Cerkev sv. Ožbalta na Ptuju leži na blagem hribčku na vzhodnem delu mesta nad cesto, ki vodi v Slovenske gorice. Ob koncu 13. stoletja je ptujska pražupnija pri nekaterih podružničnih cerkvah izoblikovala neke vrste izpostave (vikariate). Ti so bili pri sv. Rupertu, sv. Urbanu v Slov. goricah, pri sv. Marjeti niže Ptuja (Gorišnica) in v samem mestu pri sv. Ožbaltu. Pri slednjem gre za področje izven srednjeveškega mestnega obzidja, kjer se je pozneje razvilo predmestje Kaniža. Mnenja o tem, katera izmed cerkva je bila na Ptuju sedež pražupnije, sv. Jurij ali sv. Ožbalt, so še danes deljena, obstaja pa teza, da je bila prvotna ptujska cerkev, ki se omenja v virih v 9. stoletju (leta 850), izven mesta. Z njo se povezujeta nastanek župnijskega središča ter salzburški korni škof Ožbalt, po katerem naj bi cerkev dobila tudi ime. Nekateri viri navajajo, da je bolj verjetno, da je bil sedež pražupnije od nekdaj pri sv. Juriju.
Ne glede na omenjeno se cerkev sv. Ožbalta na Ptuju prvič omenja med leta 1300 v zvezi s sejmiščem, ki je bilo pod njo. Pri cerkvi je namreč bilo vsako leto velik semenj, ki še danes velja za najstarejšega na Ptuju. Sejmi so bili v srednjem veku poseben privilegij in znamenje neodvisnosti mest, podeljeval pa jih deželni knez mestom, ki so imeli z to možnost. Pomembni so bili tržni prostori, skladiščni prostor s pravico skladiščenja, sejemski privilegij, oblikovano sodstvo, zaščita trgovcev ter obrtnikov itd. Ptuj bi naj imel sodstvo, most in mitnino že v 9. oziroma 10. stoletju, podatke o tem pa lahko zasledimo v listini kralja Arnufa iz leta 890 salzburški Cerkvi. Na osnovi te listine je Oton II. leta 977 izdal originalno listino, s katero Salzburgu potrjuje razna posestva, med njimi tudi Ptuj z desetino, dvema deloma mesta s sodstvom, mitnino in mostom. V teh listinah sejmi niso neposredno omenjeni, a omemba mostu, mitnine in sodstva narekuje to domnevo. Sejem na dan sv. Ožbolta je kot rečeno prvič omenjen leta 1300 v popisu posesti Ptujskih gospodov, popis pa je nastal ob delitvi posesti med Hartnidom, najmlajšim sinom Ulriha I. in Friderikom Ptujskim.
Gradbena preteklost cerkve sega v romansko dobo v 13. stoletje, njena podoba v tem času pa še ni najbolje preučena. Bolj znane so kasnejše dozidave in prezidave, ki so se začele v 14. stoletju, ko so cerkev gotsko prezidali. Povišali so ji cerkveno ladjo in ji prizidali prezbiterij v zameno za starejšega romanskega, današnjo podobo pa je cerkev dobila v prvi polovici 16. stoletja. Zunanjost poznogotskega prezbiterija s tremi polami in petosminskim zaključkom obdaja vrsta tristopenjskih opornikov. Zidove so predrla visoka, dvojna in šilastoločna zaključena okna s krogovičjem, ki segajo do vrha opornikov, pod okni pa ves prezbiterij obdaja venčni zidec. Nadvse zanimiv je tudi strop, ki ga prekrivajo v mrežo razpredeni oboki.
Ob prezbiteriju je na zahodni strani zakristija, ki je verjetno nastala pred 16. stoletjem, zanimivi pa so ostanki poznogotskega portala, ki so ga našli na arheoloških izkopavanjih pri cerkvi. Okrog cerkve je bilo pokopališče, nekaj stavb pa je spadalo k cerkveni posesti. Okolico cerkve sv. Ožbalta so podrobneje raziskali leta 1972, ko so izkopali 15 različno velikih sond ter raziskali srednjeveško in novodobno pokopališče. Naleteli so tudi na posamične rimske najdbe, posebej pa so zanimivi Hadrijanovi novci, srebrnik Aleksandra Severa in rimski obdelani kamni. Le te so našli pri izkopavanjih že letu 1911, med rušenjem jugovzhodnega dela starega pokopališkega zidu, ki je potekal po robu terase.
 |
 |
Prezidave v prvi polovici 16. stoletja so sledile opustošenju, ki so ga leta 1532 povzročili Turki. Cerkev je bila močno poškodovana saj je bila izven mestnega obzidja, po obsežnih popravilih, pa so jo tri leta kasneje na novo posvetili. Od leta 1540 pa do 1562 je bila cerkev sv. Ožbalta na Ptuju sedež ptujskega župnika, ki pa je moral popustiti pred vse močnejšim vplivom protestantizma. Ta se je na Ptuju uveljavil med 1590 in 1610, v cerkvi pa je v tem času vedno maševal katoliški duhovnik. V virih je zaslediti zanimiv podatek iz leta 1607, da je duhovnik Tomaž Pulsani (po rodu iz Dalmacije) v cerkvi sv. Ožbalta maševal v staroslovanskem jeziku, kar je bilo v naših krajih nekaj izjemnega. Ožboltovo cerkev so namreč v tistem času obiskovali predvsem verniki slovenskega rodu iz ptujske okolice.
