Ptuj s svojo okolico je bil že od zdavnaj nadvse zanimiva destinacija zato so jo ljudstva poseljevala že v času mlajše kamene dobe in zgodnje bakrene dobe. Tod se namreč prepletajo mnogi značilni pokrajinski tipi kot so znamenite vinorodne gorice na panonskem robu, nižje hribovje ob panonskih goricah, predel Alpskega sredogorja (Pohorsko Podravje) in večje ravnine panonskega sveta, ki so ljudstvom nudile vse pogoje za udobno življenje. Prav poseben predel kot podaljšek panonskega sveta predstavlja Ptujsko polje, ki se razprostira na levem bregu Drave od Ptuja proti vzhodu do Velike Nedelje oziroma Ormoža; na severu ga omejuje gričevje Slovenskih goric, na jugu pa reka Drava. Ljudstva, ki so se naseljevala v te kraje iz Vzhoda, so začela ta prostor z raznovrstno dinamiko spreminjati v kulturno pokrajino ugodno za življenje, kot ključni razvojni dejavniki samih sprememb pa so v različnih zgodovinskih obdobjih vedno bili povezani s kmetijstvom in rabo tal. Nasploh se je srednjeveška zasnova rabe tal na Ptujskem večinoma ohranila vse do začetka 19. stoletja, procesi industrializacije pa so Ptujsko polje začeli intenzivneje preoblikovati šele po koncu druge svetovne vojne. Tako kulturna pokrajina Ptujskega polja kljub dinamičnim procesom v neposredni okolici v zadnjih dvesto letih ni doživljala bistvenih sprememb, zato so se vse do danes ohranile tudi nekatere značilnosti podeželske kulturne krajine in nekaj zelo zanimivih predstavnikov arhitekturne dediščine. Med nje zagotovo spada znamenita Dominkova domačija, ki stoji na desni strani tik ob regionalni cesti Ptuj–Ormož v naselju Gorišnica.
Domačija je stara več kot 300 let in po mnenju strokovnjakov Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije velja za najstarejšo v celoti ohranjeno hišo v Sloveniji, grajeno v panonskem slogu. Zgrajena je bila okrog leta 1700, arhitekturno pa spada med značilne panonske hiše, grajene vogalno tako, da se v obliki črke L stikata bivalni in gospodarski del. Na posestvu je vse opremljeno z izvirno prvotno opremo, kakršno je zapustila zadnja prebivalka Katarina Nemec, v okolici znana tudi Dominkova Kata. Znana je bila tudi kot zeliščarka, ki je v svojem vrtu vzgajala veliko zdravilnih rastlin. Umrla je leta 1990 v starosti 96 let, za gospodarstvo na domačiji veliki okrog 3 hektarje pa je skrbela več kot 40 let. Zadnja leta je s pomočjo hčerke Angele hišo skrbno vzdrževala in ohranjala vse kar je bilo staro, kar na poseben način odraža nekdanji način življenja. Prav zaradi tega je bila Dominkova domačija leta 1989 razglašena za nepremično kulturno dediščino Republike Slovenije.
Po Katini smrti je Dominkova domačija ostala nenaseljena in začela vidno propadati, kar je budno spremljal likovni pedagog na gorišniški osnovni šoli Boštjan Rihtar. Z učenci se je o domačiji lotil raziskovalne naloge, s katero jim je uspelo zbuditi zanimanje javnosti. Še preden je bilo prepozno, je lokalna skupnost domačijo prepoznala kot zgodovinski zapis o življenju na Ptujskem polju ob koncu 19. in pričetku 20. stoletja. Tako je Občina Gorišnica leta 1997, ob spodbudi domačinov in pomočjo Ministrstva za kulturo posestvo odkupila in pričela z njeno obnovo. Delo je nadziral Zavod za varstvo naravne in kulturne dediščine Maribor pod strokovnim vodstvom etnologinje Jelke Skalicky, pri sami obnovi pa je bil v veliko pomoč tudi domačin Stanko Arnejčič.
V sorazmerno kratkem času je značilna Dominkova domačija postala priznana v širšem slovenskem prostoru, tako da ni priročnika ali knjige o slovenski kulturni, etnološki in arhitekturni dediščini brez njene omembe. Predstavljena je kot tipična, pogosto kot edina tradicionalna panonska hiša na Slovenskem, ki je v celoti ohranjena. Vse v njej in njeni okolici daje občutek kot, da človek stopa v neki drug čas. Stavba je cimprana oz. grajena iz lesenih brun, z obeh strani obdana z ilovnatim ometom in pobeljena z apnom. Mala okna s polknami so zaščitena z železnimi križi, streha (čopasta dvokapnica), pa je pokrita s slamo. Edinstven je leseni dimnik, ki po pričevanju domačinov nikoli ni zagorel.
V notranjosti so prostori zasnovani v značilen panonskem slogu in nizkimi stropi. Tako lahko obiskovalec občuduje čudovito ˝črno kuhinjo˝, dnevno sobo s krušno pečjo, hiško (izbo), shrambo, vežo in gospodarski del (skedenj, hlev, klet, priročno delavnico, steljnik in zrnska klet). V obokani črni kuhinji je ohranjen odprti kamin, pa tudi veliko različnih originalnih orodij in pripomočkov. V dnevni sobi je izvirna klop, ki obkroža krušno peči, ob potrebi pa jo je bilo mogoče razširiti v posteljo. Zanimivo je, da nad mizo v tradicionalnem božjem kotu (bogkov kot) ne visi navaden križ, ampak kip Device Marije, kar je po starem izročilu značilno za domove, kjer ima večji pomen ženska. V Dominkovi hiši je križ obešen v središču stene, zraven pa lahko obiskovalec zasledi še dva oltarja Device Marije (veliki in mali), katere je naredil Katin mož, ki je umrl leta 1942. Velik oltar je postavil na majhno omarico, kjer se je Kata molila vsak dan.
Nadvse zanimiv je tudi gospodarski del domačije, kjer so v že omenjenih prostorih, od katerih vsaki služi svojemu namenu, razstavljeni stari kmečki stroji in orodje. Tako lahko obiskovalec spozna npr. orodje za pridobivanje pšenice (žrmlje, vetrnik, mlat za žita, razna rešeta in korita, krpele za prevoz suhe slame ali listja za steljo), orodje za oranje (lesene brane in plug) in drugo staro in že skoraj pozabljeno kmečko orodje. Na dvorišču stoji studenec z leseno kašto (okvirjem) in zajemanje vode na drog (šaduf), za hišo pa je v deževnih mesecih opaziti manjšo kotanjo s stoječo vodo oz. mlako.
Količina vode skozi leto običajno zelo niha, saj je odvisna od podtalnice in padavin. Ob hiši sta tudi dva koruznjaka, eden je pleten ter prekrit s slamo, drugi pa lesen. Za hišo so tudi stari čebelnjaki prekriti s slamo na vsaki strani pa stare brajde (brajda brájda -e ž (ȃ) po ogrodju iz letev napeljana vinska trta: brajda se pne ob oknih; po brajdah zori grozdje; počivati pod senčno brajdo; gosta, zelena brajda // ogrodje iz letev za vinsko trto ali sadno drevje: trte se vzpenjajo po brajdi; brajda za žlahtne hruške / žična brajda).
Dominkova domačija je danes več kot muzej in je lepo urejena ter zanjo zelo dobro skrbijo. S svojo obnovo je dobila nov namen kot muzej na prostem, ter je skupaj z okoljem edinstvena v slovenskem prostoru, zato privablja na ogled vse generacije. Na njej je organizirano turistično vodenje za organizirane skupine, vodenje pa je prilagojeno glede na starostno skupino. Skozi leto se prostor domačije spremeni tudi v prireditveni prostor, kjer se vrstijo razne prireditve vezane na letne čase, praznike in stare običaje oz. kmečka opravila. Pred domačijo je lepo urejeno parkirišče tako za osebna vozila kot tudi za avtobuse. Ogled z vodičem je možen po predhodni najavi na Občini Gorišnica.
Kontakt
Dominkova domačija
Gorišnica 12, 2272 Gorišnica
T: +386 2 743 11 11
E: obcina@gorisnica.eu
W: www.gorisnica.euOdprto: po dogovoru
nalaganje map - prosimo počakajte ...
Viri
- Foto: Črtomir Rosić
- Uradna brošura domačije izdana s strani Občine Gorišnica
- http://www.gorisnica.eu/sl/index.php/10-novice/16-dominkova-domacija
- http://giskd2s.situla.org/rkd/Opis.asp?Esd=145
- http://www.eheritage.si/DDC/DDC_014_015_GPLPTFMECOQFUEOMCAIPXGNLCBRLUV.pdf
- https://thezaurus.com/dominkova_homestead/