Mustrova pot po Halozah – Ptuj ima zelo slikovito naravno zaledje z mnogimi hribčki in dolinami, ki s svojo naravno lepoto prevzamejo vsakega popotnika. Med takšne kraje, ki popotnika še posebej očarajo, sodijo tudi vinorodne Haloze, ki so ene od sedmih vinorodnih okolišev slovenske vinorodne dežele Podravje. Haloško hribovje poteka v dolžini 40 km ob desnem bregu reke Drave, južno od Ptuja in so prijeten svet močno razgibanih, nizkih terciarnih goric. Začenjajo se na zahodu pri Makolah oziroma Jelovškem potoku in pobočju Plešivice in se potem raztezajo v že omenjenem sorazmerno ozkem pasu v smeri JZ-SZ vse do Zavrča oziroma Goričaka na hrvaški meji. Na zahodu so široke okrog 10 km, na vzhodu pa se zožijo na 6 km. Na severu omejuje Haloze reka Drava in Dravinja na jugovzhodu pa gorska pregrada Boč-Donačka gora-Macelj oz. meja s Hrvaško. Zahodna stran hribovja obsega gozdove z višjimi gozdnatimi vzpetinami, vzhodna stran pa je bolj vinorodne narave z nižjimi griči in številnimi vinogradi na prisojnih pobočjih.
Kdor hoče v popolnosti užiti Haloze se mora povzpeti iz prej omenjenih dolin po bregovih na vrhove hribovja, kjer nam pogled opiše čudovite vinograde in gozdove ter majhne hišice nekdanjih viničarjev. Veliko je tudi novih stanovanjskih hiš in množica vikendov, ki so po haloških grebenih prav simpatično razmetani. Na pobočjih in vrhovih Haloz se že od daleč popotnikom ponosno kažejo cerkve, gradovi in znamenja, strmi kolovozi pa se prepletajo z lepo urejenimi asfaltnimi cestami. Halozam dajejo prav poseben čar jesenski dnevi, ko na vrhovih in pobočjih kraljujejo klopotci, ki s svojo pesmijo varujejo skrbno pridelano zoreče grozdje. Čeprav veljajo Haloze za odročne in manj razvite, ne manjka kulturno umetniških spomenikov in mnogih popotniških poti, ki so po slikovitem gričevju nadvse zanimivo speljane.
Ena takšnih poti je tudi Mustrova tematska pot, ki jo je leta 2002 s posebnim projektom zastavil in v naravi leta 2007 udejanjil g. Milan Voglar, nečak znanega akademskega slikarja in karikaturista Mikija Mustra. Verjetno ga ni Slovenca (vsaj starejše generacije), ki ne pozna Zvitorepca, Lakotnika, Trdonje, Ostrostrelca, Stezosledca in ostalih junakov številnih stripov in slikanic? Miki Muster je narisal tudi nagajive zajčke s televizijskega Cikcaka, reklamo za Šumi (Visoki C bonboni) Mercator štacuno, Viki kremo in žvečilne Čunga lunga (Kolinska), Jelovico (Ne bo vam uspelo), … Prvi lik, ki ga je Miki Muster obudil v življenje je bil Zvitorepec, dogodivščine Zvitorepca pa je risal in pisal neprekinjeno polnih 25 let. Pionir slovenskega stripa in eden najuspešnejših ustvarjalcev na področju stripa in risanega filma v evropskem merilu danes živi in ustvarja v mirnem predelu Ljubljane, v Rožni dolini.
Miki Muster se je sicer rodil 22. novembra 1925 v Murski Soboti, le redki pa so ljudje, ki vedo povedati, da je bilo njegov oče haloški rojak iz Gradišč pri sv. Barbari, dr. Jože Muster (roj. 15. februarja 1894). Mimo njegove domačije nas tudi vodi Mustrova pot, ki se je hitro znašla na zemljevidu haloških pohodnih poti. Korenine slovitega ustvarjalca slovenskih mladinskih stripov, Mikija Mustra, je g. Milan Voglar smiselno povezal v zgodbo in združil s krajevno kulturno dediščino. Trasiranje in ureditev Mustrove tematske poti sta v domeni Milana Voglarja, pot pa je označena s posebnimi zeleno-belimi označbami oziroma markacijami (zelen obroč z belo piko).
Krožna pot se začne pri Voglarjevi brunarici ˝ŠRC Šumica˝(Cirkulane 80a, Pristava), kjer je prva in zadnja kontrolna točka Mustrove tematske poti. Od tod krenemo po asfaltni cesti (desno navzgor) proti severu, kjer je pot rahlo speljana navkreber skozi gozd. Že po nekaj minutah, ko pridemo iz gozda, se nam razprostre čudovit razgled po haloških gričih s koruznimi polji in vinogradi. Ves čas sledimo glavni cesti, ki nas za kakšnih 800 m pripelje do prvega razpotja, kjer se usmerimo levo. V nadaljevanju nas pot za kakšnih 350 m pripelje do lepe razgledne točke, kjer stoji Štuhecova kapela in otroško igrišče, ob igrišču pa lesene klopi, s katerih se vije čudovit pogled proti jugi oziroma Donački gori in Boču ter na drugi strani na Gradiški Hum. Na omenjeni razgledni točki je tudi postaja Bračičeve poti. Le kakšnih 100 m naprej na razpotju nadaljujemo pot na desno, kjer sledimo lepo označeni markaciji. Pot nas vodi po grebenu med vinogradi, za kakšnih 500 m, pa nas pri novem razpotju pričaka lep razgled proti Ptujskem in Dravskem polju ter vse do Pohorja in Slovenskih goric naprej.
Na omenjenem razpotju ponovno izberemo desno smer, po poti pa nas spremljajo mnogi orehi, ki v jesenskem času navadno obilno obrodijo. Pot se ves čas vzpenja navkreber in nas na po kakšnih 900 m pri rahlem spustu v dolino pripelje do razpotja, kjer se Mustrova pot priključi na Pešpot modre kavčine in Bračičevo pot. Ob razpotju je tudi posajena trta modre kavčine, od tu pa se usmerimo na desno in se za kakšnih 250 m spustimo do novega razpotja. Na njem se ponovno usmerimo na desno, kjer se pot prične rahlo vzpenjati navkreber. Za kakšnih 400 m pridemo do desnega ovinka, kjer moramo biti na levi strani pozorni na nekoliko slabše vidno markacijo poti, ki je nameščena na eni od dreves v starem sadovnjaku.
Pot nas tu iz lepo asfaltirane ceste vodi po travi skozi sadovnjak in skozi vinograd strmo navkreber proti Gradiškem Humu. Pot je tod res strma in v tem odseku priporočam pohodniške palice, je pa zanimivo speljana pot skozi vinograd, kjer nas prijetno presenetijo betonske stopnice in oporna ograja. Stopnice so dejansko narejene iz betonske opeke in jih do najvišjega vrha Gradiški Hum (333 m.n.m) moramo prehoditi 164. Na vrhu se popotniku ponovno odpre čudovit razgled na vse strani neba, ki poplača večji napor ob vzponu. Lepo je viden mogočen grad Borl iz 12. stoletja, čigar vsa pričevanja bogate preteklosti so žal izginila med 2. svetovno vojno.
Pogledom se važno nastavljajo tudi bližnje belo svetleče cerkvice, najbližja med njimi pa je cerkev sv. Ane na Velikem vrhu (301 m), ki je med domačini bolj znana kot sv. Ana pri Borlu. Začetki njene gradnje segajo v leto 1684, ko so končali cerkev sv. Barbare v Cirkulanah, po zaslugi grofa Franca Antona Sauerja z bližnjega gradu Borl, je bila dokončana leta 1699. Bolj v desno se od daleč prikazuje cerkev sv. Janeza Krstnika na Gorenjskem Vrhu iz druge polovice 17. stoletja (331 m). Cerkev sestavljata ladja in zvonik na vzhodu, za njo pa je značilna obokana notranjščina z baročnimi oltarji. Pogled se vije tudi do nekoliko bolj oddaljene cerkve sv. Mohorja na Turškem Vrhu, ki stoji točno na meji s Hrvaško i na jugu do cerkve sv. Avguština na Veliki Varnici.
Po krajšem počitku pot nadaljujemo po grebenu Gradiškega Huma navzdol, kjer nas lepo urejena asfaltna pot po kakšnih 400 m pripelje do razpotja kjer je križ, Mustrova pot pa se priključi na Haloško planinsko pot. Na križišču se usmerimo na desno po grebenu navzdol proti Cirkulanam, pot pa se rahlo spušča mimo kmetije in pašnikov (na levi), na katerih se navadno pase škotsko višavsko govedo. Od omenjenega razpotja s križem je pot v dolino dolga le kakšen 1 km in se pri razpotju kjer je zopet križ priključi na lokalno cesto za Cirkulane. Na razpotju torej zavijemo levo, pot po dolini pa nas po kakšnih 700 m pripelje v sam kraj Cirkulane in vaški trg z lepo cerkvijo sv. Barbare. Ta je iz prve polovice 15. stoletja in ima najvišji in najlepši zvonik s tremi zvonovi v tem območju, pevski kor ter dve čudoviti kapeli.
V Cirkulanah na trgu nas pot vodi na desno po glavni lokalni cesti Cirkulane – Zg. Leskovec, mimo igrišča do razpotja kjer je križ in lepo označena tabla za ˝ŠRC Šumica˝. Do tja je le kakšnih 800 m hoje, pri razpotju pa sledimo omenjeni tabli na desno, kjer se pot prične rahlo vzpenjati navkreber. Po kakšnih 200 m nas na novem razpotju tabla ponovno usmeri na desno proti cilju, ki ga dosežemo po kakšnih 500 m.
Mustrova tematska pot je krožna pot na kateri prehodimo 7,8 km, zanjo pa potrebujemo slabe 3 ure rahle hoje z vmesnimi postanki. Na poti je sicer šest kontrolnih točk, na katerih so nameščeni nabiralniki za žige, a le teh v njih žal več ni. Da so žigi zmanjkali je verjetno doprineslo dejstvo, da je le te oblikoval sam Miki Muster, ki je smiselno in nadvse simpatično oblikoval značilnosti Haloz s svojimi risanimi junaki. Še pred časom, ko so bili v omenjenih nabiralnikih žigi, so lahko popotniki pri Milanu Voglarju dobil tudi nadvse zanimiv Mustrov dnevnik. Kljub temu je pot dobro obiskana, saj jo letno prehodi okrog 200 pohodnikov, g. Milan Voglar pa s potjo želi bolj odročno a prelepo pokrajino približati planincem, pohodnikom, šolarjem, turistom in drugim.
Ko se boste odločili za Mustrovo pot, si vzemite čas in pojdite po njej s posluhom za krajino in njene ljudi. Po prehojeni poti boste po predhodnem dogovoru z g. Milanom Voglarjem v njegovi stari brunarici iz 19. stoletja deležni posebne učne ure o Mikiju Mustru in njegovih junakih ter prejeli častno značko Mustrove poti. Pokazal vam bo tudi številne Mustrove ilustracije in karikature znanih oseb, ob katerih se boste od srca nasmejali. Kot sem že omenil, žigov na kontrolnih točkah ni, a zadnje primerke hrani g. Milan Voglar, ki z njimi vsem pohodnikom z veseljem požiga poseben kartonček Mustrove tematske poti.
Kontakt:
ŠRC Šumica
Milan Voglar
Pristava 40 a, 2282 Cirkulane
Gsm: +386 31 480 127
E-pošta: mustrovapot@gmail.com
Splet: http://mustrovapot.si/
Viri:
- Foto: Črtomir Rosić
- Milan Voglar
- Daniel Hengelman, Planinsko društvo Ptuj
- TIC Haloze: www.halo.si
- Zavod za razvoj Haloz: http://www.haloze.net/
- Slovenija Info: http://www.slovenia.info/?uzivajmo_haloze_donacka_ptujsko=0&lng=1
- Društvo za oživitev gradu Borl: http://www.borl.si/grad-borl/