V vzhodnem delu Slovenije blizu Rogaške Slatine se skoraj na meji s Hrvaško dviga Donačka gora (tudi Rogaška gora). Ta je s svojimi 884 m.n.m. eden zadnjih vrhov Karavank, ki se zaključijo z Ivanjščico in Ravno goro na Hrvaškem. Donačka gora se iz gričevij ob vznožju strmo dvigne v kratek in oster greben s katerega se vije lep razgled in je zato priljubljena izletniška točka, predvsem za bližnjo Rogaško Slatino in Rogatec. Njen vrh se gospodovalno dviguje iz mehke hribovite pokrajine severnega Obsotelja, poseljene z malimi kmetijami in vinogradi. Starejše ohranjeno ime Rogaška gora ali Rogač je verjetno nastalo iz oblike gore, kot je vidna iz Rogaške Slatine, saj je videti kot ostro kamnito sleme, ki kaže z zahodne strani obliko roga. Novejše ime je dobila po cerkvi sv. Donata, zgrajeni med letoma 1720 – 1730, ki leži na južnem obronku gore na 511 m.n.m. Cerkev je bila prvotno zgrajena na drugem mestu, po nesreči z neurjem, ko je leta 1740 v njo treščila strela pa so jo zgradili na današnjem mestu.
Za Donačko goro je značilen oster greben, ki poteka v smeri vzhod-zahod, zanimivo pa je, da jo iz vseh smeri vidimo drugače. Iz Žetalske strani je npr. videti kot piramida, razgled z vrha ob lepem vremenu pa je enkraten. Če pogledamo iz vzhodnega vrha se nam razprostira pogled na Ptujsko, Dravsko polje in Slovenske gorice, poseben čar pa predstavljajo bližnji haloški hribčki, ki so prepleteni z vinogradi. Poseben čar dajejo cerkve romarskih hribov (Ptujska gora, Janški vrh, Sv. Mohor) in mogočni gradovi in dvorci. Iz njenega zahodnega vrha do sosednjega hriba oz. Boča je 5 ur hoje. Na južni strani se dvigajo hribi na Kozjanskem, ki se zaključujejo z vrhovi Posavskega hribovja (Bohor). Donačka gora je zelo zanimiva, saj je na njej zaradi stičišča alpskega in panonskega sveta značilna nenavadna pestrost rastlinstva ter rastišča redkih rastlin. Zaradi ugodnih zračnih tokov ob strmih pobočjih gore je zahodno sedlo pod vrhom postalo priljubljeno vzletišče in vadbeni poligon za številne jadralne padalce in športne klube. Gora je na grebenu zgrajena iz apnenca in kremenovega peščenjaka, podnožje pa sestavljajo mehke terciarne kamnine, pretežno lapor. Poraščena je pretežno z bukovim gozdom, od živali pa lahko na poti do vrha srečamo srnjad, divje prašiče, gamse in najrazličnejše ptice. Na severni strani Donačke gore 600-884 m.n.m. je lepo ohranjen bukov gozd, ki ga uvrščajo med pragozdove. Pragozd je zavarovan od leta 1965 in obsega 27,78 ha veliko površino, na njegovem področju pa je tudi nahajališče ogrožene rastline Juvanov netresk (Sempervivum juvanii), ki uspeva na skalnih stenah prisojne strani gore in je v Sloveniji edino znano nahajališče. Tu uspeva tudi ogroženi Hoppejev klinček (Dianthus hoppei), poleg navedenih pa najdemo tudi divji klinček, dišeči žebnik in hrvaško peruniko ter mnoge druge rastline.
 |
 |
Zanimiv je tudi gozdni rezervat Log ob Sotli, ki je varovan kot predstavnik bukovih in hrastovih gozdov subpanonskega področja in zavzema pobočje od dna doline do vrha. V njem se na južnem pobočju Maclja nahaja izvir Sotle, ki je urejen kot gozdni vodnjak na slovensko-hrvaški meji, do njega pa vodi lepo markirana planinska pot. V bližnjih naseljih pod Donačko goro so številne arheološke najdbe, ki pričajo naselitvi že v kameni dobi. Najstarejše arheološke najdbe različnih kamnitih sekir in drugega orodja so šele iz neolitika-mlajše kamene dobe od 5.000 do 2.000 let p.n.št. Ta najdišča so bila v Rogatcu, Tlakah in Donački gori. Čeprav tu ne gre za večja najdišča, ki bi dala slutiti, da je bilo tu stalno bivališče neolitskega človeka. Iz bronaste dobe okrog leta 1000 p.n.št. je najbolj znana najdba bronaste sekirice v Rogatcu, ki jo danes hrani ptujski muzej. Iz obdobja železne dobe, ko so na našem ozemlju prebivali Iliri in Kelti, je nekoliko manj sledov. V Rogatcu so našli keltske kovance. V nekaterih virih je zapisano, da je na vrhu Donačke gore stal keltski tempelj, posvečen boginji Heri ali Herti. Ena najlepših arheoloških najdb keltske kulture je votivni kamen, umetniška reliefna upodobitev žene, ki ubije otroka. Najden je bil v cerkvenem obzidju farne cerkve v Rogatcu in je bil izdelan v belem pohorskem marmorju, danes pa ga hrani graški muzej. Arheološke najdbe tako od paleolitika do prihoda Rimljanov nam dokazujejo, da je bila neposredna okolica Rogatca že zelo zgodaj naseljena. Širjenje rimskega imperija v naše kraje je prineslo veliko spremembe, ki dajejo pečat vsemu poznejšemu razvoju pokrajine in posebno še Rogatca- to je prometno in obmejno strateško vlogo kraja. Zanimiv je podatek, da so na terasi pod vrhom Donačke gore odkrili tudi del poznoantične nekropole s sarkofagi.
