Boč, najvzhodnejša gora Karavank

Boč, najvzhodnejša gora Karavank
Deli na:

Boč (978 m), gora v Bočkem pogorju jugo-vzhodno od Poljčan je od Ptuja oddaljen le kakšnih 40 km in sodi med priljubljene pohodniške destinacije. Mnogi ga uvrščajo med zadnje vrhove v Karavankah preden le te preidejo prek Donačke gore in Maclja v Panonsko nižino. Bočko, tudi Konjiško pogorje, se vleče od soteske reke Pake pri Hudi Luknji na zahodu do zahodnega roba Varaždinske Podravine. Pogorje se znižuje od Paškega Kozjaka z Basališčem (1.272 m) na zahodu do Ravne gore (682 m) na Hrvaškem. Geološko in goropisno je najvzhodnejši del Karavank. Boč ima dva približno enako visoka vrhova, ki sta med seboj oddaljena le pet minut hoje. Na enem so oddajniki in vojska, na drugem za planince dostopnem vrhu pa 22 metrov visok razgledni stolp, ki ga je leta 1962 zgradilo Planinsko društvo Poljčane.

boč

Pogled z Boča na Pohorje

Zanimiv je podatek, da so prvotni razgledni stolp leta 1899 uredili domači planinci v košati bukvi, ki so ji posekali rogovilaste veje, nanjo postavili oder za 10 oseb in ga prekrili s streho. Z razglednega stolpa se obiskovalcem odpre prečudovit razgled po večjem delu vzhodne Slovenije. Na severu vidimo vzhodno Pohorje, Dravsko polje in Slovenske gorice, na vzhodu Haloško gričevje, Plešivec, Donačko goro, Macelj, Ravno goro in lvanščico, na jugo-vzhodu Medvednico, na jugu Kozjansko gričevje, Posavsko hribovje, Gorjance in v daljavi Snežnik, na zahodu Konjiško goro v bližini, Stenico, Paški Kozjak, Uršljo goro in Peco, ob jasnem vremenu tudi Savinjske Alpe in Julijce, na severu pa Pohorje ter severu-zahodu Roglo. Boč je zgrajen iz apnenca in paleozojskih kamnin. Poleg apnenca in dolomita tu najdemo še paleozijske slabo prepustne interciarne kamnine, kjer so tudi najdišča premoga, ki so ga v preteklosti izkoriščali pod vznožjem Boča. Pobočja so strma in porasla večinoma z gozdovi.

boč

Pogled z Boča na Panonsko nižino (proti severu)

V gozdovih najdemo največ bukev, ki so ji glede na različne rastiščne razmere primešane še druge drevesne vrste. Na senčnih severnih in vzhodnih legah poleg bukve rastejo še gorski javor, veliki jesen, divja češnja, pravi oreh, lipa in brest, ter teloh, pasji zob, tevje in jetrnik. Na prisojnih legah pa je zaradi toplejše klime gozd bolj podoben gozdu na Krasu, kjer uspeva hrast puhovec, črni gaber,mali jesen, mokovec in grmičasta šmarna hrušica. Na območju nekaj kvadratnih kilometrov rastejo tako alpske rastline kot tudi submediteranske, panonske in ilirske floristične regije. Na Boču so rastišča redkih alpskih in dinarskih rastlin, med katerimi izstopajo velikonočnica, dišeči volčin, turška lilija in lepi jeglič. Simbol krajinskega parka je velikonočnica (Pulsatilla grandis), ki jo imenujejo tudi veliki kosmatinec. Ima nežno vijolične liste in porasla je z dlačicami. Rastišče velikonočnice na Ravni, ki je edino v Sloveniji in širše območje Boča s Plešivcem, je bilo leta 1992 z odlokom Skupščine občine Šmarje pri Jelšah imenovano za naravni rezervat oziroma Krajinski park Boč-Donačka gora. Danes ta obsega 2.151 ha in se nadaljuje z Donačko goro, ki pa ni več del krajinskega parka. Krajinski park zaznamujejo strnjeni in dobro ohranjeni gozdovi in jase v gozdovih, ki jih je v preteklosti ustvaril človek. 

boč

Pogled z Boča na Panonsko nižino (proti vzhodu)

