fbpx

Cerkev Svete Trojice v Slovenskih goricah

Cerkev Svete Trojice v Slovenskih goricah
Deli na:

Sveta Trojica v Slovenskih goricah je naselje s strnjenim jedrom vrh razglednega slemena in leži v osrednjem delu Slovenskih goric, le kakšnih 20 km od Ptuja. Strnjeno jedro s čudovito baročno cerkvijo vzhodno kraj ceste Ptuj – Lenart popotnikom že od daleč klanja in vabi k obisku. Naselje ima v višjih legah položne njive, sadovnjake in brajde, tudi nekaj redkih vinogradov, v nižinah pa se razprostirajo čudoviti travniki in pašniki. Vzhodno pobočje je poraslo z gozdom, med katerim so raztreseni domovi, v dolini reke Velke pa je lepo urejeno akumulacijsko jezero. Umetno jezero združuje visoke vode potoka Velka in je namenjeno ribogojstvu in ribolovu, okrog njega pa je speljana lepa sprehajalna pot s čudovitim pogledom na cerkev.

cerkev svete trojice v slovenskih goricah

Pogled na cerkev Svete Trojice z bližnjega jezera

Naselbina pod cerkvijo je nastala na stičišču cest iz Ptuja, Maribora in Radgone. Od konca 17. do konca 18. stoletja je bila tu osrednja slovenjegoriška božja pot zato se je naselbina v tem času razvila v večjo oblikovano vas, ki je leta 1872 dobila status trga. Urbano kraj sestavljata mlajše jedro oziroma trg z lijakasto razširjenim cestiščem in pretežno strnjenimi hišami na severni polovici ter starejši vaški del s posamično gradnjo na južni strani. Cerkev in samostanski kompleks na njunem stičišču ju s svojo gmoto povezujeta in obenem krajinsko poudarja, v samem jedru trga pa je ohranjenih nekaj čednih klasicističnih hiš.

Največja znamenitost kraja je že prej omenjena velika baročna cerkev s tremi zvoniki, ki daje kraju poseben čar. Od cerkve vodijo do že omenjenega akumulacijskega jezera nadvse zanimive stopnice, ob stopnicah pa je lepo urejen križev pot. Zanimivost kraja je tudi “Krajnčeva ruda” oziroma kamnolom v bližnjem zaselku Osek , ki je bil v preteklosti pomemben kamnolom. Odprt je bil že pred letom 1358, deloval pa je vse do leta 1950. Iz tega kamnoloma so zgradili tudi cerkev in del obnovljenega obzidja cerkve, ter večino starejših slovenjegoriških hiš.

Na hribu krasne baročne cerkve Svete Trojice, ki se je prvotno imenoval Porčki vrh (Purkstalberg), so ljudje želeli postaviti cerkev že daljnega leta 1631, o tem pa govori tudi lokalna legenda. Ta se je prenašala iz roda v rod vse do danes, govori pa, da so krajani izbrali za prostor izgradnje gmajno v grapi, kjer je danes akumulacijsko jezero. Ker so se na hribu nad gmajno vsak večer prikazovale tri lučke ali zvezde posebnih oblik, so se odločili drugače, saj tudi voli, ki so vozili kamenje iz Oseka, niso hoteli v dolino k gmajni, temveč so hoteli na hrib. Leta 1631 so postavili manjšo leseno kapelico posvečeno Svetemu Duhu, ki je bila zelo obiskana. Kmalu so se odločili za izgradnjo večje cerkve, ki pa bi naj bila zaradi legende o nenavadnem prikazovanju treh zvezd, posvečena Sveti Trojici. Zemljišče za cerkev je podaril cmureški grof Wolfgang Stubenberg, temeljni kamen, ki ga je blagoslovil sam graški knezškof (sekovški škof) Janez Marko, pa so položili z veliko slovesnostjo 15. junija 1636. Prvotna cerkev je obsegala današnji zahodni zvonik, nekoliko nižjo ladjo z južno kapelo in kvadratast prezbiterij s strešnim stolpičem. V zvonik je vodil sedaj zazidani portal, nad katerim je vzidana plošča, ki priča o nastanku cerkve. Leta 1643 je bila cerkev popolnoma dograjena in tudi posvečena, a je bila manjša od sedanje, saj je zavzemala le tretjino sedanje. Obsegala je današnji zahodni zvonik, ladjo v velikosti današnjega prezbiterija in kvadratast oltarni prostor s strešnim, čebulasto ostrešenim stolpičem.

cerkev svete trojice v slovenskih goricah

Pogled na cerkev in del samostana z notranjega dvorišča

Zvonik je imela namesto današnjega velikega oltarja, segala pa je do prižnice, njena prvotna vrata pa so bila pod zvonikom. Zvonik je leta 1864 pokrivala sekundarna piramidasta streha, sedaj pa ga čebulasto laternasta, enako kot njegova vzhodna soseda iz leta 1780. Orientirana je bila proti zahodu, kar je ravno obratno kot sedaj, ko je usmerjena proti vzhodu. Njeno opremo so skrbno načrtovali že na samem začetku in tako so podobo Svete Trojice dali v izdelavo osebnemu slikarju grofa Wolfganga Stubenberškega, ki bi naj  bil luteranske vere. V zvezi s tem legenda pravi, da je slikar v končanem delu videl stvaritev božje roke in ne svoje zato se je kmalu po tem spreobrnil h katoliški veri. Samostanski kompleks ob cerkvi so začeli graditi po letu 1663, ko so Sveto Trojico prevzeli avguštinci. S pomočjo grofa Travtmanstorfa iz Negove so leta 1692 dozidali še obsežno samostansko poslopje.