 |
 |
Nekateri viri navajajo, da so na gori svoja svetišča postavljali tudi Rimljani, ki so Donačko goro imenovali Mons Claudii po znanem vojskovodji. Na mestu kjer danes stoji križ naj bi v tistih časih celo stal rimski tempelj sonca posvečen Mitreju (perzijski bog sonca in svetlobe). Legenda o omenjenem svetišču na vrhu gore, ki naj bi ga postavili stari Rimljani je sicer zanimiva, a mnogi v njo dvomijo, saj so taka svetišča stala bolj na ravnem področju (mitreji na Hajdini, v Emoni). Kasneje je na vrhu stala lesena cerkvica sv. Donata, ki je v začetku 18. stoletja, kot sem že omenil, zaradi strele pogorela. Vrh je v času turških vpadov služil kot straža, z njega pa so s kresovi opozarjali na nevarnost. V podnožju Donačke gore se nahaja okoli 40 opuščenih kamnolomov kremenovega peščenjaka, ki so ga v preteklih stoletjih uporabljali pri gradnji hiš (portali, stopnice), kapel in za izdelavo kipov, nekateri viri pa navajajo, da so kamnine izkoriščali že v rimskih časih. Kremenov peščenjak z kamnolomov v Logu pri Rogatcu in je bil pomembno stavbno gradivo. Na gozdnatem območju Loga na jugozahodnih slemenih Maclja, se je že v 18. stoletju razvila kamnarska dejavnost – lomljenje kamna iz izdelovanje brusov iz ložanskega kamna. Kamnite kapele, portali, stopnice in kipi pričajo o cvetoči kamnoseški obrti že v 17. stoletju, svojevrstna kamnarska dejavnost (lomljenje kamna in izdelovanje kamnitih brusov) pa se je prav razvila v 19. stoletju. Izdelovali so tudi več ton težke industrijske kamne in obrtne bruse vseh vrst, največji razcvet pa je obrt doživela po letu 1903, ko je bila do Rogatca zgrajena železniška proga. Kamnarji so izdelovali tudi velike industrijske in obrtne bruse vseh vrst, mizarske gladilnike in valje za sadne mline.
Velike brusne kamne so tovorili v dolino po drčah ali z vozovi z volovsko vprego. Brusne kamne so tržili tudi po deželah srednje Evrope. Iz obrtniške dejavnosti je izdelovanje brusnih kamnov preraslo v državno podjetje Kambrus, ki je zaposlovalo blizu sto delavcev in delovalo vse do leta 1956, ko je bilo ukinjeno zaradi zdravstvenih razlogov in vse konkurenčnejšega tržišča z umetnimi brusi. Zanimive in lahko dostopne ter dobro vzdrževane in markirane planinske poti privabljajo številne obiskovalce, saj jih gora privlači predvsem zaradi bogate naravne in kulturne dediščine. Dostopov na goro je več pohodniških poti, med katerimi so zelo priljubljene iz Narapelj, iz Žetal (Pot Jožeta Žetalskega urejena leta 1975), iz Stoperc (po Stoperški poti) in iz Rogatca od koder pripelje asfaltirana cesta do Rudijevega doma (590 mnm ), na sedlu med Ženčajem in Donačko goro. Pot Jožeta Žetalskega je težja in zelo strma, v zadnjem delu zavarovane smeri pa pridemo na vzhodni del slemena Donačke gore. Znana je tudi planinska pot na “Donačko” v sklopu Haloške planinske poti, ki poteka od Borla preko Cirkulan, Podlehnika, Narapelj preko Donačke gore, do Rudijevega doma na Donački gori, iz vodnika po haloški poti pa je razbrati, da je markirana pot na Donačko goro, bila urejena leta 1983.
 |
 |
Na Donačko goro je vodila tudi prva označena planinska pot v Sloveniji, ki jo je že, kot navajajo viri, pred več kot 150 leti zastavil dr. Ernest Frölich. Od Rudijevega doma vodi planinska pot v ključih po območju pragozda na greben in vrh z 10 m visokim križem, ki je bil prvič postavljen leta 1934, leta 1952 razstreljen in leta 1992 obnovljen. Hoje je za okoli ene ure. Pot se preko grebena nadaljuje bodisi proti Maceljski gori ali pa se s pomočjo nekaj jeklenice po zavarovani poti vrne nazaj planinskemu domu. Rudijev dom je na višini 590 m.n.m., odprt pa je od aprila do oktobra ter ob vikendih in praznikih. Donačka gora je vsaj zame ena najbolj zanimivih vrhov, hoja po nepreglednih gozdovih pa sprosti duha in poživi telo. Obisk gore je primeren ob vsakem času, ki si ga lahko vzamete zase, saj nas najbolj preprosto in učinkovito sprosti ravno narava s svojimi čudovitimi barvami, nežnimi zvoki, opojnimi vonji in neizmerno energijo. Odpravite se po omenjenih poteh na Donačko goro in se naužijte njenih pozitivnih učinkov ter čudovitega razgleda z njenega vrha. Naša pot je vodila s severne strani od vasi Kupčinji vrh mimo Rudijevega doma do vrha in nazaj. Pot dolga približno 6 km ves čas vodi po markirani stezi skozi bukov gozd z mogočnimi drevesi, ki napolnijo pluča s svežim zrakom. V dobrih treh urah hoje, ki je na vrhu nagrajena z čudovitim pogledom na panonsko nižino in bližnje haloške griče srce prijetno poživi ter utrdi telo. Toplo priporočam, ne bo vam žal.
nalaganje map - prosimo počakajte ...
Viri: