Grad Velika Nedelja

Slovenske gorice, največje slovensko gričevje, katerih vrhovi segajo le kakšnih 400 metrov nad morje so že v davnini navdihovale mnoge popotnike. Lepote in darove Slovenskih goric so opisovali številni pesniki in pisatelji, saj skoraj vsak kraj ponuja kaj zanimivega. Slemena gričev krasijo nekateri gradovi in značilne slovenskogoriške cerkve, stare cimprače in ostaline iz bližnje in daljne preteklosti pa prostrana naravna območja okrog jezer, rek in potokov, kjer rastejo redke rastline in domujejo ogrožene živalske vrste, in je mogoče odkriti številne druge zanimivosti. Med takšne kraje z nadvse zanimivo zgodovino sodi tudi slikovito naselje in grad Velika Nedelja, ki leži ob vznožju vinorodnih Slovenskih goric. Kraj je bil znan že v času rimskega imperija, saj je skozenj njega vodila rimska cesta; najpomembnejša spomenika pa sta župnijska cerkev Svete Trojice, ki se kot kapela omenja že pred letom 1199, in grad Velika Nedelja, ki stoji nedaleč od župnijske cerkve. Danes z gradom upravlja Križniški red in spada med eno izmed redkih dobro ohranjenih zgodnjebaročnih zgradb pri nas. V njem so na ogled grajska kapela, etnološka zbirka in zgodovinska razstava Velika Nedelja skozi stoletja.

Kraj je dobil ime po pomembni bitki na veliko noč leta 1199. V njej je Friderik Ptujski, salzburški ministerial, še neposeljeno zemljo na tem območju iztrgal Madžarom in jo kasneje, kot zahvalo za pomoč v bojih, podelil nemškemu viteškemu redu. V darilu je združil širšo velikonedeljsko okolico v zemljiško gospostvo ter na njem ustanovil redovno postojanko oz. komendo nemškega viteškega reda s hospitalom Device Marije. Friderik Ptujski je red zadolžil, da tamkajšnjo prazno in neobljudeno zemljo ponovno poselijo in jo branijo pred ogrskimi vpadi. Ta je kmalu zatem, oz. najkasneje leta 1236, postala središče obsežne pražupnije. Istoimenski grad Velika Nedelja, ki stoji nedaleč od cerkve Svete Trojice, se prvič omenja 1273. leta, a je v zasnovi gotovo nastal že kmalu po letu 1200.

V začetku je bila tam skromna redovna posest, ki se je leta 1259 imenovala Terra Nedelk et Zunk sita inter Drauam et Mura, sam grad kot središče viteške posesti pa se kot haus Suntag omenja šele 1321. Posest se je tekom 13. in 14. stoletja z darovnicami, nakupi in zamenjavami naglo večala in v osemdesetih letih 15. stoletja dosegla svoj največji obseg. S pridobitvijo gospoščine Muretinci leta 1652 se zemljiška posest reda ni več bistveno spreminjala vse do zemljiške odveze leta 1848. Grad, ki je ostal v posesti križniškega reda vse do 2. svetovne vojne, je bil vse od zgodnjega 17. stoletja relativno skromen. Zanimiv je podatek, da je bil po popisu premoženja zaradi uvedbe davka za obrambo pred Turki na Štajerskem v letih 1542–43 ocenjen le s 500 goldinarji. Zahodni del gradu je srednjeveški, vzhodni del je iz let 1612 do 1620, v severozahodnem traktu pa so ohranjene sledi iz gotskega obdobja.

Njegovo srednjeveško jedro kljukastega tlorisa je še ohranjeno v jugozahodnem delu sedanje grajske stavbe, kjer so na dvoriščni strani v pritličju prezentirane tri ozke pokončne line, ki bi lahko bile še iz 13. stoletja. V današnji obliki gradu prevladuje vpliv renesanse, ki jo je grad dobil ob temeljiti obnovi in razširitvi v času komturja (komtur – upravnik ali predstojnik kakšnega viteškega reda) barona Marquarda von Eckh und Hungerspach. Poznejše predelave, zlasti tiste v prvi polovici 18. stoletja (1723 in 1730), niso bistveno spremenile zunanje podobe. Omejile so se predvsem na višinsko izravnavo traktov, nadzidavo vogalnih stolpov, na baročno preoblikovanje fasad ter na poenotenje oken in vrat. Takrat so v vzhodnem delu gradu uredili razkošno balustradno stopnišče (balustrada – doprsni ali tudi nižji zid na balkonu, stopnišču ali terasi, oprt na vrsto okroglih ali mnogorobih stebričkov), v južnem traktu pa nadstropno grajsko kapelo.

Verjetno se že takrat postavili ob zahodni grajski stranici leseno gospodarsko poslopje, pokrito s tremi prečnimi strehami. Ob preureditvenih delih v 19. stoletju (1805 in 1850) so glavno pozornost posvetili grajski zunanjščini, leta 1822 pa je Jakob Brollo poslikal kapelo. Danes je grad podolgovato opečno poslopje s štirimi trakti okoli notranjega in tremi trakti okoli zunanjega dvorišča, ki jo na vogalih slikovito dopolnjujejo za nadstropje višji in s pločevinastimi strehami pokriti okrogli stolpi. Grad so smiselno postavili na rahli vzpetini, zato je obrambni jarek potreboval le na zahodni strani, kjer je še ohranjen pravokoten portal z odprtinami s kolesci za verige dvižnega mostu. Na tem mestu zasledimo tudi grb nemškega viteškega reda. Skozi obokano avlo severovzhodnega stolpa pridemo na prednje dvorišče, kjer je na veznem traktu osrednje grajske stavbe portal, opremljen s križem in z letnico 1723.