Sveta Trojica se je v svoji zgodovini razvijala predvsem po zaslugi romarske poti in avguštinskega samostana. Leta 1663 so cerkev prevzeli radgonski avguštinci, ki so jo v letih 1665-1667 obnovili in ji leta 1693 prizidali loretansko kapelo. Kapelo so zgradili z darovi soproge negovskega grofa, Marije Elizabete Travtmanstorf. Zanimiv je podatek, da je takratni papež Inocenc XII. dovolil popolni odpustek vernikom, ki obiščejo loretsko kapelo v nedeljo po osmini Marijinega rojstva. V letih 1735-1740 so s pomočjo grofa Draškoviča iz Varaždina cerkev v dobršni meri na novo zgradili, saj so jo obrnili tako, da se je njen fasadni zvonik znašel na oltarnem koncu, stara ladja pa se je spremenila v prezbiterij, ki so mu prizidali sedanjo ladjo. Na njegovo južno stran so prizidali zakristijo (oratorijsko nadzidano leta 1780), ob zahodno stran pa štiri kapele, zvonika pa sta bila, kot sem že omenil,  dograjena leta 1780.

cerkev svete trojice v slovenskih goricah

Notranjost cerkve je bogata z freskami, oltarji in kipi

Glavni oltar je dominantna arhitektura, ki obvladuje celoten prostor in je nastal med leti 1752 in 1755, njegov avtor pa ni znan. Oltarna arhitektura se zaključi z atiko, na kateri je upodobljeno Božje oko, obdano z žarki in angeli. Átika je v klasični arhitekturi pojem, ki označuje nizek zid (ali višino etaže) nad glavnim stavbnim napuščem, ki naj bi zakrivala streho. Dekoracija najvišjega dela zgradbe je bila zelo važna v antični grški arhitekturi pa tudi kasneje. Pogosto je bila okrašena s skulpturami in stolpiči. Oltar je v celoti lesen, vsi arhitekturni deli so izvedeni v tehniki štuka-lustra, medtem ko so kipi leseni in pozlačeni. Oltar hrani že omenjeno čudovito sliko Svete Trojice, ob strani pa svetnike avguštinskega reda (sv. Avguštin, sv. Nikolaj Toletinski, sv. Tomaž iz Villanove in Janez Fakund). Leta 1759 je bilo v cerkvi dokončanih še šest stranskih oltarjev in kipi štirih cerkvenih očetov, ki so na konzolah v prezbiteriju, avtorji teh kipov pa niso znani. Na atiki sta sv. Bonaventura in sv. Ludvik ter dva klečeča angela. Tudi ob tabernaklju klečita dva angela, ki sta delo Jakoba Gschila iz druge polovice 19. stoletja.

Na levi strani stojijo oltar sv. Križa (slika križanega je delo J.M. Kremser-Schmidta), oltar sv. Avguština, oltar sv. Florjana, oltar sv. Frančiška Ksaverja (delo J. Strauba). Oltar Marije Brezmadežne je neorenesančni, delo domačega mojstra Antona Perka, kip pa je delo J. Gschila. Na desni strani stojijo oltar Žalostne Matere Božje, oltar sv. Nikolaja Toletinskega, oltar sv. Roka, oltar sv. Patricija, oltar Dobrega pastirja pa je postbaročno delo domačega mojstra Antona Perka. Nova cerkvena ladja oblikuje velik dvoranski prostor s petimi pari plitvih kapel in empor ob strani, ki ga členijo dvojni pilastri z obočnimi oprogami, enako pa je razčlenjen tudi prezbiterij. Cerkveno zunanjost že takrat obvladuje dvostolpna fasada s predloženim dvoramnim stopniščem z okoli leta 1855. Pod rimsko-nemškim cesarjem Jožefom II. je Sveta Trojica 15. aprila 1786 postala župnija, avguštinski samostan pa je bil razpuščen. Po razpustu samostana so avguštinci takrat nastalo župnijo vodili še do leta 1812, sledili pa so jim svetni duhovniki. Zaradi velikega števila romarjev (nekateri viri navajajo tudi čez 100.000 na leto) so leta 1854 cerkev Svete Trojice in samostan prevzeli frančiškani ki jo upravljajo še danes.

