fbpx

Klopotec, njegov nastanek in tradicija na Ptujskem

Klopotec, njegov nastanek in tradicija na Ptujskem
Deli na:

Popotnik, katerega pot zanese med vinorodne griče haloškega in slovenjegoriškega konca, je med poznim poletjem in zgodnjo jesenjo priča izjemnim in slikovitim pogledom na čudovito krajino. Kopaste griče ponekod mehko pokrivajo gorice z vinsko trto, ki jo pri nas na Ptujskem poznamo še iz časa Keltov. Njihovo delo so potem nadaljevali Rimljani in po svojem prihodu na naša ozemlja še Slovani. Zasluge za razvoj vinske tradicije je imelo tudi krščanstvo, saj je vino sestavni del mašnega obreda. Tako so za dvig vinogradništva in kakovost vinske kapljice v srednjem veku na Ptujskem po večini skrbeli menihi minoritskega in dominikanskega reda, ki so bili najboljši vinogradniki in kletarji. Seveda je bilo potrebno vinograde že takrat skrbno negovati in jih tudi obvarovat pred ptiči in divjadjo. Torej tudi skrb za odganjanje ptičev iz vinograda oz. z drugih zorečih plodov seže v sam začetek vinogradništva oz. v čas pred našim štetjem.

O tem govori Sveto pismo, pa tudi eden najpomembnejših rimskih pesnikov Vergil v pesnitvi Bukolika in Georgika, ki jo je napisal leta 36. pr.n.št. Bolj podrobno je skrb za vinsko trto in odganjanje ptičev iz vinogradov zapisana konec 17. stoletja v nemški knjigi Georgica curiosa aucta (Nurnberg, 1695). Iz vsega omenjenega je razbrati, da je človek že v preteklosti svojemu pridelku in vinogradu posvečal posebno pozornost. Največja nadloga v času zorenja grozdja so takrat predstavljale divje in domače živali pa tudi tatovi. V pisnih virih je zaslediti, da so že v 17. stoletju najemali posebne čuvaje vinogradov, na našem področju pa so bili to ovtarji. Za odganjanje živali so takrat uporabljali predvsem hrup in ropot, v prej omenjeni knjigi Georgica curiosa aucta pa je prva upodobitev našemu klopotcu podobne naprave. Nekateri priznani etnologi trdijo, da je klopotec izvirna slovenska naprava (F. Baš, L. Kretzenbacher, J. Bogataj, Z. Kumer) in povsem možno je, da so klopotec na nemška področja prenesli prav z naših krajev. Avstrijci so namreč klopotec prevzeli od nas z imenom vred, saj ga imenujejo ˝Klapotetz˝. Klopotec so uporabljali tudi na njivah, v vinograde pa se je po pisnih virih za stalno preseli nekje proti koncu 18. stoletja.

klopotec

Zanimive in pomembne so tudi prve upodobitve klopotca na Slovenskem na starih vedutah, ki so tudi neke vrste dokaz, da so se klopotci zelo zgodaj pojavili na slovenskih tleh. Pri tem je pomembno vlogo odigral štajerski litograf in založnih Joseph Franz Kaiser iz Gradca. Prvo doslej najstarejšo znano upodobitev klopotca na Slovenskem najdemo ravno na Kaiserjevi veduti Bizeljskega gradu avtorja Franza Kiroshofrja iz obdobja pred 1829. Original vedute z upodobljenim klopotcem hranijo v muzeju v Gradcu, kopijo pa si je možno ogledati v Pokrajinskem muzeju v Mariboru. Druga doslej najbolj znana upodobitev klopotca na Slovenskem je z vedute vinogradov avstrijskega nadvojvode Janeza na Meranovega pri Mariboru iz leta 1835.

klopotec

Prav zanimiva je tudi prva pisna omemba klopotca na Slovenskem iz leta 1797, ki jo je napisal slovenski duhovnik, ljudski pesnik, pisatelj, narodni buditelj in skladatelj Leopold Volkmer (umrl 7. februarja 1816 v Destrniku). Klopotec omenja v svoji pesmi Klaguvanje enega vencerla (Tožba enega vencerja pre domlatkeh), kjer opisuje težko življenje viničarjev v tistem času. Klopotec leta 1929 v svoji pesniški zbirki ˝Kitica mojih˝ omenja tudi prvi slovenski general in pesnik Rudolf Maister Vojanov.

