* 9. avgust 1927, Ptuj – † 22. julij 2014, Ptuj
Albin Lugarič se je rodil na Ptuju (* 9. avgusta 1927) in ostal zvest svojemu rodnemu mestu vse do svoje smrti († 22. julij 2014). Bil je peti od šestih otrok Viktorja in Marije Lugarič, rojene Kleindienst. Med leti 1934 in 1938 je hodil v osnovno šolo na Bregu pri Ptuju, nato pa še štiri leta na ptujsko gimnazijo. Od leta 1942 do 1944 je bil dijak umetnoobrtne šole v Gradcu, na ljubljansko Akademijo za likovno umetnost pa je bil sprejet leta 1946. Lugarič je diplomiral leta 1950 pri Gojmiru Antonu Kosu in nato še dve leti obiskoval specialko za slikarstvo pri istem profesorju. Po končanem študiju se je vrnil v domače mesto in si leta 1961 ustvaril družino. Poročil se je z učiteljico Vero Babek. Med leti 1962 in 1968 so se jima rodili hčerka Milena in sinova Peter ter Bogomir. Spomladi 1987 se je Lugarič upokojil. Od vseh ustvarjalcev, ki so živeli in slikali v starem mestu ob Dravi, je ostal najbolj vztrajen. Kot že rečeno, na Ptuju je bil rojen, tu je preživel otroštvo in mladost, tu je učil, tu ustvarja že skoraj pet desetletji. Staro mesto in ptujska okolica sta zaznamovala Lugaričevo slikarstvo, slikar pa se je zavezal pokrajini in ljudem v tem koncu slovenske dežele. Ptujska preteklost in sedanjost je likovno zelo bogata. Slikarja na vsakem koraku vabi in sili k primerjanju in preverjanju svojega ustvarjanja z deli starih mojstrov in Lugarič se takšnim srečanjem ne izmika. V razgovorih s predhodniki išče odgovore na mnoga vprašanja, saj je za prijateljevanje z kolegi iz lastne generacije na Ptuju malo priložnosti.
Svoj čas so umetniku delali družbo kipar Viktor Gojkovič, mojster fotografije Stojan Kerbler in drugi ptujski umetniki. Nedavno je na Ptuju ustvarjala kar trojica slikarjev. Najstarejši je bil Jan Oeltjen (1880 – 1968), ki se je prvi poslovil od skupine. Kmalu zatem je v tragičnih okoliščinah preminil še Janez Mežan (1897-1972). Trije umetniki so bili po značaju in slikarskem pristopu zelo raznoliki, povezovalo pa jih je bivanje v istem mestu in vse so navdihovale rahlo otožne Haloze. Leta 1962 je Jože Curk o treh sopotnikih zapisal: ˝Tako je združila življenjska usoda troje umetnikov od katerih je vsak po svoje zanimiv saj je Oeltjen najoriginalnejša, Mežan osrednja, Lugarič pa največ obetajoča umetniška osebnost.” Takrat je bil Lugarič še na začetku ustvarjalne poti. Ob markantni osebnosti Jana Oeltjena in ob izredni priljubljenosti Janeza Mežana so bile Lugaričeve slike iz petdesetih in šestdesetih let vsaj v domačem mestu skorajda prezrte. Bolj kot na Ptuju so ga ocenjevali, kadar se je predstavil v Mariboru. Po letu 1972 pa je Lugarič ostal v mestu edini slikar in vsa pričakovanja domače publike so se usmerila vanj. Vrh vsega je bil najprej učitelj na osnovni soli, po Mežanovi upokojitvi pa je prevzel profesuro na ptujski gimnaziji. Vzgojil je mnogo generacij, ki jih je učil opazovati in razumevati ptujsko kulturno dediščino, sodobno likovno umetnost pa jim je predstavljal tako, kot jo je doživljal sam in kot se zrcali v njegovih slikah.
