Dvorec Ristovec (Rüstenau)

Dvorec Ristovec (Rüstenau), ki se nahaja v naselju Brstje pri Ptuju, je dokaj redek primerek t.i. vodnega dvorca. Zgrajen je bil v 15. stoletju in ima pisano zgodovino lastništva. Pred drugo svetovno vojno je bil lastnik gradu in posesti ptujski trgovec Franc Hojnik, nato je bila posest nacionalizirana. V njem so po drugi svetovni vojni uredili štiri stanovanja. Zadnja popravila na dvorcu so bila izvedena na začetku 80-ih let prejšnjega stoletja. Po Zakonu o lastninjenju kulturnih spomenikov v družbeni lastnini (ZLKSDL), ki ureja lastninjenje nepremičnih kulturnih spomenikov, in Odloku o razglasitvi nepremičnih kulturnih in zgodovinskih spomenikov na območju občine Ptuj (Uradni vestnik občin Ormož in Ptuj, št. 35/89), je Grad Ristovec leta 1989 postal kulturni spomenik v lasti Mestne občine Ptuj. Z namenom, da se ohranjajo kulturne, zgodovinske, arheološke, urbanistične, etnološke in umetnostno-zgodovinske vrednote ter zagotovi nadaljnji obstoj, je bil dvorec Ristovec leta 2008 po sprejemu Odloka o razglasitvi nepremičnih kulturnih spomenikov lokalnega pomena na območju Mestne občine Ptuj razglašen za kulturni spomenik lokalnega pomena na območju Mestne občine Ptuj.

Za vsak poseg v spomenik, njegove dele ali zemljišča je treba predhodno pridobiti kulturno-varstvene pogoje in dobiti kulturno-varstveno soglasje Zavoda RS za varstvo kulturne dediščine, Območna enota Maribor, ki je pristojna za varovanje in nadzor na nepremično dediščino na območju Mestne občine Ptuj. Prihodnost dvorca Ristovec je bila dolgo negotova, saj je bil v postopku denacionalizacije. Na Okrajnem sodišču na Ptuju je potekal postopek za vrnitev premoženja oziroma plačila odškodnine, ki so ga sprožili dediči pokojnega Franca Hojnika. Po končanem postopku je ostal v lasti Mestne občine Ptuj, ki ga je na svoji dražbi leta 2020 prodala domačinu in velikemu ljubitelju kulturne dediščine mag. Ignacu Janžekoviču, skoraj sosedu gradu Ristovec v primestnem naselju Brstje.

Dvorec in posest Ristovec v Brstju sta v zgodovini znana z različnimi imeni: Plechlov dvorec, Ristovec, Rosenau, Rüstenau, Češka pristava. Omenja se v letih 1429–1441, ko je salzburški nadškof dal v fevd Reinprechtu Gleinzerju in ženi Diemuti, hčeri pokojnega Janeza Holleneškega, poleg raznih posesti tudi dvor ob potoku Rogoznica. V popisu ptujskega mestnega pomirja iz ok. 1500 se dvor omenja kot Holeneški dvor, ki sta ga takrat imela Gleinzer in Aspach. Leta 1627 je bil v lasti Elizabete Pachler. Lastnica se je tožila s ptujskim mestnim magistratom in je pri notranjeavstrijski vladi dokazovala svoje ribolovne pravice na Rogoznici, ki jih je menda imela potrjene z listino z dne 20. maj 1627. Spor okrog ribolova v Rogoznici se je rešil, saj je magistrat odstopil od tožbe in dal grofici za odškodnino nekaj sodov vina, pravice pa sta prevzela kasnejša lastnika Janez Žiga Gregorič in sin Janez Krištof, ki sta imela Ristovec od leta 1655 do 1666. Ko se je po smrti prvega moža, Elizabeta vnovič omožila s plemenitim Wintershofnom, je imel dvorec uspešno gospodarstvo in je cvetel tako, da so mu nadeli vzdevek »Rosenau».

