Sejem kot način občasnega trgovanja, nam je znan že iz daljne preteklosti. Prav poseben pa je v tem pogledu zagotovo Ptuj, ki je dobil sejemske pravice že konec 9. stoletja, ponovno pa konec 10. stoletja. Ptujski letni sejmi so se prištevali k pomembnejšim, saj jim je pravico do trgovanja podelil sam vladar, poseben sejemski red pa je omogočal nemoteno trgovanje. Ne glede na to, kakšna je bila njihova usoda skozi stoletja, še vedno potekajo ob določenih dnevih na ptujskih ulicah. Sejmi tako kot tradicionalna oblika občasnega kupčevanja predstavljajo glavno dediščino trgovanja in posebno obliko ljudske trgovine. Sejem je za Ptuj in okoliške kraje veljal za resnično prazničen dan. V mesto so se pripeljali kramarji od blizu in daleč ter razpostavili svoje stojnice na vsako stran trga. Na sejmu so se sklepale kupčije in ljudje so se pogajali o cenah. Ljudje so izdelke kupovali za vsakdanjo rabo, saj so jih rabili pri svojih opravilih. Dobre kupčije so navadno tudi dobro zalili. Rokodelci so delali pretežno za potrebe lokalnega prebivalstva in svojih izdelkov niso izvažali v tujino. Izjema so bili le mesarji, ki naj bi bili hkrati veletrgovci s klavno živino. Vsi ti so svoje izdelke prodajali na sejmih, ki so se odvijali skozi vse leto na Ptuju.
Danes daje Ptuju še poseben pečat Katarinin sejem, ki se odvija 25. novembra na Katarinino, ko goduje Sv. Katarina Aleksandrijska (Sinajska) in je uvod v predpraznično decembrsko dogajanje. Sejem nima več takšnega pomena, kot ga jih imeli nekoč, a je kljub temu ostal tradicionalni ptujski kramarski sejem, na katerem se tradicija prepleta s sedanjostjo. Zanimiv je opis Katarininega sejma v ˝Ptujskem listu˝ iz leta 1921, ki sejem opisuje v duhu takratnega časa. Danes lahko na Katarininem sejmu kupite starine, moderne tehnične pripomočke, igrače, bižuterijo in tradicionalne obrtniške izdelke. V veliki večni jih prinesejo prodajalci iz raznih oddaljenih krajev. Katarinin sejem se odvija predvsem po mestnih ulicah in traja le en dan. V primeru, da datum sejma pride na nedeljo se le ta prestavi na naslednji delovni dan. Predmete prodajajo na stojnicah, nekateri pa jih položijo kar na tla, na avtomobil ali kam drugam. Za kupca so zanimive predvsem stojnice s suhorobnimi izdelki in stojnice z oblačili. Manj je opaziti stojnic z lončarskimi in medičarskimi izdelki oz. izdelki tradicionalnih obrti, ki žal izginjajo.
Ker je omenjeni Katarinin sejem, eden od treh največjih ptujskih sejmov, kot že rečeno ravno na god Sv. Katarine Aleksandrijske (Sinajske), je zanimivo spoznati tudi nekaj o njej. Zraven letnice rojstva 282 v Aleksandriji (ta še vedno ni povsem dokazana) in podatka, da je leta 304 tam tudi mučeniško umrla, o Katarini Aleksandrijski (Sinajski) ni veliko relevantnih podatkov. Ravno zaradi tega je stvarne podatke težko razločiti od legend. Po legendi je bila Katarina lepa, mlada in bogata visoko izobražena Egipčanka kraljevskega rodu, ki je prevzela kristjansko vero. Zaradi kljubovanja cesarju Maksiminu Daju, ki je zapovedal slovesnost oz. čaščenje za vse prebivalce, ki je vključevala pogansko žrtvovanje živali, jo je dal zapreti in mučit s posebno mučilno napravo v obliki kolesa. Ker se ni pokorila njegovi volji je naročil njeno usmrtitev z obglavljanjem.