V več desetletjih svojega slikanja je postal Lugarič izredno priljubljen umetnik. Podrobna evidenca njegovih del v zasebni lasti najbrž ne bo nikoli narejena, saj na Ptuju skorajda ni hiše, ki je ne bi krasila vsaj ena Lugaričeva slika, veliko pa jih je tudi po drugih slovenskih, predvsem po štajerskih krajih. Ob mnogih Lugaričevih ptujskih in haloških motivih, ki v njegovem opusu prevladujejo, so od prve polovice petdesetih pa do prve polovice osemdesetih let nastali trije ciklusi istrskih in obmorskih krajin, v katerih prevladuje povsem drugačno razpoloženje. Prav ob primerjavi teh tako različnih slik se nam Lugarič predstavlja kot občutljiv krajinar, ki zna dojeti značaj dežele, v kateri je postavil slikarsko stojalo. Lugaričevo nagnjenje do umetnosti je v gimnaziji prvi opazil Drago Hasl, sicer glasbenik, ki je bil dolga leta med najpomembnejšimi ptujskimi kulturniki. Bil je dober pedagog, ki je mladim znal približati vse zvrsti umetnosti. Prvi poduk o risanju pa je Lugarič dobil pri Francetu Miheliču, ki je bil med leti 1936 in 1941 profesor na ptujski gimnaziji. V času vojne se je mladi Ptujčan šolal v Gradcu na umetno-obrtni šoli, leta 1946 pa je bil sprejet na Akademijo za likovno umetnost v Ljubljani. Tam se je ponovno srečal s Francetom Miheličem, ki je bil takoj po ustanovitvi akademije nastavljen za profesorja. Lugariča so na akademiji poučevali se Božidar Jakac, Gojmir Anton Kos, Slavko Pengov, Nikolaj Pirnat in Marij Pregelj. Po diplomi leta 1950 je še dve leti obiskoval specialko za slikarstvo pri Gojmiru Antonu Kosu. Čeprav so bila prva povojna leta v znamenju socialističnega realizma, so bili prvi ljubljanski profesorji vendarle učenci zagrebške akademije, kjer so jih vzgajali ob močnem naslonu na münchensko in francosko slikarstvo. Tako se je že prvim generacijam ljubljanskih študentov odprla predvsem problematika barvnega realizma, raziskovanje barve pa je mladi Lugarič lahko še poglabljal v letih specialnega študija.
Seveda pa se nam zastavi tudi ožje vprašanje Lugaričevih mladostnih vzorov. V gimnaziji je bil to France Mihelič, ki ga je učil osnov risanja. Lugariča lahko v vseh njegovih obdobjih označimo za temperamentnega kolorista, olje pa za njegovo poglavitno tehniko. Kljub temu ostaja risba stalna spremljevalka njegovega dela. Redko jo je videti na razstavah, še manjkrat je bila publicirana, ljubitelji njegovega slikarstva pa je praviloma sploh ne poznajo. Pa vendar se Lugarič pripravlja na vse velike kompozicije v olju z risbo. V Lugaričevih risbah prednjači figuralika, tudi v tistih razdobjih, ko je slikar v olju upodabljal izključno krajino. Lugarič riše s svinčnikom, ogljem, tušem, rad pa ima risbo s čopičem. V njej se kot v olju izraza s široko in vehementno potezo. V zgodnjih risbah najdemo mnoge, ki so blizu Miheliču, Pirnatu ali Oeltjenu. V opusu naštejemo zelo malo grafik in kolikor jih je, nosijo zgodnjo letnico nastanka. Mladi umetnik se je že zgodaj opredelil za čisto slikarstvo, pri čemer so mu bile v veliko spodbudo barvne študije Gojmira Antona Kosa. Bolj neposredno pa se v nekaterih Lugaričevih delih odražajo zgodnejša Pregljeva dela, v katerih je slikovna ploskev razčlenjena v mozaik čistih barvnih lis. V enaki meri kot ljubljanska akademija in njeni profesorji so bili Lugaričevi učitelji nekateri klasiki evropske moderne, predvsem Cézanne. ln če smo že v uvodu toliko poudarjali Lugaričevo predanost haloški in ptujski pokrajini, ne smemo prezreti Oeltjena, ki ga slikar visoko ceni, morda najbolj med vsemi, ki so kdaj ustvarjali na Ptuju. Ni brez osnove trditev, da Lugarič svoj izraz zavestno navezuje na Oeltjenovo slikarstvo. V slovenskem povojnem slikarstvu so petdeseta leta predstavljala pomembno prelomnico. Popustil je pritisk socrealizma. Slikarji so po več letih spet smeli potovati na zahod, najraje so si izbirali Pariz. Mladi so lahko spoznali umetnine, o katerih so dotlej le slišali ali pa so si jih ogledovali na redkih in ne vedno zanesljivih reprodukcijah. Tudi Albin Lugarič je leta 1956 dva meseca preživel v francoski prestolnici. Brez dvoma je potepanje po pariških muzejih in galerijah naredilo velik vtis na mladega ustvarjalca.