cerkev svete trojice v slovenskih goricah

Prezbiterij v cerkvi Svete Trojice

V tem času oziroma leta 1883 je bila poslikana celotna cerkev. Strop in stranske stene so delo furlanskega slikarja Jakoba Brolla, med tem ko sta slikarsko dekoracijo izvedla Osvald in Egidij Bierti, katerih podpisi so ohranjeni pod njihovimi deli. Stropne freske v prezbiteriju so poslikane z angeli, ki predstavljajo devet angelskih korov, na stropu ladje pa so upodobljeni priprošnjiki v sili. Na slavoloku, ki loči glavno ladjo od prezbiterija sta na vsaki strani freske deteta Jezusa, še sv. Barbara in sv. Katarina Aleksandrijska. Na stropnem polju nad korom so med dekoracijo upodobljeni angeli z instrumenti, na stenah v prezbiteriju pa sta upodobitvi Marijinega oznanjenj in Marije kraljice sveta. Empore (galerija ali balkon ali tribuna, ki je odprta z daljšo stranjo proti večji notranjosti) krasijo medaljoni z apostoli, samo cerkev pa krasijo tudi številni drugi kipi. Med njimi so omembe vredni kipi štirih cerkvenih očetov v prezbiteriju ter nosilnica za procesije s kipom Marije, delo graškega kiparja J. Gschila. Prižnica je v osnovi iz 18. Stoletja, vendar je bila sredi 19. stoletja obnovljena. Na prižnici so reliefi štirih evangelistov, kip sv. Frančiška Asiškega na strehi prižnice pa je prav tako delo J. Gschila. Križev pot je iz 19. stoletja in je delo češkega slikarja V.F. Seitla in J. Ev. Schaara iz Gradca. Barvna okna so iz leta 1912 in izvirajo iz tirolske delavnice Neuhauser dr. Jele. Tudi južni trakt je v sedanji podobi nastal ob koncu 19. stoletja, ima pa še originalno zasnovo, kot to dokazuje njegov talni zidec.

V letu 1991 je bila v cerkvi obnovljena električna instalacija in notranjost na novo pobeljena, leta 2003 pa so na koru postavljene nove orgle z 54 registri. Orgle se sicer prvič omenjajo leta 1833, izdelal pa jih je mojster Karol Schehl iz Gradca. Med svojim obstojem so bile večkrat obnovljene, od različnih mojstrov, danes pa veljajo za tretje največje orgle v Sloveniji. V prezbiteriju se sedaj nahaja še zvon iz leta 1666, katerega je vlil Peter Zwelfer v Gradcu. Leta 1887 je takratni ljubljanski škof Missija blagoslovil 3.000 kg težek zvon, ki pa je žal bil, tako kot zvon iz leta 1938, ki so ga nabavili farani, uničen v 2. svetovni vojni. Od leta 1994 visi v zvoniku 2.700 kg težek zvon iz livarne Grassmaier iz Innsbrucka.

cerkev svete trojice v slovenskih goricah

Stopnice z križevim potem, ki vodijo od cerkve do bližnjega jezera

V Frančiškanskem samostanu Sveta Trojica v Slovenskih goricah je muzej, ki prikazuje verske in kulturne dejavnosti v trojiškem samostanu in v življenju župnije Sveta Trojica. Muzejska zbirka obsega različni eksponate od dragocenih liturgičnih predmetov (mašni plašči, cerkveno posodje, relikvije, votivne podobe, igralnik za orgle) pa do gospodinjskih, mizarski, steklarskih in drugih predmetov, ki pa so danes že redkost in preteklost. Samostanski muzej je odprt za javnost in vreden ogleda, za ogled pa se je potrebno predhodno najaviti. Vstopnine ni, za vzdrževanje muzeja pa so dobrodošli prostovoljni prispevki. Prav posebna pa je v frančiškanskem samostanu muzejska knjižnica v kateri so knjige od leta 1474 do leta 1830. Knjižni fond, ki obsega 1555 izvodov, ima tudi več rokopisov. Knjižnico bogatijo prvotiski, inkunabule (knjige, ki so bile natisnjene pred letom 1500). Med raritetami je tudi knjiga o fiziki iz leta 1574, morda najstarejši učbenik fizike na Slovenskem. Zanimiva je tudi knjiga z zemljevidom, ki opisuje Cerkniško jezero. Knjižnica je običajno odprta za ogled po predhodnem dogovoru, trenutno pa je zaprta zaradi popisa knjižnega fonda.

KML-LogoFullscreen-Logo
Cerkev Svete Trojice v Slovenskih goricah

nalaganje map - prosimo počakajte ...

Cerkev Svete Trojice v Slovenskih goricah 46.576113, 15.875480 Cerkev Svete Trojice v Slovenskih goricah Sveta Trojica v Slovenskih goricah je naselje s strnjenim jedrom vrh razglednega slemena in leži v osrednjem delu Slovenskih goric, le kakšnih 20 km od Ptuja. Strnjeno jedro s čudovito baročno cerkvijo vzhodno kraj ceste Ptuj - Lenart popotnikom že od daleč klanja in vabi k obisku. Podrobnosti...

Viri:

Copyrighted Image !