Preplet travnikov in gozdov zagotavlja izjemno biotsko raznovrstnostjo, zato je del parka je tudi del evropskega ekološkega omrežja Natura 2000. Značilno krajinsko podobo dajejo Boču travniki, predvsem na južnem pobočju. Najbolj znana je Bočka ravan, na kateri še lahko najdemo rastišče izredno redke cvetice – velikonočnice oz. velikega kosmatinca, ki predstavlja tudi simbol gore.Več vzrokov je povzročilo, da je ta rastlina ena izmed najbolj ogroženih rastlinskih vrst v Sloveniji. Eden izmed vzrokov je, da se njen življenjski prostor na Boču krči, saj travnike gnojijo, kar pa velikonočnici ne ustreza. Drugi vzrok je navdušenje ljudi nad redko cvetico, tako da so jo skoraj uničili. Ker zelo hitro ovene, so jo poskušali presajati na domače vrtove, a brez uspeha. Sedaj se trudijo vzpostaviti prejšnje naravno stanje. Na bližnji vzpetini so v znak občudovanja in varovanja velikonočnice postavili celo kamnito skulpturo kiparja Franca Tobiasa iz Razvanj.Zanimiv je tudi travnik na Formilah, ki je bogat z metulji. Izjemnost suhih travnikov je v tem, da na njih uspeva izjemno število rastlinskih vrst.

boč

 Poleg trav in šašev najdemo tu tudi orhideje, metuljnice in kadulje. Na Boču opazimo tudi številne kraške pojave, kot na primer votline, jame, vrtače in doline, kar ga uvrščajo med območja osamelega krasa. Boč je zelo bogat tudi z živalskimi vrstami, med večjimi živalmi pa izstopajo divji prašiči, srnjad in neavtohtoni mufloni, ki so iz naravnega habitata že izrinili gamsa in zaradi svoje številčnosti ogroža trajnost gozdnega sistema. Med pticami lahko slišimo žolno, goloba duplarja in lesne sove. Na Boču živi veliko vrst hroščev, med njimi tudi nekaj redkih, ki so pomembni v evropskem merilu – močvirski krešič (Carabus variolosus), brazdar (Rhysodes sulcatus), rogač (Lucanus cervus), alpski kozliček (Rosalia alpina) in bukov kozliček (Morimus funereus). Omenjeni hrošči so indikatorji sonaravnega in trajnostnega gospodarjenja z gozdovi. Veliko je tudi različnih vrst metuljev, med njimi so z naravovarstvenega gledišča najpomembnejši črni apolon (Parnassius mnemosyne) , veliki mravljiščar (Maculinea arion), scopolijev zlatook (Lopinga achine), reblov mravljiščar (Maculinea rebeli) in črtasti medvedek (Callimorpha quadripunctaria). Na Boč vodi več poti, vzpon na vrh pa olajša asfaltirana cesta, ki pripelje do planinskega doma na višini 658 m, od tam pa je še 1 uro hoda do vrha. Prvo skromno kočo je na vrhu Boča postavila in 18. septembra 1899 odprla Savinjska podružnica Slovenskega planinskega društva (SPD), leta 1904 pa jo je predala Podravski podružnici SPD v Rušah.

boč

Boški bukov gozd (južni del)

Dom je stalno odprt, vsak dan razen ob ponedeljkih. V dveh gostinskih prostorih je 100 sedežev, točilni pult; v sejni sobi je 30 sedežev; v 8 sobah je 15 postelj, na dveh skupnih ležiščih pa 47 ležišč in 7 pomožnih; WC v pritličju in nadstropju, umivalnica in prha s toplo in mrzlo vodo v nadstropju; centralno ogrevanje, tekoča voda, elektrika, telefon. Od doma je lep pogled na vrh Boča s telekomunikacijskim stolpom. Do planinskega doma na Boču nas lahko pripelje tudi gozdna učna pot. Prvi krak te poti vodi iz Zgornjih Poljčan, pravijo ji tudi Detičkova pot. Pot vodi ob suhi hudourniški strugi navzgor po zahodnem pobočju Boča. Drugi krak pa vodi po jugozahodni strani Boča, iz Lovnika. Planinske poti so opremljene kot učne poti in imajo pomembno vlogo pri izobraževanju pohodnikov, saj na teh poteh pohodniki spoznavajo življenje v gozdu. Mnoge pohodniške in učne poti so lepo speljane po gozdovih, gozdnih rezervatih, mimo suhih travnikov, obiskovalca pa popeljejo vse do rastišča velikonočnice na Bočki ravni. Območje Boča, ponuja zraven naravnih, kulturnih in edinstvenih značilnosti tudi možnost aktivnega doživetja po kolesarskih poteh, ki vodijo skozi neokrnjeno naravo in cvetoče travnike Zraven svojih čudovitih pohodniških in učnih poti ter naravnih znamenitosti ponuja tudi nekaj nadvse zanimivih legend. Pol ure nad planinskim domom na Boču je v pečinah na jugo-zahodnem pobočju ob stari poti na vrh jama Balunjača, v kateri so po ljudskem izročilu bivale žalik žene.

boč

Boški bukov gozd (južni del)

Pozneje je v jami (kakor v ruski narodni pesmi) živelo 12 razbojnikov, ki jim je poveljevala Orjaška Špelca. Njihov bridki konec je prišel, ko so za visoko odkupnino neuspešno ugrabili sina bližnjega grofa. Razbojnike so polovili, Špelco pa v obglavili. Baje je v Balunjači ostal skrit njihov naropani plen, ki pa je težko dosegljiv in ga do danes še niso uspeli odkriti. Ljudsko izročilo pravi, kdor ga je iskal, so mu hude sape v jami pogasile vsako baklo. Dodatno domišljijo je pri ljudeh morda vzbudil tudi kraški teren Boča z vrtačami in podzemeljskimi jamami, saj z njega nič ne odteka, temveč vsaka voda kmalu ponikne. Zato so bili stari ljudje prepričani, da je pod Bočem velikansko jezero s katerim je po legendi povezana cerkev sv. Nikolaja na Ravnem (sv. Miklavža). Ta stoji ob planinskem domu na Boču, cerkev pa je omenjena že v vizitacijskem poročilu iz leta 1545. V njej so trije oltarji, zvonik nad zakristijo pa ima en zvon. Legenda pravi, da je cerkev v zahvalo sv. Miklavžu dal postaviti neki grof, ki se je na lovu izgubil, sv. Miklavž pa mu je pomagal najti pot iz neprehodnih bočkih gozdov. Ljudje pravijo, da ko pri sv. Miklavžu zvoni, se izpolni vse, kar si zaželiš. Druga legenda govori, da je v bližini cerkvice velika jama, ki je pogoltnila volovsko vprego za kazen, ker je gospodar oral na praznik. Vprega je po vodnem izviru prišla ven v Poljčanah, volov pa niso več videli. Cerkev so dejansko dali zgraditi Celjski grofje še v 14. stoletju. V notranjosti lahko obiskovalec zasledi lepo baročno opremo, med katero se odlikuje zlasti oltar sv. Miklavža.

boč

Cerkev sv. Nikolaja pod Bočem

Naslednja zanimiva legenda je povezana s cerkvijo sv. Marjete. Po portalu cerkve sodijo, da je bila postavljena v 15. stoletju. V prezbiteriju je glavni oltar sv. Marjete, ob straneh gotskih nosilnih lokov pa stojita stranska oltarja. Zvonik z enim zvonom stoji na severni strani prezbiterija, njegovo pritličje pa služi za zakristijo. Zanimivo je, da so pozneje zazidali večji del oken, ker pa je bila cerkev precej zapuščena, so jo morali leta 1881 restavrirati. Pod to cerkvijo je do prve polovice prejšnjega stoletja stala tovarna stekla (glažuta), ki je bila last rogaškega steklarja. Po ljudskem izročilu cerkev sv. Marjete na Boču vragu ni bila všeč, zato je sklenil, da jo bo podrl. V ta namen je že prinesel z Boča veliko skalo, da bi jo vrgel na cerkev, ko pa je prišel v njeno bližino, je skala postala tako težka, da jo je moral odložiti. Še danes se vidi tam velika pečina in na njej se še vedno dobro poznajo odtisi vragovih krempljev. Da pa bi cerkev imela mir pred vragom, sta jo bršljan in grmovje popolnoma prerasla. Šele ko so se v bližini pasle koze in grmovje objedle, se je spet pokazala. Področje Boča je torej že od nekdaj nadvse zanimivo in pri pohodnikih, ki ga vsaj malo poznajo vedno znova vzbuja posebno zanimanje.

boč

Pogled z Boča proti zahodu

Zraven prečudovitih petih gozdnih rezervatov (Boč, Galke, Plešivec Mala Kopa in Šodrgraben), naravnih znamenitosti kot je rastišče zaščitene velikonočnice (Pulsatilla grandis) in naravnih lepot ter legend, je področje Boča nadvse zanimiva destinacija za male in velike radovedneže. Sama gora kakor tudi krajinski park ponujata obilico zanimivosti, ki obiskovalca med svoje okrilje privabljata vedno znova in znova. Za posladek omenim samo črni topol pri planinskem domu na Boču, ki ima deblo obsega 4,2 metra in nadvse zanimivo skalno pečino Čren ob cesti proti planinskem domu na Plešivcu. Pa veliko uživanja ob raziskovanjih želim, za katere pa si boste morali planirati kar nekaj pohodov.

Viri:

Copyrighted Image !