Dvorišče je brez arkad, na njem pa je ohranjen še baročen vodnjak s kovano krono in pogonskim mehanizmom. Portal v severnem traktu je nekoliko bolj razgiban, na sklepniku pa ima letnico 1730. Tik za njim so lepo oblikovana baročna notranja vrata, za njimi je štiriramno zrcalno stopnišče s kamnito balustradno ograjo. Stopnišče vodi v nekdanjo obednico oz. refektorij (remter) s štukiranim okvirom na stropu. Stopnišče v zahodnem delu južnega trakta vodi do prej omenjene dvoetažne grajske kapele v nadstropju, ki je v tlorisu skoraj kvadratna. Stene so okrašene s pari pilastrov, ograjo volutasto razgibane empore oblikujejo leseni balustradni stebriči, na stropu je plitek, koloriran, dekorativen štuk s križevniškim znamenjem na sredi, ki ga oblikuje ornamentalen preplet trakov s cvetličnimi vazami.

V grajski kapeli so bile tudi znamenite gotske plastike sv. Katarine, sv. Barbare in Sočutne iz prve četrtine 15. stoletja. Gre za del znamenite skupine plastik na ormoškem področju, h kateri spadajo še sv. Marjeta in sv. Doroteja, Lepa Madona s Ptujske gore in Sedeča Marija z otrokom v cerkvi sv. Jakoba v Ormožu, ki jih je mogoče neposredno povezati z delovanjem kiparske delavnice, ki se je okrog leta 1400 izoblikovala na gradbišču romarske cerkve na Ptujski gori. Iz grajske kapele izvira tudi slika Marije s sv. Jurijem, delo Martina Altomonte iz leta 1724, ki sedaj, skupaj z omenjenimi tremi gotskimi plastikami, bogati zbirko Pokrajinskega muzeja na ptujskem gradu. Skozi obokano vežo vzhodnega trakta stopimo na malo zunanje dvorišče gradu. Tu je v steni kamniti portal z letnico 1729, ki je bil nekoč poudarjen še z grbom. Zahodni del gradu je opremljen s strelnimi linami v kletni, mednadstropni in vrhnji etaži, vmes pa sta stanovanjski etaži z večjimi pravokotnimi okni. Zahodna stolpa sta v spodnjih dveh nadstropjih opremljena s strelnimi linami, v vrhnjem pa z gostimi cinami. Grad Velika Nedelja še hrani sicer manj znan grbovni relief komturja Marquarda von Eckh iz leta 1612, ki je ponovno vzidan na notranjem dvorišču. Gre za zelo kvaliteten kiparski izdelek, ki označuje prej omenjene obsežne prezidave in obnovitvena dela, avtorstvo reliefa pa je pripisano italijanskemu renesančnemu kiparju Philibertu Pacobelli.

Vzhodna stolpa sta izrazito stanovanjska, vsi štirje pa so dvonadstropni. Zahodna stolpa sta bila torej za nadstropje nižja od starega trinadstropnega, kamnito grajenega, in pet okenskih osi obsegajočega gradu. Pod gradom se razteza ograjen zelenjavni vrt, vzhodno od njega pa ograjena nadstropna grajska pristava z oglatim stolpom, opremljenim s štirimi okroglimi vogalnimi stolpiči. Impresivni kompleks križniškega gradu in župnijske cerkve Svete Trojice v Veliki Nedelji že mnoga desetletja privlači številne obiskovalce in tudi strokovnjake ter raziskovalce. O njem je bilo že relativno veliko zapisanega, a po mojem skromnem mnenju noben zapis ne more nadomestiti obiska gradu. Župnijska cerkev in grad z vsakim kotičkom obiskovalca privlačita na neki poseben način in ga vabita med svoje zidove. Grad ni bogato okrašen, je pa nadvse zanimivo zasnovan in očara predvsem s svojo zanimivo razporeditvijo stopnišč in soban. Nadvse zanimiva je tudi bogata etnološka zbirka, v kateri je razstavljenih okrog 900 eksponatov, ki pričajo o življenju tukajšnjih ljudi.

Tako lahko v njej najdemo stara kmečka orodja, naprave in pripomočke, ki jih danes ne najdeš na nobeni kmetiji več. Zanimivi so npr. stari leseni lojtrniki (lójtrnik – voz z lestvi podobno pripravo na straneh) in seveda ročno pletene košare iz vrbovih vej, žrmlje (žŕmlje – priprava z dvema kamnoma za ročno mletje žita), preše, kolovrati in še mnogo drugega. Obiskovalec lahko pri tem uživa ob pogledu na spretnost takratnih mojstrov, ki so za današnji čas s precej primitivnim orodjem izdelali prave umetnine iz lesa. Pri tem moram omeniti izjemne lesene kočije in sani za vprego, ki si jih današnji mlajši rod ne zna niti predstavljati. Po vsej verjetnosti jih na stari način ne bi znal narediti nihče več. Vsekakor je grad s svojimi zbirkami vreden ogleda in vsakega trenutka za obujanje spominov na stare čase pred sto ali več leti.

Odpiralni čas za oglede zbirk:

• ponedeljek – petek: 8.00 – 15.00
• sobota: 9.00 – 14.00
• 24. in 31. decembra ter na pustni torek: 8.00 – 12.00
• nedelja in prazniki: zaprto (ogled je možen po predhodni najavi)

Informacije in napoved obiskov:

Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož
T: +386 2 741 72 80
T: +386 2 741 72 90
E: muzej.ormoz@pmpo.si
W: http://pmpo.si/ 

Viri:

• Foto: Črtomir Rosić
• Wikipedija
• Manica Hartman, Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož
• http://museums.si/sl/museum/details/1428/grad-velika-nedelja
• http://pmpo.si/zbirkeinrazstave/grad-velika-nedelja/