Ptuj v srednjem veku – V svoji zgodovini je Rimsko cesarstvo nadziralo vse helenizirane države v Sredozemlju, kot tudi keltska območja Zahodne Evrope, zato je bilo velik vpliv čutiti tudi na Ptuju. Poseben vpliv je bilo čutiti ob koncu Rimskega cesarstva, ko so se vedno bolj kazali očitni znaki krize. Vzroki so bili v prvi vrsti ekonomski, ki pa so bili tesno povezani tudi z drugimi aspekti rimskega načina življenja. Omenjeni razlogi so sčasoma privedli do razpada in ločitve Rimskega cesarstva na vzhodno in zahodno polovico ter do začetka novega zgodovinskega obdobja Srednji vek. Omenjeno krizo v tem burnem obdobju so za svoja osvajalna izkoristila tudi plemena Germanov in Hunov in Atila leta 452 na svojem osvajalnem pohodu v Italijo mesto Ptuj poruši in požge. Atila leta 453 umre in nekateri zgodovinarji menijo, da naj bi umrl ravno na področju takratne province Panonije.
Srednjeveški Slovenski trg v starem mestnem jedru Ptuja, kjer kraljuje Mestni stolp
Ptuj je to katastrofo preživel in ob prehodu v Srednji vek se na Ptuju občasno ohranja utrjeni prehod čez Dravo vse do okoli leta 570, ko so ga dokončno zasedli Avari. Ti so na tem območju naseljevali njihove zaveznike Slovane, ki so skupaj z njegovo naselbinsko tradicijo prevzeli tudi njegovo ime. Njihova poselitev je bila tako intenzivna, da se Ptuj še danes ponaša z najpomembnejšim zgodnjesrednjeveškim najdiščem v Sloveniji. Nekatero gradivo obsega časovno obdobje med 8. in 11. stoletjem. Leta 796 je Ptuj kot naselbina obnovljen na zemljišču med mostiščem na Vičavi in obronkom Malega gradu s (spodnjo) cerkvijo. Razširi se pod Grajski grič proti proštijski ploščadi. Nadškof Arno, postavi za na Ptuju Teoderika za škofa.
Z uničenjem avarske države ob koncu 8. stoletja sta Podravje in z njim Ptuj prešla v okvir frankovske države. Zaradi tradicionalnega in zelo pomembnega rečnega prehoda je takoj po frankovski zasedbi ponovno zaživela naselbina, ki je v letih med 840. in 874. pripadla spodnjepanonskima mejnima grofijama – knezoma Pribini in Koclju, med 874. in 890., pa je postopoma prešla v imunitetno last salzburške nadškofije. Pribina (850-861) zgradi na Ptuju cerkev, ki je posvečena v času salzburškega nadškofa Liutprama (836- 859). Leta 874 župnijsko cerkev sv. Jurija (Kocljevo) posveti salzburški nadškof Teotmar, Ptuj pa postane kraj rednih sejmov in sedež pražupnije. Leta 890 po darovnici kralja Arnulfa (ponarejena na podlagi izgubljene pristne), dobijo Salzburžani v last cerkev na Ptuju z desetino in dve mestni četrti s sodstvom, mitnino in mostom in tretji del mesta, ki je bil prej Kocljeva last.
Osrednja mestna tržnica in v nadaljevanju Proštijska cerkev
Med leti 969 in 973 Ptuj pristane v rokah Ogrov. V letih med 977. in 1555. je bilo mesto ponovno v lasti salzburških nadškofov, nato pa v lasti deželnega kneza. Leta 1132 so prvič omenjeni Gospodje Ptujski. Tako je leta 1137 v listini imenovan Friderik Ptujski, ki kot salzburški ministeriali postanejo lastniki Ptuja. Do leta 1147 salzburški nadškof Konrad I. (1106-1147) da pozidati grad na temeljih starega, že davno porušenega gradu in kjer med leti 1222 in 1232 na gradu deluje babenberško-salzburška kovnica denarja. Leta 1230 se na Ptuju na obrobju mesta naselijo dominikanci. Mehtildis, vdova Friderika III. Ptujskega, jim pokloni zemljo na zahodni dravski terasi, kjer so zgradili samostan in cerkev. Leta 1239 na Ptuj pridejo manjši bratje – minoriti in se naselijo na vzhodnem delu mesta, kjer med 1280-1290 zgradijo samostan. Med njihove ustanovitelje štejemo gospode Ptujske, Walseeje, Pesniške, in ptujske meščane. S prihodom menihov na Ptuj se prične njegova bogata vinogradniško – kletarska tradicija.
V naslednjih letih se Srednjeveški Ptuj obda z obzidjem in postane mesto z mestnimi pravicami. Dobi svoj pečat, najstarejši znan pečat s podobo sv. Jurija na konju in napisom SIGILVM*CI-UITATIS*DE*BETOVIA pa je iz leta 1273. Dominikanski cerkev, ki je bila dograjena v letu 1252 in leta 1255 tudi posvečena. Požar je žal leta 1302 uničil dominikanski samostan, njegova prenova pa je trajala vse do sredine 14. stol. Ptuju leta 1376 salzburški nadškof Pilgrim II. Puchheim (1365-1396) potrdi njegov prvi statut, ki obsega 195 členov, ki urejajo upravno in sodno ter gospodarsko življenje Ptuja.
Dominikanski samostan
V času turških vdorov je leta 1396 do tal požgan tudi Ptuj. Nadaljnja leta na Ptuju pusti svoj pečat predvsem razvoj krščanstva. Tako leta 1446 v cerkvi sv. Jurija v prezbiteriju naredijo 40 kornih klopi. Sedeži iz hrastovega lesa so okrašeni z gotskim krogovičjem, rastlinsko ornamentiko in živalskimi figurami, okrog leta 1460 pa Konrad Laib naslika krilni oltar sv. Marka, ki ga je podaril cerkvi sv. Jurija. Sledijo leta vojn z ogrskim kraljem Matijem Korvinom, ki si po vojni s cesarjem prisvoji Ptuj v letih 1479 – 1490. Značilno življenje na Ptuju v teh letih poda zanimiv zapis iz leta 1487, ko je Ptuj opisal ogrski kancler Paolo Santonino: “Pa vendar ima ptujski okraj ob dobrih letinah na pretek kruha, vina in mesa, saj dobiš ta čas dva rejena junca za štiri dukate, dva hlebca kruha, lahkega, rahlega kot goba in belega, da boljšega nisem videl nikjer drugje, pa prodajajo za sold.” V nadaljevanju cesar Maksimilijan I. (1493-1519) po madžarski vojni leta 1494 od salzburških posesti zadrži Ptuj in Brežice. To je bilo obdobje temačnega poznega srednjega veka in želja po begu iz mračnega sveta, po ugledu in avanturah je nekatere ljudi vabila stran z evropskih tal. Začela so se velika raziskovanja sveta in tako je Krištof Kolumb leta 1492 odkril Ameriko, ki je posledično privedlo k pričetku novega zgodovinskega obdobja Novi vek.
Viri:
- Foto: Črtomir Rosić
- Wikipedija
- Uradna spletna stran mesta: http://www.ptuj.info
- Marija Hernja Masten, Kratki vodnik po Ptuju, Mestna občina Ptuj, 2009
- Brence Andrej, Ptuj z okolico, Kulturna skupnost, 1988
- Slovenija, Turistični vodnik, 1995