudi gambela, mela, melika ali pa kar stvar, nastopa tudi dvonoga mala rusa, ki ji prav tako rečejo stvar. Stvar pomeni živo bitje, neko nedoločeno žival, saj rusa predstavlja živalsko masko, s katero želijo simbolično vplivati na plodnost in zdravje pri konjih ter drugi živini.
Oprava ruse je zelo enostavna, za ogrodje pa so uporabili krpele (pripomoček iz vrvi in lesenih palic za spravljanje stelje – slame, listja …), čez katere so povezali rjuho ali platno. Danes ji ogrodje večinoma povežejo s ponjavo iz vrečevine (juto). Spredaj ima bodisi v rokah ali pritrjeno na ogrodje v ovčjo kožo opeto leseno glavo z gibljivo ali kar prosto visečo spodnjo čeljustjo in jezikom, zadaj pa rep. Pod repom navadno visijo napihnjeni svinjski mehurji, ki predstavljajo moda. Glava ima narisana ali nabita očesa in ušesa, čeljust pa se da premikati z natezanjem in spuščanjem vrvice. Na rusi navadno sedi pritrjen jezdec (lutka iz cunj), ki ga imenujejo faček ali rusin dečko.
Na Ptujskem razlikujemo med velikimi štirinogimi in malimi dvonogimi rusami, kjer je pod ogrodjem samo en človek in se pojavljajo v manjšini. Te so značilne bolj za Slovenske gorice in Haloze, med njimi pa sta prav zanimivi in drugačni dvonogi rusi iz Podlehnika in Leskovca. Tam je namreč maska ruse oblikovana tako, da zgornji del telesa predstavlja tudi jezdeca. Za veliko ruso ali gambelo oz. meliko sta potrebna dva fanta, ki si na ramena nadeneta okoli dva metra dolgo leseno ogrodje, pokrito s plahto segajočo do tal, da se vidijo le noge. Sprednji fant drži skozi odprtino plahte živalsko (leseno) glavo, zadnji pa s pomočjo vrvi premika rep. Na štriku jo vodi gonjač , ki ga v Halozah imenujejo forar na Ptujskem polju pa porta. Oblečen je v stare hlače, jopič, telovnik, delovni plašč ali pajaca in obut v visoke čevlje ali gumijaste škornje, v roki pa drži bič. Nekateri imajo obraz zakrit z masko. Ruso in gonjača ponekod spremlja še pobirač (poberač), ki s seboj nosi košaro ali koš na hrbtu za zbiranje darov. Pobirač si obraz navadno pobarva, včasih pa si nadene plastično masko ali očala z nosom.
Rusa in gonjač se kot samostojna maska pojavljata po okoliških vaseh, na organiziranih pustnih sprevodih pa se velikokrat pridružita oračem. Hodijo od hiše do hiše, kjer rusa uganja številne norčije in je sploh neubogljiva, gonjač pa se na žival huduje. Svoj prihod k hiši napovejo z glasnim vpitjem in pokom biča. Po starem običaju imajo ruso na prodaj, zato je povsod veliko barantanja. Gonjač namreč skuša gospodarja prepričati, da naj kupi od njega žival, ki jo je našel v gozdu. Gospodar se seveda izgovarja, gonjač pa vstraja, a na koncu se pogodita, da jo mora prej videti. Gonjač privede ruso, gospodarju pokaže njene zobe, kako dobro je rejena in jo ponuja poceni. Kot po običaju se kupčija pri vsaki hiši seveda razdre. Domači jih povsod radi sprejmejo in pogostijo, po opravljenem obredu pa pobirač zbere darove in nadaljujejo pot.
Včasih se je rusa, a le v redkih primerih ko pobirač ni bil zadovoljen s prejetimi darovi, vrgla na tla in premetavala. Sporočilo je bilo dojeto kot želja po bolezni med štirinožno živino. Danes ko živine po vaških hišah skoraj ni več, je ta del običaja izgubil svoj pomen, valjanje po dvoriščih pa je sicer ponekod predvsem zaradi smeha in zabave ostalo.
Viri
- Foto: Črtomir Rosić
- Brence A., Tradicionalne pustne maske na ptujskem območju, Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož, Ptuj 2011
- Kuret N., Maske slovenskih pokrajin, Cankarjeva založba in Znanstveno raziskovalni center SAZU, Ljubljana 1984
- ED Korant Markovci, Naš pravi fašenk … fašenk v Markovcih (publikacija), Markovci, 2011
- Spletni portal Kamra
- Spletna stran Kurentovanje.net