Posesti, ki jih je imel v najemu pl. Villinger, je cesar Ferdinand 1. marca 1621 prodal Ulriku Eggenbergu. Med posestmi so našteti Breunerjev Dvorec ali Placerhof s šestimi uradi in 178 hišami, imenje Ristovec – Rüstenau in imenje Rogoznica, ki so jih skupno upravljali z gospoščino Gornji Ptuj. Povoden navaja, da je posest leta 1704 prevzel grof Leslie in so ga kot alodialno posest upravljali z gospoščino Gornji Ptuj. Ko je leta 1802 Anton grof Leslie umrl kot zadnji tega rodu, je grad podedovala njegova vdova Wilhelmina. Ta je Češko pristavo, kakor so jo imenovali, prodala odvetniku dr. Mihaelu Okornu, on pa leta 1826 Francu Jožefu knezu Dietrichsteinu, kot lastniku fidejkomisne ptujske posesti. Za njim je Ristovec leta 1854 prevzel njegov sin Jožef Dietrichstein. Po njegovi smrti je posest kupila prvorojena hči Terezija, vdova grofica Herberstein, in bila lastnica do leta 1885. Pred drugo svetovno vojno je bil lastnik gradu in posesti Franc Hojnik iz Ptuja. V njem so po drugi svetovni vojni uredili stanovanja.

Zemljiško gospostvo Ptujski grad vsebuje tudi podfond graščine Ristovec v Brstju pri Ptuju (Rüstenau). Po združitvi je bil vključen kot del Herbersteinske posesti, ki so jo prvič kupili leta 1619, drugič 1639 in nazadnje 1907. Ob zadnjem nakupu je bilo združeno tudi arhivsko gradivo in bilo preseljeno na ptujski grad, kjer je bila uprava Herbersteinovih posesti. Leta 1945 je bilo arhivsko gradivo skupaj z ostalim premoženjem Herbersteinov nacionalizirano in je prešlo v muzej. Leta 1954 je arhivsko gradivo prevzel novonastali Mestni arhiv, danes Zgodovinski arhiv Ptuj. Oktobra 2011 so v Četrtni skupnosti Jezero organizirali predavanje na katerem je univ.dipl.zgodovinar Peter Šemnički dvorec Ristovec še podrobneje predstavil, v svojem nastopu pa je vsebino strnil v tri sklope. V prvem sklopu je povedal nekaj besed o samem gradu Ristovec in njegovih lastnikih tokom 19. stoletja, v drugem sklopu je strnil nekaj besed o gospodarstvu gospoščine Ristovec, v tretjem pa je na kratko prestavil gradivo za gospoščino Ristovec, ki je zapuščina ristovškega pisarniškega knjigovodstva iz 19 stoletja. Vsi trije omenjeni sklopi se nanašajo na gospoščino Ristovec v 19. stoletja.

V istem obdobju tretje četrtine 19. stol. je Janisch v svojem leksikonu Štajerske opisal grad Ristovec pred katerim je izsušen ribnik oz. potok. Ali je veslač v šajki podobnem čolnu bila realna slika, ali se je slikar samo malo poigral ne moremo potrditi, gotovo pa lahko zatrdimo, da je ob večjih povodnih bil grad Ristovec resnično obkrožen z poplavljeno Rogoznico, kar nam potrjuje naziv vodnega dvorca. Velikokrat je gospoščina tudi zajezila Rogoznico za namene namakanja. Drugo pomembnejše poimenovanje gradu iz 19. stoletja je Rosenau, kar pooseblja vrtnice, rože in v prenesenem pomenu pomeni gospoščino v gospodarskem razcvetu. Nekateri krajani danes zelo pogrešajo tudi nekdanji prečudoviti drevored do gradu Ristovec, ki je lepo označen na skici, katero je leta 1821 narisal upravitelj gospoščine Ristovec Moritz Sechann! Janisch je v leksikonu zapisal, da se drevored začne z dvema lesenima stebroma na katerih je grb Lesliejev, prav takšen kot ga je še danes moč videti na pročelju Ristovca.

Gospodarsko poslopje zraven Ristovca, ki ga danes prav tako ni več mogoče videti je večino časa tokom 19. stoletja bilo v najemu različnih najemnikov, ki so seveda morali plačevati najemnino. Grad Ristovec je tokom 19. stoletja izgubil svoj prvotni namen kot počitniška rezidenca ptujske gospode saj so si prostore delili različni podnajemniki. Velikokrat so v gradu bile nastanjene tudi različne vojaške enote, ki so se urile na vojaških vajah na območju Ptujskega polja. Po pričevanju starejših ljudi je bilo mogoče ugotoviti, da so v kletnih prostorih gradu po znani stari metodi kuhali milo za gospodo in prali perilo gospoščinskih uradnikov. H gospoščini Ristovec so spadala tudi druga poslopja, ki pa niso bila zraven gradu. Tukaj je potrebno omeniti viničarijo v Kicarju na Šoberšaku, viničarijo oz. Štok na Kaiserfeldovih vinogradih na Mestnem vrhu, viničarijo na Ferberšaku in majerijo v Placarju.