Prvi ciklus istrskih krajin v petdesetih letih in figura v prostoru
Prva dela, ki jih je Lugarič naslikal takoj po končanem študiju, so pravzaprav že akademske študije. Mladega umetnika so privlačevali portreti. Med zgodnjimi portreti najbolj izstopa upodobitev starega očeta z letnico 1950, ki je nastala še v času študija. Skodela, iz katere zajema starec, je kompozicijsko in barvno središče slike, svetli oval posode pa se v nekaj manjši intenzivnosti ponovi s starčevim golim celom. Za Lugaričev razvoj pa je dosti pomembnejša prva polovica petdesetih let in njegov prvi ciklus istrskih krajin. Odločitev za motive je najbrž treba iskati v takrat precej priljubljenem in pogostem zahajanju slovenskih slikarjev v primorski in obmorski svet. Lugaričevo navdušenje za osončeni istrski svet je ostalo živo do danes. Do sredine osemdesetih let je zaokrožil še tri večje istrske cikluse, ki vsak po svoje pomenijo premik na Lugaričevi ustvarjalni poti. Prvi istrski ciklus pomeni razmeroma hiter preskok od povsem realističnih, še precej akademskih rešitev do prijemov, ki že napovedujejo avtorjevo nagnjenost do polabstraktne stilizacije. Še zlasti preseneča Istra z letnico 1951, ki se odmika od tipičnega rjavega kolorita, površina pa je razbita na pravcati mozaik barvnih odtenkov s temnimi konturami. V tem ciklusu je Lugarič že uveljavil zanj značilno visoko očišče in pogosto zanemarjanje perspektive, ko se predmet upodobitve izenači z dvodimenzionalnostjo slikovne ploskve. Veliko tega zasledimo v upodobitvi Konavelj (1954), še posebej pa v istrskih krajinah iz prve polovice osemdesetih let. Soline z letnico 1956 pa že napovedujejo drugi istrski ciklus, ki ga je Lugarič zaokrožil v drugi polovici naslednjega desetletja.
V drugi polovici petdesetih let je v Lugaričevem ateljeju nastala vrsta upodobitev žena iz ptujskega okolja. Umetnik jih je naslikal v zaprtem prostoru, pri pranju perila, gnetenju testa ali ko so obdane s kopico otrok. V njih je čutiti slikarjevo željo, da nekoliko etnološko občutene kmečke žene privzdigne nad vsakdanjost. Njihova telesa je razporedil v monumentalizirane trikotne kompozicije in jih upodobil v napetih linijah, ki odražajo neizmerno energijo vedno zaposlene žene in skrbne matere. Prostor označujejo okna in vrata ter nekaj predmetov, ki se združujejo v tihožitja. Skorajda nepogrešljiva sta slika na steni in šopek rož, ki pripomore k liričnemu vzdušju. Cvetlična tihožitja so stalni spremljevalci Lugaričevega slikarstva. V upodobitve zaprtih prostorov prinašajo košček narave, kot samostojne kompozicije pa pomenijo za slikarja “oddih, trenutek med dvema krajinama, a tudi priložnost, da preveri svoje znanje. V istem razdobju se začno nizati upodobitve lukaric. To je motiv, h kateremu se je slikar vedno rad vračal. Lukarice so del izginevajočega sveta iz ptujske okolice. Na Lugaričevih platnih jih srečujemo v skorajda tipiziranih držah z dolgimi venci čebule v rokah. Njihove potegnjene in oglate postave, ki jih obdajajo temnejše konture, so se najbližje nekaj mlajšim upodobitvam Pesnikov.