Cerkev sv. Ožbalta na Ptuju je bila takrat podružnična cerkev mestne glavne župnije sv. Jurija, leta 1673 pa je postala farna oz. je bila povzdignjena v samostojno župnijo. V omenjenem obdobju so se na cerkvi vrstile tudi nove pozidave, pri katerih so povišali zvonik in ladjo, ki so jo tudi obokali. Nazadnje so kot prizidka postavili še obe stranski kapeli. Delo sta naročila Jakob Leslie in njegova žena Terezija Liechtenstein v zadnjem desetletju 17. stoletja. Slavoloka obeh kapel in zahodno steno so okrasili s štukaturo, ki so jo poslikali v pastelnih tonih. V reliefih so upodobljeni trije pari angelov, ki nosijo grba donatorjev nad vhodoma v kapeli. Iz tega obdobja sta se ohranila tudi oba stranska oltarja.
Ob koncu 18. stoletja je tako kot v celotni monarhiji, vladavina cesarja Jožefa II. pustila globoke sledove tudi na Slovenskem. Nadaljeval je reforme svoje matere Marije Terezije, kot pristaš razsvetljenstva in racionalizma pa žal ni imel dovolj posluha za tradicijo, običaje in čustva ljudi. Tako so njegovi ukrepi velikokrat naleteli na odpor in nazadnje niso bili sprejeti. Jožef II. je želel čim bolj poenotiti in poenostaviti upravljanje in ga centralizirati (združeval je urade in gubernije, odpravljal stare privilegije in ceremonije), leta 1781 pa je celo odpravil podložništvo. Leta 1786 je vpeljal splošni državljanski zakonik, leta 1788 pa odpravil smrtno kazen in na novo uredil zemljiški davek na osnovi jožefinskega katastra. V sled temu je bila leta 1789 župnija sv. Ožbalta ukinjena, njeno ozemlje, ki se je raztezalo severovzhodno in jugovzhodno od Ptuja s površino 87 km2 (štelo je 41 vasi z 1928 družinami in s 4561 prebivalci), pa je bilo priključeno v upravo novo ustanovljeni minoritski župniji sv. Petra in Pavla v minoritskem samostanu. Del ozemlja župnije sv. Ožbalta so ob delitvi leta 1785 razdelili še med župniji sv. Marka, manjši del pa je bil vključen v župnijo sv. Marjete niže Ptuja. Iz sv. Ožbalta so v minoritski samostan prenesli tudi župnijske knjige. Cerkev so leta 1818 kot podružnično cerkev temeljito obnovili, od novejše opreme pa je potrebno omeniti neogotski glavni oltar.
Leta 1885 je bila pri sv. Ožbaltu maša s pridigo le še trikrat letno, in sicer na Ulrikovo, na Ožboltovo nedeljo in na praznik vseh svetih. V času 1. svetovne vojne je cerkev zasedlo vojaštvo, po končani vojni leta 1924 pa so se na Ptuj vrnili kapucini in minoriti so jim odstopili cerkev sv. Ožbalta in zemljišče okrog nje. Kapucini so leta 1938 cerkev dobili v upravljanje s pogodbo, na Ptuju pa so delovali do aprila 1941, ko so jih Nemci izgnali na Hrvaško. Med 2. svetovno vojno je bilo v cerkvi vojaško skladišče.
Po dolgem obdobju je mariborski škof dr. Maksimiljan Držečnik leta 1971 cerkev sv. Ožbalta ponovno postavil za župnijsko, v upravljanje pa so jo ponovno dobili bratje kapucini. Župnija je obsegala naselje Rogoznica, Novo vas, Žabjak, del Mestnega vrha, Podvince in Kicar. Ob ustanovitvi je župnija štela okrog 3.400 ljudi, danes pa jih šteje skoraj 13.000. Danes je sv. Ožbalt rimskokatoliška teritorialna župnija na Ptuju, Ptujsko-Slovenjegoriškega naddekanata, ki je del nadškofije Maribor.
Glede opreme cerkve je potrebno posebej poudariti pridobitve iz zadnjih let, ki so delo domačih umetnikov. Tako je arhitekt France Kvaternik oblikoval oltarno menzo, bralni pult in krstilnik iz belega marmorja. Ekspresivni reliefi Križevega pota ter aplikacije na bralnem pultu in oltarni menzi je iz hrastovega lesa izrezljal slovenski kipar, grafik in pedagog Stanislav Jarm. V šest gotskih oken so vstavili barvna stekla s figuralnimi prizori, katerih osnutke je pripravil akademski slikar Lojze Čemažar. V osrednjem oknu je upodobljeno Kristusovo zveličanje, na drugih petih pa se vrstijo prizori iz življenja Frančiška Asiškega, Leopolda mandiča. Maksimiljana Kolbeja, Device Marije in Klare Asiške.
nalaganje map - prosimo počakajte ...
Viri:
- Foto: Črtomir Rosić
- Wikipedija
- http://www.arhiv-ptuj.si/arhivski-fondi/Vodnik_fondi/verstvo-f/cerkev-a/zupnije-a/q/fond/3713
- http://zupnija-ptuj-sv-ozbalt.rkc.si/
- http://www.kapucini.si/ptuj/
- Brence A., Ptuj z okolico (vodnik po mestu), Kulturna skupnost, Ptuj 1988
- Klemenčič M., Prezbiterij cerkve sv. Ožbolta na Ptuju, Ptujski zbornik VI, 2. knjiga, pp. 765, Zgodovinsko društvo Ptuj, Ptuj 1996