Kakorkoli, na Ptujskem in širše v poznem poletnem času v mnogih vinogradih ˝zapojejo˝ klopotci, ki po so glede na njihovo vinorodno območje (strokovno – vinorodni podokoliš) različno izdelani. Tako imajo klopotci v Slovenskih goricah dva para kril ali vetrnic (štiri krake) v Halozah pa tri pare kril ali vetrnic (šest krakov). Klopotec je na videz enostavna naprava, v resnici, ko ga pogledamo nekoliko pobliže, pa lahko zasledimo njegovo dokaj zahtevno zasnovo. Vsak del ima namreč natančno opredeljeno funkcijo, zato ni vseeno, iz kakšnega lesa je narejen. Stol (klopočov lušt, jarem, glavni okvir, stolček, gater) je tisti del, ki drži gred (gredl, gred osmerokotna, gredelj, os). Ima obliko stola, zato nosi tudi takšno ime in mora biti iz trdega lesa (navadno iz hrasta ali jesena). Na gred, za katero je najboljši akacijev ali hrastov les, izvrtajo luknje, v katere pritrdijo kladivca (kici, baci, macleki, bati, kiji, prsti za klopotaje, leseni tolkači).

Macleki morajo biti razporejeni tako, da nikoli ne udarita po deski dva hkrati, udarjajo pa po naslednjem vrstnem redu: 1, 3, 2, 4. Macleke držijo škarje in klinček , ki jih razpenjajo leseni jezički (kajle). Škarje so iz hrastovega, jesenovega ali akacijevega lesa, za klinček pa je najboljši les akacije, sviba ali hrast. Kladivca udarjajo po deski iz kostanjevega, češnjevega in javorjevega lesa, ki pa je obešena na verigo. Kostanjeva deska zveni najlepše, a ima najkrajšo življenjsko dobo. Vetrnice (krila, letance, peruti, peresa) so narejene iz smrekovega ali topolovega lesa, na gredelj pa so pritrjene preko križa in zagozd (kajla za vetrnice) ter varoval (zihrunga za kajlo). Veliki klopotci imajo tudi zavoro, da jih lahko ob velikem vetru ustavijo, sicer se lahko poškodujejo. Klopotec ima tudi rep, da se lahko obrača po vetru in je navadno iz brezovih vej. Klopotce so nekoč za lastnike vinogradov običajno izdelovali kar kočarji ali viničarji, ki so prebivali v njihovih kočah oz. viničarijah, pozneje in tudi danes pa predvsem kolarji, tesarji in mizarji.

klopotec

Na Ptujskem je že dolga tradicija postavljanja klopotca, saj vinogradniki, združeni v vinogradniška društva na posebnem dogodku ohranjajo ta običaj. S tem je postal klopotec simbol zorenja grozdja in bližajoče se trgatve in ne le kot odganjalec ptičev. Čas postavljanja klopotca je od vinorodnega območja in lokalnih običajev različen. Tako ga v Slovenskih goricah večinoma postavljajo za Jakobovo oz. čas ob godu sv. Jakoba (25. julij), v Halozah pa večinoma za Veliki šmaren (15. avgusta). Tako v Slovenskih goricah kakor tudi v Halozah nekateri postavljajo klopotec tudi za sv. Ano (26. julij). Po pisnih virih nam združeni podatki Slovenskih goric in Haloz kažejo, da najpogosteje klopotce postavljajo sredi vročega avgusta, ko krščanski svet obhaja Veliki šmaren.

Ob postavljanju klopotca so že nekoč pojavljale šege in navade, ki so bile odraz tistega časa, njegovo poslanstvo pa je, da s svojim “petjem” plaši in odganjaj ptiče, hkrati pa nas opozarja tudi na to, da je grozdje že pričelo zoreti. Po starem običaju, večinoma pa tudi še danes, so jih nameščali na vrh vinogradov na visoke, s klini opremljene drogove. Nekoč so viničarji za pomoč pri postavitvi klopotca povabili sosede in ta dan je bil prav poseben in vesel. Prihajale so cele družine in tudi harmonika ni manjkala. Gospodinja je gostom ponudila štruklje in nekaj pijače, po veseli postavitvi klopotca pa se je zabava s glasbo, plesom in šalami navadno nadaljevala do jutra.

klopotec

Takoj ko so se po vinogradih oglasili klopotci, so morale gospodinje zapreti kokoši oz. “kure” v kokošnjak ali “kurnik”, otrokom pa zabičale, da ne smejo v vinograd. Nekateri gospodarji so bili namreč zelo strogi in so kakšnemu kočarju ali tudi viničarju odpovedali stanovanje, če so njega ali njegove otroke zalotili pri kraji ali “rabutanju” grozdja. Gospodar celo povabljenim gostom nikoli ni dal grozdja, temveč le vina. Danes se nekatere pozabljene šege in navade ob postavljanju klopotca ponovno vračajo, pridružil pa se mu je še blagoslov vinogradov in klopotca, ki ga opravi domači župnik. Postavitve klopotca danes potekajo kot javne prireditve in so del turistične ponudbe in promocije, ki jih obiskuje vse več ljudi, ljubeteljev vina in vinske tradicije.

Klopotec, ki vse bolj postaja slovenski simbol, snamejo do Martinovega oz. takoj po koncu celotne trgatve in s tem tradicionalno zaključijo neko obdobje v upanju na dobro letino v naslednjem.

Viri: