Ptuj, kraj ob reki Dravi ob zaključku panonske nižine, ki prehaja v predalpski svet je bil za naselitev staroselcev tako primeren kot malo kje. Spomeniki o nekdanjem življenju v najstarejšem slovenskem mestu so ohranjeni od bronaste dobe do danes. Ta zgodovinska posebnost daje krajevni zgodovini Ptuja poseben pečat in privlačnost. Mesto je vredno obiska, saj je kot celota edinstveno kulturno zgodovinski spomenik, ki je zgovoren kot knjiga preteklosti. Mesto je skozi stoletja doživelo in preživelo vrsto vzponov in padcev, kakor so pač narekovale najrazličnejše zgodovinske epohe, o tem pa na vsakem koraku pričajo tudi mnoge plastike oz. javni spomeniki iz različnih obdobij. Nasploh je območje mesta Ptuja tako bogato po svojih kulturnozgodovinskih spomenikih že od davne preteklosti — po arheoloških najdbah sodeč od poznega neolita, to je okrog leta 1.800 pr. n. št. do današnjih dni, da mesto upravičeno nosi ime ˝mesto — muzej˝. Med zanimivejše spadajo baročni spomeniki, od katerih moramo posebej izpostaviti Marijino znamenje na Ptuju iz 17. stoletja (1664) pred Minoritskim samostanom, ki ga je dal postaviti borlski grof Jurij Friderik Sauer (Georg Friedrich Sauer).
Gre za zahvalni steber, postavljen v spomin na zmagovito bitko pri madžarskem Monoštru (madžarsko Szentgotthárd, nemško St. Gotthard), v kateri so avstrijske cesarske čete 1. avgusta 1664 skupaj z zavezniki premagale številčnejšo turško vojsko. Ptuj se je na srečanje s turško vojsko pričel pripravljati že v letu 1663, ko so se v njegovi okolici pričele zbirati cesarske čete pod poveljstvom italijanskega grofa Raimonda Montecuccolija. V samem mestu, ki je že slovelo kot pomembna obmejna trdnjava deželnih knezov Habsburžanov so vzpostavili visoko stanje obrambne pripravljenosti. Armada turškega velikega vezirja Ahmeda Köprülüja, je poleti 1664 prodirala iz smeri Velike Kaniže proti madžarsko – štajerski meji. Cilj okrog 120.000 glave turške vojske, je bil prečkati reko Rabo ter nadaljevati osvajalni pohod proti Dunaju. 26. julija 1664 je turška vojska z juga prispela do reke Rabe, nasproti pa se jim je s številčno veliko manjšo ˝združeno evropsko˝ armado postavil prav grof Montecuccoli. Pripadnike združene evropske armade so sestavljale avstrijske cesarske čete, med katerimi so pomemben del predstavljali Slovenci (Štajerci, Kranjci in Korošci) ter zavezniki Nemci, Francozi in Madžari (med slednjimi so bili tudi panonski oz. ogrski Slovenci ter Hrvati).
 |
 |
Znamenita bitka, ki je bila zadnja turška grožnja Ptuju in je vplivala tudi na usodo takratne Evrope, se je odvila na slovenskem ozemlju (še danes živijo tam Porabski Slovenci), pri vasi Modinci (madžarsko Nagyfalva, nemško Mogersdorf), 3 km zahodno od Monoštra. Boj se je pričel ob 9. uri zjutraj in je trajal skupno sedem ur, zmaga evropskih krščanskih čet je rešila Štajersko in Gradiščansko (posredno še Kranjsko in Koroško), prav tako pa tudi Dunaj. V starih zapisih je zaslediti, da se je slavne zmage nad Turki veselila vsa Avstrija in krščanski svet. Na bojišču so v ta spomin postavili lično kapelico, po mestih in trgih pa podobe device Marije, pomočnice kristjanov. Kot že omenjeno je v hvaležen spomin in zahvalo za zmago nad turškimi silami prispeval tudi borlski grof Jurij Friderik Sauer. Pred cerkvijo minoritov je leta 1664 dal postaviti Marijino znamenje na Ptuju, ki jo je 8. decembra 1664 na javni svečanosti posvetil ptujski župnik Ciprijan de Collonia. Zanimiv je podatek, da je grof Sauer leta 1672 pri deželi Štajerski daroval 500 goldinarjev za opravljanje petih litanij pred stebrom, in to dvajsetkrat na leto. Pred stebrom se je odvijala svečana procesija s križem na čelu in z gorečimi svečami, ta pobožnost pa je bila v navadi še okoli 100 let. Ukinili so jo v času reform rimsko-nemškega cesarja Jožefa II. Habsburško-Lotarinškega.
 |
 |
Prvotna podoba stebra ni znana, pozlačeni kip Marije z detetom, ki je stal na stebru, pa je datiran v leto 1714, ko ga je na svoje stroške dal prvič obnoviti borlski grof Franc Anton Sauer, naslednik grofa Jurija. Marijin steber je bil postavljen na visok kamniti podstavek, ki je služil tudi za počastitvene namene ob verskih praznikih. Iznad podstavka se je dvigoval visok kamnit marmoriran steber, nanj pa je bila nad napisom o obnovi pritrjena tudi kovinska laterna (latérna tudi latêrna -e ž (ẹ̑; ȇ) 1. preprosta svetilka s steklenim, pločevinastim ohišjem, ki se nosi v roki ali obesi). Steber se je zaključeval s kompozitnim, bogato členjenim in deloma pozlačenim kapitelom (kapitel kapitél -a m (ẹ̑) um. zgornji zaključni del stebra), na katerega so položili pozlačen Marijin kip iz peščenca. Ta z levico drži otroka, ki jo objema okoli vratu, v desnici pa žezlo iz lesa.
 |
 |
| Original Marijinega kipa |
Pri Marijinem kipu gre za ikonografski motiv usmiljene Matere kraljice, ki je bil zasnovan, da ga lahko mimoidoči opazijo že od daleč. Po okupaciji Ptuja v 2. svetovni vojni so Nemci, kljub protestu domačinov, leta 1941 Marijin steber odstranili, češ da ovira promet. Marijin kip s kapitelom in obe napisni plošči so predali ptujskemu muzeju, steber in podstavek pa sta žal izginila neznano kam. Minoritski trg je z odstranitvijo marijinega stebra in z uničenjem minoritske cerkve po bombardiranju leta 1945 ter poznejšo izgradnjo pošte na njenem mestu izgubil prvotni baročni videz. Pošta je bila v sklopu samostanskega poslopja izraziti tujek, zato se je v 90-ih letih 20. stoletja po prizadevanjih strokovne javnosti, na Ptuju pričel izvajati projekt ˝ptujska trojka˝, torej o selitvi knjižnice v Mali grad, preselitvi pošte in prizidava ladje ohranjenemu gotskemu prezbiteriju, ter obnovi (rekonstrukciji) fasade minoritske cerkve. Ob 750-letnici samostana ponovno izražena želja stroke, vernikov in samostana, da Ptuj dobi minoritsko cerkev, je bila potrjena s sklepom Izvršnega sveta Skupščine občine Ptuj v letu 1991 in nato še s sklepom vseh zborov skupščine v letu 1992. Oblikovati se je začel projekt obnove minoritske cerkve na Ptuju in sicer kot projekt nacionalnega pomena.
Ob tem je bilo obnovljeno tudi Marijino znamenje na Ptuju na Minoritskem trgu pred minoritsko cerkvijo, ki so ga svečano predali svojemu namenu na predvečer praznika Marijinega vnebovzetja, 14. avgusta 1994. Marijino znamenje na Ptuju je blagoslovil takratni mariborski škof dr. Franc Kramberger, dr. Sergej Vrišer pa je na slovesnosti spregovoril o nacionalnem in kulturnem pomenu stebra. Načrt za rekonstrukcijo Marijinega znamenja je pripravila arhitektka in restavratorka Marlenka Habjanič z Zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine Maribor, podstavek in steber pa je izdelal kamnosek Iztok Kambič. Kopijo Marijinega kipa je iz umetnega kamna izdelal akademski kipar in restavrator Viktor Gojkovič Ta je pred tem restavriral tudi original kipa, ki je sedaj razstavljen v Pokrajinskem muzeju Ptuj-Ormož. Edini originalni del Marijinega stebra, ki so ga uporabili pri rekonstrukciji je kapitel. Na podstavku je nov napis, ki govori o zgodovini stebra in njegovi rekonstrukciji leta 1994.
nalaganje map - prosimo počakajte ...
Viri:
- Vnuk B., Ptujska javna plastika: (1664 – 2012), Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož, 2017
- Sukič M., Zgodovinski dnevi v Monoštru, članek v časopisu Porabje, časopis Slovencev na Madžarskem, leto XIV, št. 16, Monošter, 2004
- Weigl I., Grad Bori in družina Sauer von und zu Ankenstein, strokovni članek, Časopis za zgodovino in narodopisje, Maribor, 1997
- Mlinarič J., Vogrin M., Minoritski samostan na Ptuju, 1239 – 1989, zbornik, Mohorjeva družba, Celje, 1989
- http://www.hervardi.com/bitka_pri_monostru.php
- http://szentgotthard.hu/si/zgodovina.html
- https://www.sta.si/88688/postavili-bodo-marijin-steber