Martinovo ali god sv. Martina iz Toursa († 11. november 397) je dan, na katerega se evropske države na raznolik način spominjajo svetnika, ki je dal svoj plašč beraču, da bi lahko skril svojo revščino. Martinovo je praznik, ki sega daleč v čas pred Kristusom, čeprav ima videz cerkvenega. V jesenskih slavjih in pojedinah so se naši poganski predniki zahvaljevali bogovom za dobro letino, hkrati pa naslavljali priprošnje za ponovitev obilja v prihodnjem letu. Zaradi splošne priljubljenosti cerkev med pokristjanjevanjem praznika ni odpravila, ampak ga je zaznamovala z znanim in med ljudmi čaščenim svetnikom, svetim Martinom, krščanskim škofom, rojenim v začetku četrtega stoletja na današnjem Madžarskem. Čaščenje svetega Martina je pri nas razširjeno zlasti po vinorodnih krajih. Martinovo (11. november) se v Sloveniji praznuje predvsem kot praznik vina oz. je po ljudskem prepričanju dan, ko sveti Martin iz mošta dela vin’.
Najdaljšo tradicijo pridelovanja vina na Ptuju ima Ptujska vinska klet.
Martinovanja in »Martinje« so znani po vsej Sloveniji od Istra do Prekmurja. Do tega dne se mošt obravnava kot nečisto in grešno novo vino, ki se ob blagoslovitvi spremeni v pravo vino. V skladu s šegami in navadami lahko blagoslov opravi nekdo, ki se preobleče v škofa. Ob praznovanju potekajo v vinorodnih predelih tudi pojedine, pri katerih so najpogosteje na jedilniku gosi in mlinci. Za slovensko Istro je martinovanje oziroma ˝Martinja˝ značilno šele po II. svetovni vojni. Tipične jedi so povezane z oljčnim oljem (lahko tudi samo kruh in olje), s katerim so pospremili mlado vino. Bolj zahtevne jedi v tem času so bile predvsem fuži (testenine) s petelinjim ali kokošjim golažem, ki ga imenujejo tudi »žgvacet«), pečen puran, kislo zelje (»kapuz«), ocvrt kruh z refoškom.
Beseda o Sv. Martinu
Martin se je rodil okoli leta 316 v Sabariji v Panoniji (današnji Szombathely, Madžarska). Njegov oče je bil častnik rimske vojske. Družina se je že kmalu po Martinovem rojstvu preselila v Ticinum (danes Pavia, Italija). Čeprav njegova starša nista bila kristjana, je Martin že kot otrok spoznal krščanstvo in se pri 10 letih odločil za vstop v katehumenat(uvajanje v krščanstvo). Želel si je postati puščavnik. Takrat pa mu je oče preskrbel vojaško službo, zato se je Martin pridružil rimski vojski, ki je odhajala v Galijo (današnjo Francijo). Martin je kmalu postal častnik. Iz tega časa je dogodek, ki je dokončno začrtal Martinovo usodo. V mrzlem zimskem jutru je pred mestnimi vrati mesta Samarobriva (danes Amiens – severno od Pariza, Francija) srečal berača. Ker ni imel nič drugega, kar bi mu lahko podaril, je prerezal na pol svoj topli vojaški plašč in podaril eno polovico beraču. To dejanje je bilo zanj prvi korak spreobrnitve. Kmalu po tem je bil krščen in je pustil vojaško službo. Odšel je v Poitiers in postal učenec sv. Hilarija. Po nekaj letih se je Martin odpravil misijonarit v rodno Panonijo, kjer se je začel širiti arianizem. Arijanski škofje so ga kmalu pregnali in Martin se je umaknil na otok Gallinara (pri mestu Albengo, Italija), kjer je dolgo živel kot puščavnik. Okoli leta 350 se je vrnil v Poitiers k sv. Hilariju. V bližnjem kraju Ligugé si je postavil puščavniško celico, ki se je v poznejših stoletjih razvila v znamenit samostan. Leta 371 (ali po nekaterih virih 372) so ga izvolili za škofa v Toursu (severno od Poitiersa) – pri ljudeh je bil namreč zelo priljubljen zaradi skromnosti.
Legenda pripoveduje, da je v svoji skromnosti zavrnil škofovsko mesto in se vernikom skril, njegovo skrivališče pa so izdale goske z gaganjem. Tudi ko je sprejel mesto škofa, je ostal neizmerno skromen. Ni se preselil v škofovsko palačo, pač pa je živel z menihi v revnih kočah pred mestnimi vrati (iz teh koč je pozneje nastal slavni samostan Marmoutier). Do smrti je bil škof Martin znan zlasti po svojem zavzemanju za reveže in po nasprotovanju pomehkuženi duhovščini, ki se je v tistem času vedno bolj oddaljevala od Kristusovega zgleda skromnosti. Umrl je 8. novembra 397 v kraju [Candes] (severno od Toursa). Njegov pogreb je bil 11. novembra – obletnico pogreba obhajamo kot godovni dan. Na njegovem grobu so postavili kapelo in kasneje baziliko, ki je bila ves srednji vek znana romarska pot. Sprva je bilo ohranjenih tudi veliko njegovih relikvij, pozneje pa so jih večino uničili hugenoti. Martinov plašč je bil dolgo časa francoska državna oziroma dvorna relikvija. Shranjen je bil v dvorni kapeli Sainte Chapelle v Parizu. Današnje ime te zgradbe pravzaprav izhaja iz latinske besede za plašč (cappa, capella) in torej pomeni »plaščarna«, pozneje pa se je to ime začelo uporabljati tudi za druge podobne stavbe – kapele. Svetega Martina najpogosteje uprizarjajo v prizoru, ko deli plašč z beračem, njegova običajna spremljevalka pa je goska.
Viri:
- Foto: Črtomir Rosić
- Wikipedija
- Spletna stran: http://www.smartno.info/izvor-martinovanja.html