Načrt majerije v Placarju

Načrt viničarije v Sakušaku

Ristovec je za shranjevanje vinskega pridelka koristil tudi ptujsko grajsko klet. Na kaiserfeldovih vinogradih je bil že omenjeni Štok, kar je pomenilo, da je nad viničarijo še bilo drugo nadstropje ali Štok, kjer je gospoda imela svoje prostore od tod tudi poimenovanje Kicarski Štok in številni drugi Štoki. Viničarije, štok in majerija so bili tokom prve polovice 19. stoletja redno vzdrževani in adaptirani, kar nam dokazujejo tudi gradbeni in adaptacijski načrti na slikah. Zelo pestra zgodba se odvija glede sprememb lastništva nad gradom in gospoščino Ristovec predvsem tokom prve polovice 19. stoletja. Celotno obdobje 18. stoletja je bil Ristovec priključen gospoščini Gornji Ptuj kot alodialna posest. Lastništvo nad ptujskim dednim fidejkomisom je imela že omenjena Rodbina Leslie. K temu fidejkomisu je spadalo tudi imenje Ristovec. Po smrti Antona Leslieja 1802, kot zadnjega moškega potomca Lesliejev postane dedna lastnica ptujskega fidejkomisa njegova vdova Wilhelmina grof. Leslie roj. grofica Wurmrand Stuppach. Ta je Ristovec že v prvi četrtini 19. stol. dala v zakup družini Neupaer.

Leta 1815 dedno prevzame ptujski fidejkomis oz. posest gospoščine gornji Ptuj Franc Jožef – knez Dieterichstein -Proskau Leslie in prekine zakupno pogodbo za Ristovec z družino Neupauer. Nov zakupnik Ptujske posesti in s tem tudi Ristovca postane znani graški odvetnik dr. Michael Okorn, kateremu uspe do začetka 20. let kupiti Ristovec kot svojo last. Zaradi malomarnega poslovanja ter različnih poneverb preide zakupnik Okorn v precej rdeče številke zato mu dejanski lastnik- prej omenjeni Franc Jožef – Dietrichstein-Leslie leta 1827 prekine zakupništvo. Zaradi velikih dolgov je moral vrniti kupljeni Ristovec. Tako ostane gospoščina Ristovec pod okriljem ptujske gospoščine vse do smrti Franca Jožefa- Dietrichstein- Leslieja 1858. Ptujsko posest skupaj z Ristovcem nasledi njegova hči Terezija grofica Herberstein, ki kasneje kupi Ristovec kot svojo last. Od leta 1862 deluje Ristovec kot samostojna veleposestniška enota z lastnim upraviteljstvom, vse do 70. let 19. stol. ko ponovno postane del ptujske posesti Herbersteinov. Novi upravitelj Ristovca med leti 1862 in 1873 je bil znani Ptujski kronist Ferdinand Reisp po katerem danes nosi ime Raišpova ulica. Posest gospoščine Ristovec se je delila na pridvorno posest okrog gradu Ristovec in ostalo posest, ki si jo je gospoščina uspela dokupiti tokom druge polovice 18. stoletja. K pridvorni posesti so spadali pašniki in njive okrog Ristovca, kateri so nosili skupno ime nekdanja Češka pristava.

Ljudje so v grobem takrat delili Ristovško pridvorno posest na gornji in spodnji tok potoka Rogoznice. Ristovški pašniki in travniki so segali vse do področja današnjega odlagališča CERO Gajke, kjer bi naj po pričevanjih ljudi Herbersteini imeli tudi krožno stezo za jahanje konjev. Ostali del posesti si je gospoščina pridobila bodisi na podlagi licitacijskih nakupov ali zadolžnic. K tej posesti so spadali vinogradi dokupljeni od Štajerske Štifte oz. gospoščine Goss, to so gorice na Zamušanskem vrhu, Brsniškem vrhu, Podgorcih in Desterniku.  V Placarju je Ristovec imel v svoji lasti tudi del nekdanje Breunnerjeve posesti, kjer je stala tudi že omenjena majerija. Del posesti je imel Ristovec tudi pri opekarniv Žabjaku. V okvirih nekdanjega ptujskega predmestja Kaniža je imela Ristovška gospoščina v lasti del posesti nekdanjega poštnega mojstra, ki se je raztezala ob Žnidaričevem nabrežju in na lokaciji današnjega Puhovega mostu.

Na lokaciji današnje Qlandije in železniških delavnic je imel Ristovec v lasti nekdanje Bukovske in Novovaške Travnike. Na lokaciji mestne panorame in Mestnem vrhu pa je Ristovec imel v lasti del nekdanje Špitalske posesti. Ostane še nam vinogradniška posest v Kicarju na Šoberšaku in Goričaku- Zavrču! Ristovška gospoščina je leta 1831 imela 73 lastnih podložnikov, 20 tujih ˝hasnovalcev˝ posesti ter 190 gornikov, od katerih je pobirala gornino oz. davek v moštu in denarju. Zraven ˝brstjeških˝ podložnikov so gospoščini Ristovec bili podložni tudi kmetje na Rogoznici in Rablovem dvoru (današnja Rabelčja vas), ki so morali za potrebe gospoščine opravljati raboto oz. delovno tlak ter oddati dajatev v pridelku in še za povrh plačati činž. Dohodek pa je gospoščina imela tudi od cerkvene desetine, ki si jo je delila s Ptujsko dekanijo v vaseh Ločič, Desenci, Levanjci, Dolič, Zgornji Velovlak, Spodnji Velovlak, Pacinje in Dornava.

Revolucija leta 1848 je prinesla številne spremembe. Ukinjena so bila zemljiška gospostva in s tem bi se moralo ukiniti tudi podložništvo- vendar je ta proces bil zelo dolgotrajen, pri nekaterih kasnejših veleposestih je celo trajal vse do začetka sv. vojne. Nastale so t.i. veleposesti- tako tudi Ristovec po letu 1848 postane veleposest. Ukinjeno je bilo tudi t.i. krajevno patrimunialno sodišče Ristovec, ki je imelo pristojnosti soditi v manjših podložniških konfliktih. Gradivo pisarniškega poslovanja gospoščine Ristovec iz 19. stol. se hrani v ZAP pod signaturo SI_ZAP 9/6 in je po svoji fizični obliki razdeljeno na spisovno gradivo ter knjige. Spisovno gradivo je po načelih arhivistike uredila ptujska zgodovinarka in arhivistka Marija Hernja Masten, knjige pa je strokovno obdelal mladi zgodovinar Peter Šemnički. Ta navaja, da je razumevenje omenjenih pisarniških knjig bilo pogojeno s poznavanjem gotske pisave, delovodnikov oz. vpisnih formularjev takratnega časa, poznavanje starejše terminologije in ledinskih poimenovanj različnih področij. Ob tem je potrebno poudariti da se v ustnem izročilu ledinska poimenovanja določenih področij uporabljajo še danes kot. npr. Štuki, Deaki, Kicarski Šoberšak, Gorne, Štok itd.

Kot sem že omenil je Mestna občina Ptuj dvorec Ristovec na dražbi leta 2020 prodala domačinu in velikemu ljubitelju kulturne dediščine mag. Ignacu Janžekoviču, profesorju biologije in kemije, skoraj sosedu gradu Ristovec v primestnem naselju Brstje. Ta je dvorec svojih sanj na dražbi kupil iz prihrankov. Zanimiv je podatek, da je mag. Ignac Janžekovič skupaj z bratom mag. Marjanom Janžekovičem že pred več kot četrt stoletja pripravil idejno zasnovo za oživitev dvorca, ki jo bo sedaj skušal tudi uresničiti. Ker je po stroki naravoslovec bo rdeča nit oživitve dvorca povezana z zdravilnimi rastlinami, v dvorcu Ristovec pa bi imel sedež tudi inštitut za zdravilne rastline, ki ga v Sloveniji še nimamo. Del dejavnosti bi mag. Ignac rad namenil v izobraževalne namene kot oblika naravoslovnih taborov in delavnic, ki bi privabljali vse generacije. Potekali bi tudi manjši tabori za družine, ki bi se praktično spoznale z ekološkim vrtnarjenjem in vzgojo zelišč. Sedaj je že možen ogled notranjosti dvorca in njegova urejena okolica, mag. Ignac pa ga z veseljem pokaže po predhodnem dogovoru.

Kontakt

mag. Ignac Janžekovič
T: +386 41 981 693
E: ignac.janzekovic@um.si

Vir:

• Foto dvorca: Črtomir Rosić
• Foto dokumentov: Peter Šemnički, univ.dipl.zgod.
• Gradivo iz predavanja Četrtne skupnosti Jezero (univ.dipl.zgod. Peter Šemnički)
• mag. Ignac Janžekovič, prof.biol., prof.kem.
• Četrtna skupnost Jezero