Katarinino mrtvo telo so angeli odnesli na goro Sinaj in ga pokopali. Katarino upodabljajo običajno s kolesom in mečem, na Slovenskem pa spada med najbolj pogosto upodobljene svetnice (Turnišče, Lom, Ptujska gora, Velika Nedelja, Bolfenk na Pohorju, Brod v Bohinju, Letuš v Savinjski dolini, Slovenj Gradec, Radovljica, Ljubljana – uršulnike …). Sv. Katarino častijo kot zavetnico deklet, mladine sploh, bibliotekarjev, filozofov, pravnikov, učenjakov, znanstvenikov, vseh poklicev, ki imajo opravka s kolesom ali nožem: kolarjev, lončarjev, mlinarjev, predilcev, vrvarjev, ladjarjev, strojarjev, frizerjev, trgovcev z blagom, tiskarjev in čevljarjev, šivilj itn. Priporočajo se ji proti migreni, boleznim jezika, za najdenje utopljencev in za srečno zadnjo uro in je ena od 14 priprošnjikov v stiski. Na Primorskem začno na god sv. Katarine pobirati oljke. Na kmetih je na njen god navadno konec paše, pa začeli so striči ovce, dekle in hlapci so na ta dan dobili plačo in so smeli zamenjati gospodarja. Eden največjih kmečkih praznikov pa je bil Katarinin ples na večer 25. novembra, to je bil tudi dan, ko so nekdaj zadnjič pred adventom lahko svatovali. O razširjenosti češčenja Sv. Katarine pri nas govori dejstvo, da ji je na slovenskih tleh posvečenih 8 župnijskih cerkva in 23 podružnic. Spomin na sveto Katarino je ohranjen tudi v slovenskih legendah in v ljudski pesmi. Najstarejše poročilo o njenem mučeništvu je pasijon iz 6. ali 7. stoletja, ki ima izrazit značaj legende. Legendo o Sv. Katarini so v Evropo prinesli križarji v 11. stoletju in ljudstvo je to svetnico ob Sv. Barbari in Sv. Marjeti, drugih dveh svetnicah z Vzhoda uvrstilo med pomočnike v sili. Zelo slikoviti opisi in pričevanja o Katarininem življenju, so skozi stoletja porodili določen dvom o njenem dejanskem obstoju, kar se kaže tudi v bogoslužju katoliške cerkve. Leta 1969 je namreč katoliška cerkev spomin nanjo iz liturgičnih koledarjev izvzela in ga leta 2002 ponovno obnovila. Njen praznik se v katoliški cerkvi praznuje 25. novembra, v pravoslavni cerkvi 24. novembra, po gregorijanskem koledarju pa 7. decembra, če se uporablja julijski koledar.
Legenda o mučeništvu Sv. Katarine Aleksandrijske (Sinajske)
Maksimin Daja (Gaius Galerius Valerius Maximinussin), ki je prišel na oblast v rimski provinci Afriki, ko je nasledil svojega strica Galerija, se je v Katarino tako zaljubil, da se je odločil za ločitev od svoje žene. Katarini je ponujal razna bogata darila in jo zasnubil, a mlada kristjanka Katarina ga je odločno zavrnila. Ob neki priložnosti jo je povabil tudi na slovesnost, ki je vključevala pogansko žrtvovanje živali, toda Katarina je ostala neomajna in zaradi svoje krščanske vere pri tem ni hotela sodelovati. S svojimi služabniki je odšla v svetišče, da bi kristjane prepričala k odporu in zvestobi. Cesar jo je poklical na zagovor in Katarina mu je pogumno dejala: »Zakaj pogubljaš ljudi s češčenjem malikov? Uči se spoznavati Boga, stvarnika sveta in njegovega edinega sina Jezusa Kristusa, ki je s križem rešil človeštvo pekla!« S svojo izredno govorniško sposobnostjo je cesarja spravila v zadrego. Po končanem žrtvovanju je cesar Maksimin Daja v svetišče poklical petdeset svojih filozofov in govornikov, ki naj bi jo spametovali in javno dokazali nesmiselnost njenih izjav, saj po njegovem Kristus, ki je umrl na križu ne more biti Bog. Katarina je ovrgla vse argumente s tako prepričljivostjo, da so se vsi možje spreobrnili in se dali krstiti. Ko cesar zlepa ni mogel nič doseči, ji je zagrozil s kaznimi in jo za vrgel v ječo, kjer jo je obiskal sam Odrešenik in kamor ji je golob nosil hrano. Ker tudi ječa ni uklonila Katarine, jo je cesar obsodil na smrt s posebno mučilno napravo s kolesi, kjer naj bi jo ostri noži na kolesu razrezali. No to se ni zgodilo, ker je kolo ob tem razpadlo. Po njeni čudežni rešitvi sta se za Katarino zavzela sama cesarica in visoki dvorjan Porfirij. Oba sta se spreobrnila h krščanstvu in pretrpela mučeniško smrt. Z obglavljenjem naj bi izven mesta usmrtili tudi Katarino. Po kasnejši legendi so angeli njeno mrtvo telo odnesli na goro Sinaj, kjer še danes na mestu njenega groba stoji znameniti samostan Sv. Katarine – zato tudi sv. Katarina Sinajska.
 |
 |
Viri:
- Foto: Črtomir Rosić
- Wikipedija
- Prim. Leto svetnikov 4 (Mohorjeva družba), str. 437
- Svetniki (Mladinska knjiga), str. 607,
- Katarinin sejem (Digitalna knjižnica Slovenije)
- Foto Katarine Sinajske: Wikipedija