Ptuj ima čudovito in zelo slikovito naravno zaledje z mnogimi hribčki in dolinami, ki s svojo naravno lepoto prevzamejo vsakega popotnika. Med takšne kraje, ki popotnika še posebej očarajo, sodijo tudi vinorodne Haloze, ki so ene od sedmih vinorodnih okolišev slovenske vinorodne dežele Podravje. Potekajo v dolžini 40 km ob desnem bregu reke Drave, južno od Ptuja in so prijeten svet močno razgibanih, nizkih goric, ki se na zahodu začenjajo pri Makolah oziroma Jelovškem potoku in pobočju Plešivice in se potem raztezajo v že omenjenem sorazmerno ozkem pasu v smeri JZ-SZ vse do Zavrča oziroma Goričaka na hrvaški meji. Na zahodu so široke okrog 10 km, na vzhodu pa se zožijo na 6 km. Na severu omejuje Haloze reka Drava in Dravinja na jugovzhodu pa gorska pregrada Boč-Donačka gora-Macelj oz. meja s Hrvaško. Zahodna stran hribovja obsega gozdove z višjimi gozdnatimi vzpetinami, vzhodna stran pa je bolj vinorodne narave z nižjimi griči in številnimi vinogradi na prisojnih pobočjih.
Haloze ponujajo obiskovalcem vrsto lepot, pri čemer pohodništvo gotovo sodi med posebna doživetja, saj popotnik lahko le redko kje izbira med tako številnimi potmi. Te popotniku nemalokrat postrežejo s čudovitimi panoramskimi pogledi vse do Pohorja, ob lepem vremenu pa vse do Kamniško-Savinjskih Alp. Na svojih položnih vrhovih Haloze ponosno polagajo na ogled mnoge zgodovinske in kulturne znamenitosti (cerkvice, kapelice …), pohodnika pa v svoje kleti vabijo tudi vinotoči in turistične kmetije s kvalitetno ponudbo odličnega domačega vina in jedi. Med atraktivnejšimi in lahkimi potmi po Halozah sodi krožna pohodniška pot od Borla preko Velikega vrha so znamenite cerkve svete Ane in nazaj do Borla. Pot je zelo atraktivna v vseh letnih časih, posebej pa v jesenskih mesecih, ko je v vinogradih polno vrveža ob trgatvah, popotnika ves čas pa spremljajo zvoki haloških klopotcev in slikoviti prizori na jesenske barvne odtenke.
Do gradu Borl, ki se nahaja na prepadnem skalnem pomolu nad reko Dravo v Halozah zavijemo v naselju Dolane desno z regionalne ceste Ptuj-Zavrč. Odcep do gradu je lepo označen s tablo, pred znamenitim gradom pa je veliko parkirišče, kjer lahko pohodnik brez skrbi pusti svoj avtomobil. Grad je zaradi svoje lege ob ogrsko – hrvaški meji imel že od vsega začetka pomemben strateški položaj, pozidali pa so ga sredi 13. stoletja. Prvotno je služil kot obmejna ogrska postojanka, danes pa je zapuščeni kulturni spomenik državnega pomena v lasti države. V nadaljevanju nas pot vodi po asfaltirani cesti po klancu navzgor skozi lep bukov gozd do Belskega vrha. Po kakšne pol ure hoje (1,5 km) ko zapustimo bukov gozd in se pot že zravna, v Belskem vrhu zavijem na desno proti Velikem vrh. Popotnika tod čaka še kratek in nezahteven vzpon po asfaltirani cesti in za kakšnih 5 minut (300 m) se mu na desni strani odpre prvi čudovit panoramski razgled na haloške gorice s cerkvijo Svete Ane in razgibane gričke, pogled pa sega vse do Donačke gore, Boča in Pohorja. Kot rečeno so od tod ob izjemno lepem vremenu vidne tudi Kamniško-Savinjske Alpe.
Pot nas nato vodi po klancu navzdol, po kašnih 10 minutah hoje (500 m) pa se usmerimo z asfaltirane ceste desno po makadamski poti v gozd. Po nekaj minutah zmerne hoje skozi gozd se ponovno prične asfaltirana cesta, ki popotnika slikovito popelje mimo vinogradov in sadovnjakov v dolino skoraj do naselja Dolane. Pot v dolino je dolga kakšnih 25 minut (1,2 km), ob dnu doline pa nas kmalu tabla usmeri na desno po klancu navzgor proti cerkvi svete Ane. Vzpon je dokaj strm in podoben prvemu delu poti od Borla do Beljskega vrha, le da je pot vijugasto speljana skozi terase lepo urejenih vinogradov. Ves čas poti se popotniku ponujajo čudoviti pogledi po bližnjih goricah in hišah, ki so zanimivo razmetane na pobočjih haloških hribčkov. Na vrhu poti se popotniku odpre nov pogled na znamenito cerkev Svete Ane, do nje pa nas popelje stranska makadamska pot.
Cerkev je med domačini bolj znana kot sveta Ana pri Borlu, začetki njene gradnje pa segajo v leto 1684, ko so končali cerkev sv. Barbare v Cirkulanah. Po zaslugi grofa Franca Antona Sauerja z bližnjega gradu Borl je bila cerkev dokončana leta 1699. Tega leta jo je posvetil oglejski generalni vikar Janez Andrej Graff. Prostorna baročna stavba je dobila izjemno kakovostno baročno opremo še preden je bila dograjena in posvečena. Velikega in oba stranska oltarja je leta 1695 napravil mariborski kipar Franc Krištof Reiss. V kapeli sta bila postavljena oltarja s konca 17. stoletja, ki izhajata iz ptujske rezbarske delavnice. Danes je tam tudi oltar sv. Urbana, vinogradniškega zavetnika, ki je nekoč stal v cerkvi sv. Urbana pod vrhom Vrbanjška. Posebej bogata in lepa je baročna prižnica, med največjimi dragocenostmi cerkve pa je slika sv. Ane, delo graškega slikarja Janeza Vida Hauckha iz začetka 18. stoletja. K cerkvi radi romajo verniki od daleč in blizu, posebej pa za Anino nedeljo oz. ob njenem prazniku, ko se z bližnjih haloških gričev k cerkvi vijejo verske procesije. V nadaljevanju nas pot vodi po rahlem klancu navzgor, ko se asfalt konča nas pot vodi po makadamski poti, ki se vije po slemenu griča, mimo vikendov in hiš vse do Velikega vrha in končno skozi bukov gozd do začetne točke našega pohoda, gradu Borl. Opisana krožna pohodniška pot je lepo prehodna in ob treh nezahtevnih vzponih, v večji meri vodi na slemenih grebenov čudovitih haloških goric. Dolga je približno 7,6 km in jo z rahlo hojo po nezahtevnem terenu prehodimo za dobre 3 ure.
Viri