Ravnice v okolici Ptuja so posute z graščinami in le malo je med njimi prav starih, saj izoblikovanost terena ni bila naklonjena temu, da bi se starina dolgo ohranila. Zato pa tukajšnje novodobne arhitekture sodijo včasih v sam vrh naše spomeniške dediščine. Prvo mesto med njimi gre brez pridržkov dvorcu Dornava, kjer je bil že v srednjem veku sedež manjše gospoščine. Rimski cesar Friderik II. je 14.06.1178 potrdil salzburški cerkvi razna posestva, med drugimi cerkev sv. Ruperta pri Dornavi (Ad Turnova). lme kaže na stolp. Potlej je bil tu manjši dvor, skromen in neugleden. Lastniki dvora so se skozi leta večkrat menjavali. Med najbolj vplivnimi se omenjajo Herbesteini s Ptujskega gradu, kateri so bili lastniki graščine od leta 1597, leta 1666 pa ga je grofica Rozina Herbestein Elizabeta prodala grofu Juryu Frideriku Sauerju. Ko je leta 1695 beseda o dornavski pristavi, ki je takrat pogorela,je morda mišljena prav ta grajska stavba, saj je škoda znašala kar 4483 goldinarjev.
Pročelje dvorca v Dornavi kljub letom dobro kljubuje času
Sauerji so v naslednjih letih pozidali novo graščino, še vedno skrito v jedru današnjega dvorca. Attemsi so leta 1730 kupili celotno posest in se po svoji že kar prislovnični gradbeni vnemi lotili prezidav in preureditvenih del. Posegi se niso zaustavili pri razširitvi in adaptaciji obstoječih poslopij. Grof Dimza Attems je v letih 1739-1743 usmerjal in financiral dela. S pomočjo italijanskih arhitektov je preoblikoval celotno širše krajinsko območje svoje gospoščine. V teh letih je dobil dvorec tudi svojo zdajšnjo podobo. Attemsi so bili v posesti dvorca do 1820 leta. Pred drugo svetovno vojno ga je posedovala rodovina Pongratz, sedaj pa je v upravljanju Občine Dornava. Dornava je eden redkih dvorcev, ki so kot arhitektura v strokovni literaturi celovito obravnavani. Še danes je opaziti, da gre pri dvorcu za kompleksno zasnovo kjer je dvorec samo ena od stvaritev. Dvorec, ki ga poleg osrednjega reprezentančnega stanovanjskega trakta oblikujeta še paviljonska dvoriščna trakta, leži v osi baročnega parka. Park poteka v ravni črti in sega od asfaltne ceste Ptuj-Dornava vse do potoka Pesnica.
Prične se z Marijino soho, katera je prav ob asfaltni cesti, nakar drži pot skozi alejo in zidano ograjo prednjega dvorišča,skozi dvorec na notranje dvorišče in nato dalje skozi alejo,vse do potoka Pesnica. Ta os se lepo vidi iz prvega nadstropja dvorca. Ob poti nas v neposredni bližini spremljajo številne plastike, ki učinkovito dopolnjujejo enkratni, harmonično sklenjeni baročni ambient. Na prednje dvorišče stopimo skozi vhod v ograji, ki ga oblikujeta mogočna slopa. Na njenem vrhu sta pes in levinja s heraldičnima ščitoma Attemsov in Wurmbrandov. Ob prehodu skozi prednje dvorišče se ob poti na valutah ki na vrhu opirajo slope, nahajajo plastike razigranih dečkov,kateri ponazarjajo štiri letne čase. Od aleje slopov, ki se na vrhu končajo z vazami se ograja na obeh straneh odpre v vrt pred dvorcem. Potlej je tu razkošni portal, poudarjen s stebriščnim motivom in klesanim balkonom. Na balkonu sta na pravokotnih stebričih med kovano ograjo spet dvojici dečkov, ki tu simbolizirajo lepe umetnosti (glasbo in verjetno arhitekturo). Osrednji del konstrukcije je dvorec, kateri je v pravilni pravokotnik ujeta trinajst osna gmota z bogato razčlenjeno fasado. Na njej je polno razgibane plastike in je do zadnje nadrobnosti pretehtana ter skladna.
Notranje dvorišče dvorca je lepo zasnovana
Centralna stavba je dvonadstropna, tako da višje prvo nadstropje z visokimi, pokončnimi okni oblikuje oblikovno etažo-piano nobile. Nad njim je nižje drugo nadstropje z malone kvadratnimi okni. Okna imajo v pritličju in na nadstropjih kamnite obrobe, nad njimi pa menjaje se sklenjena trikotna in segmentna čela. Na vrhu je trikotno čelo,kjer se nahaja ura. Glavna os poteka točno skozi vhod dvorca, katera nas vodi skozi obokano stebriščno vežo na notranje dvorišče. Dvorišče je podkvasto oklenjeno od obeh strani z enonadstropnima paviljonskima kriloma. Dvoriščna fasada dvorca je podobna sprednji, s prav tako bogato členitvijo in razgibanost jo. Pot drži dalje po osi na zunanje dvorišče, urejeno kot antični gaj z deteljičasto fontano na sredi. Na skali sredi fontane je kip Neptuna. Okrog fontane so bile nekoč razvrščene plastike nenavadnih pritlikavcev, katere so preselili v Ptujski pokrajinski muzej. Po livadi, so bili še pred leti okoli fontane elipsasto razpostavljeni piedestali s kipi antičnih modrijanov (Hipokrat, Seneka, Homer, Aristotel, Teofrast, Diogen). V nadaljevanju poti skozi alejo proti potoku Pesnica, se dotedanja stroga determiniranost umakne odprtosti angleškega parka. Notranjost dvorca nič ne zaostaja za njegovo zunanjostjo, saj se v njem nahajajo najreprezentančnejši prostori dvorca.
Že ko stopamo v vhodno vežo opazimo križno obočno konstrukcijo slonov na treh parih rustificiranih slopov. Veža nas pripelje na prečni hodnik, ki teče vzdolž dvoriščne fasade,od tu pa potekata dvoje preprostih dvoramnih stopnišč, odlikovanih le s polkrožnimi nekdaj plastikam, namenjenimi nišami. Stopnišče nas pripelje na prvo nadstropje, kjer se nahaja najodličnejši prostor s freskami okrašena slavnostna dvorana. Dvorana je dvonadstropna, s freskami iz leta 1709, ki prikazujejo dejanja antičnega junaka Herakleja in njegovo poveličanje na sveti gori Olimp. Freske prikazujejo tudi štiri letne čase in štiri kontinente (Evropo, Azijo, Ameriko in Afriko). Motiv je za Attemsove dvorce tako značilen, da skoraj lahko velja za razpoznavno znamenje rodovine. V dvorani sta med drugim dva izjemno kvalitetna baročna kamina. V dvorcu je še nekaj sob, ki so bile nekoč prav tako imenitne, a so njihovo nekdanjo opremo po vojni preselili v Ptujski muzej. Tu so bile zlasti v rokokojskem stilu slikane tapete z dvorjanskimi prizori in nekdaj tako priljubljenimi kitajskimi motivi. Tapete so nekoliko mlajše od fresk, a zato nič manj imenitne in so prelepo dopolnjevale baročno razkošje. Od vsega tega so sedaj v sobah ostali le še kvalitetni štukirani stropi.
Freske v slavnostni dvorani dvorca prikazujejo Heraklejevo zgodbo
To zgodbo najdemo v starih grških bajkah. Heraklej je bil najslavnejši grški junak, sin vladarja bogov Zeusa in zemljanke Alkeme. Že kot otrok je bil močan in je ubil dve kači, ki sta ga hoteli zadušiti. Ker je bil nagle jeze,je vrgel liro učitelju glasbe v glavo in ga ubil. Za kazen je moral iti med pastirje. Pred koncem kazni sta se mu približali dve ženski (Lahkomiselnost in Preudarnost). Prva mu je obljubljala udobje, druga pa odrekanje, če želi postati spoštovan in cenjen. Odločil se je za drugo. Tako je z nizom junaških dejanj postal slaven; ubil je leva, kačo z devetimi glavami imenovano Hidra, velikanskega divjega merjasca, šel je celo v kraljestvo mrtvih. Na svojih poteh se je moral spopadati s številnimi težavami. Tako je bil prisiljen ubiti Anteja. Antej je bil sin matere zemlje, ki mu je stalno dajala moč, če je imel z zemljo dotik. Heraklej ga je moral dvigniti in ga v zraku zadaviti. Spet drugič je moral iti v suženjstvo in se spopasti z rečnim bogom, ki je spreminjal podobo. Ko se je že poročil in bi lahko mirno živel ga je žena zaradi ljubosumja zastrupila. Zelo bolnega so ga na grmadi zažgali na lastno željo vendar ga je Palada Atena odnesla v nebeške dvore med olimpijske bogove.
nalaganje map - prosimo počakajte ...
Viri:
- Foto: Črtomir Rosić
- Wikipedija
- Brence A., Ptuj z okolico, 1988, Kulturna skupnost Ptuj
- Ciglenečki M., Ptuj starodavno mesto ob Dravi, 2008, Umetniški kabinet Primož Premzl
- Monografija Ptuja, 1974, Skupščina občine Ptuj, Turistično društvo Ptuj
- Krušič M., Slovenija: turistični vodnik, 1995, Mladinska knjiga
- Sapač I., Dvorec Dornava, 2000, samozaložba
- Jakič I., Sto gradov na Slovenskem, 2001, Prešernova družba