Ko se popotnik iz starega Ptuja odpravi po obronkom privlačnih gričevnatih Haloz, ga prevzamejo pogledi s čudovito panoramo, ki so prava paša za oči. Pri vzponih in spustih med lepo urejenimi vinogradi in skozi gozdove med drugim srečuje tudi mnoge spomenike kulturne dediščine in sakralna znamenja kot npr. razne kapelice, križe in cerkvice. Prav kulturna dediščina je pri mnogih popotnikih po Halozah eden od razlogov za potovanje, ki je osredotočeno prav na kulturno okolje, vključno s čudovito krajino, umetnostjo in tradicijo. Haloze so sicer izjemno bogate z naravno in kulturno dediščino, saj je na haloškem območju iz popisov kulturne dediščine evidentiranih skupno 272 enot nepremične kulturne dediščine, 3 enote žive oziroma nesnovne kulturne dediščine in 8 večjih zbirk premične kulturne dediščine. Med nadvse zanimive spomenike kulturne dediščine zagotovo spadajo tudi cerkve, ki jih je v Halozah kar 28, med njimi pa je zelo zanimiva podružnična cerkvica sv. Elizabete v vasi Pohorje. Prikupna in razložena vasica Pohorje leži pri Cirkulanah, neposredno ob slovensko-hrvaški čez njo pa teče potok, ki se potem izlije v večji potok po imenu Belica. Čez Pohorje vodi zelo popularna turistična Bračičeva pot in Vinska cesta.
Omenjena cerkev je posvečena sv. Elizabeti Turinški oz. Ogrski (1207 – 1231), ki še danes velja za eno najpomembnejših žena katoliške Cerkve in veliko zgodovinsko osebnost, po kateri se zgledujejo in se ji priporočajo vsi, ki se posvečajo skrbi za reveže in bolnike. Znana je namreč kot velika dobrotnica in zavetnica ubogih, lačnih in odrinjenih. Vse svoje ogromno imetje je razdala prav njim, zgradila bolnišnico in v njej stregla bolnikom, na svojem gradu pa dnevno prehranjevala na stotine ljudi. Po moževi smrti in preganjanju se je odrekla blišču in živela skrajno siromašno življenje. Na upodobitvah je prikazana v knežji ali preprosti obleki, kako deli miloščino ali revežem umiva noge. Kot atribute ima ob sebi košaro s kruhki, skledo z ribami ali vinski vrč, včasih tudi košaro z vrtnicami, žlico, model cerkve, knjigo ali krono (ali tri krone: eno na glavi in dve na knjigi). V cerkvi sv. Elizabete na Pohorju pri Cirkulanah je upodobljena v knežji obleki, kako naliva revežem vino iz vrča.
Po nekaterih virih je bila cerkev verjetno zgrajena že leta 1664, ko je v naših krajih razhajala kuga, zagotovo pa je dobila streho leta 1673, o čemer priča letnica na tramu hrastovega ostrešja. Ta letnica se je kot čas zidave uveljavila tudi v strokovni literaturi. Zgraditi so jo dali grofje Sauerji, ki so imeli svoj sedež na bližnjem gradu Borlu in so nasploh skrbeli za razvoj krajev v svoji grofiji. Med drugim so zgradili tudi cerkve sv. Barbare in sv. Ane in imeli nad njimi patronate, izdatno pa so pripomogli k uvajanju šolskega pouka in ustanovitvi organizirane šole pri sv. Barbari leta 1780. Oltarna oprema cerkve sv. Elizabete je iz okrog leta 1680, cerkev pa je nekoč imela tudi orgle katarinke, ki so jih leta 1920 zamenjali z Brandlovim harmonijem.
Leta 1916 so zaradi 1. svetovne vojne iz cerkve odpeljali vse tri zvonove, ki so jih po koncu vojne nadomestili z dvema novima. Zanimiv je podatek, da so ta zvonova v času 2. svetovne vojne zaradi nujnih potreb vojske in vojaške industrije odvzeli Nemci, v zvonik pa so obesili zvon iz cerkve sv. Katarine v Cirkulanah. Po vojni so na cerkvi izvajali le vzdrževalna dela, so pa leta 1990 obnovili njeno fasado in dogradili vhodno lopo. Leta 2000 so obnovili notranjost cerkve in zamenjali strešno kritino. Pot do cerkvice je lepo označena in asfaltirana, a dokaj strma ter ozka, do nje pa se kljub temu da priti tudi z avtom. Za ključe in ogled cerkve je potrebno povprašati pri kmetiji tik ob cerkvici, ki tudi lepo skrbi za njeno okolico. Pri cerkvici je vsako leto 17. novembra romanje in sveta maša.
nalaganje map - prosimo počakajte ...
Viri: