Kopjaš

Kopjaš
Deli na:

Ptujsko in Dravsko polje, Haloze in Slovenske gorice že od nekdaj vzbujajo posebno pozornost zaradi števila po raznovrstnosti tradicionalnih mask. Te so včasih nastopale le v domačih vaseh, posebej v pustnem času, ki so ga na podeželju imenovali fašenk. Šemljence so imenovali maškare ali maškore in so spadale v staro podeželsko šemsko izročilo, ki se je prenašalo iz roda v rod. Pisni in ustni viri od srede 19. stoletja pričajo, da so se na podeželju praviloma šemili fantje in moški, in sicer prav na pustni torek, manj pa v ponedeljek in le poredkoma v nedeljo. V drugi polovici 20. stoletja so se začeli šemiti tudi v soboto in nedeljo v 60-ih letih pa so pričele tradicionalne maske tudi množično nastopati v mestu. Prelomnica je bila seveda prvo Kurentovanje leta 1959, kjer so pričele tradicionalne maske nastopati v pustnih sprevodih skozi staro mestno jedro najstarejšega slovenskega mesta. Poseben lik, ki se pojavlja na Kurentovanju prav na čelu povorke in drugih pustnih povorkah v okoliških vaseh, predstavlja kopjaš.  Njegov izvor je v Markovcih na Ptujskem polju in ni tradicionalna pustna maska.

kopjaš

Foto: kurentovanje.net

Njegovo pravo mesto je na kmečki svatbi, kjer streže ženinu in nevesti ter daje ženitovanjskemu sprevodu poseben slavnostni značaj. Zraven tega vnaša v obred mnogo življenja, veselja in poskočnega plesnega ritma. Zato mora biti navihan, poskočen in iznajdljiv, obenem pa še dober plesalec in pevec. Oblečen je v črno pražnjo obleko, belo srajco in kravato ter visoke črne škornje. Čez desno ramo ima pripeto slovensko trobojnico, t.j. obramnico, na glavi ima črn klobuk. Krasijo ga trije pušeljci (šopki) s tribarvnimi svilenimi trajkovi, ki so pripeti na levem rokavu, klobuku in na levi strani prsi. V rokah nosi leseno kopje na katerem je pritrjena lepa kmečka ruta s številnimi raznobarvnimi trakovi. Kopjaš ima vlogo spremljevalca ženina, ponavadi je bil tudi njegov najboljši prijatelj, po pravilu obvezno neporočen. Pred poroko je njegova vloga v glavnem dostojanstveno zadržana, bolj tiha in mirna. Njegova tovarišice so svaterce (svatevce, pedešiče), belo oblečene deklice, nevestine družice, za katere skrbi ves čas svatbe. V ženitovanjsko obredno “službo” stopi tedaj, ko ženin s starešino in svati odhaja iz hiše po svojo nevesto. Tako se postavi zunaj poleg vrat, svoje kopje, pa dviga nad pragom kvišku tako, da tvori nekak slavolok. Nato pleše pred poročnim sprevodom tudi čez več vasi vse do cerkve. Včasih so rekli, da bo lepo na gostiji, če bo dober kopjaš. Pravijo tudi, da je pri dekletih najbolj cenjen tisti kopjaš, ki vrže kopje najvišje v zrak. Na poroki mora ves čas paziti, da mu svatje ne ukradejo kopja ali da mu med plesom ne pade na tla.

kopjaš

Foto: Folklorno društvo Markovci

Leta 1960 so kopjaši prvič nastopili na čelu pustnega sprevoda na Ptuju. Pražnje oblečeni, z okrašenim klobukom in obuti v črne škornje so zaplesali svoj ples ter pri tem metali s pisanimi trakovi okrašena kopja visoko v zrak. Takrat so postali nepogrešljiv del Kurentovanja, v zadnjih letih pa tudi pustne prireditve v domačem kraju.

Viri

Copyrighted Image !