Interieri in pesniki
Na začetku šestdesetih let je iz Lugaričevih interierov izginila figura. Ostali pa so šopki cvetja, nekaj predmetov s simboličnim pomenom ter pogled skozi odprto okno ali vrata v osončeno pokrajino. Pozabljeni predmeti, ki nas opominjajo na odsotnost človeka, so razpostavljeni po mizah. Navadno nahajamo nekaj sadja, knjigo ali pismo, fotografijo drage osebe in vazo s cvetjem. Na steni visi slika, na prvem platnu iz niza Vež in lnterierov (1958) pa najdemo tudi kolo. Interieri in Veže so podobe osamljenosti in otožnosti. Nasprotje med zaprtim prostorom in s soncem ožarjeno pokrajino, ki vabi skozi odprto okno, že poudarja nostalgično razpoloženje. Lugarič je čez nekaj let opustil figuraliko in se predal krajini, kolikor pa je se slikal ljudi, jih je vklenil v neminljivi ritem narave. Tudi v lnterierih je Lugarič barve nanašal s široko potezo, jih omejeval s temno konturo in večje površine prav po pregljevsko drobil v mozaične sestave barvnih lis. Tu in tam se v lnterierih še srečamo s figuro.
Navadno gre za slikarjevo težnjo po poveličevanju materinstva (Mati z otrokom, 1962) ali pa za napoved novega ciklusa Pesnikov (Avtoportret – Doma, 1957). V Pesnikih si je Lugarič z mnogo bolečine zastavil vprašanje o smislu bivanja. Skupina slik, ki po številu ni obsežna, je pa bistvenega pomena za celoten Lugaričev opus, je nastala med leti 1958 in 1964. Pesniki imajo čisto samosvoj kolorit. Akademsko zeleni in rjavi toni prvih slik, s soncem prepojene barve istrskih krajin, tople rjavine ženskih figur s konca petdesetih let ter barvno svetlo, a otožno razpoloženje lnterierov z dodatkom živahnih mavričnih prepletov je zamenjal težak rjav kolorit Pesnikov z novim poudarkom na modrih in turkiznih ploskvah. Poteza čopiča je se vedno široka, slikar je dostikrat uporabil lopatico, barvni nanos je pastozen, temne konture pa so se razporedile v dokaj strogo mrežo navpičnic in vodoravnic, ki jih lahko razumemo tudi kot zaprto kletko, nosilko likovne kompozicije, pa tudi vsebinskega sporočila slike. Podobno vlogo imajo drobne svetle barvne lise ali tanjše črte, za katere se zdi, da so se nehote pocedile slikarju s čopiča ali da mu je čopič nekontrolirano zaplesal po že končani sliki.
Kadar v teh kompozicijah nastopa človeška figura, nosijo slike naslov Pesniki, če figure ni, jih je slikar poimenoval Večer. Pesniki so pravzaprav slikarjevi avtoportreti, v njih je izraženo Lugaričevo mladostno pesnikovanje. Slikarjevi pesniški listi so ostali skriti v predalu, nikoli jih ni želel objaviti, zato pa je verze, ki izražajo dvom v smisel bivanja, prenesel na platno. Pesniki so navadno upodobljeni ob mizi, katerih površina je zvrnjena v dvodimenzionalnost, na njej pa so razporejeni predmeti s simboličnim pomenom : leščerba, suhi cvet, mrtva ptica, list papirja. Pesniki predstavljajo pomembno prelomnico v Lugaričevem slikarstvu. V njih je izpovedal svoje najtemnejše misli in se nato povsem odvrnil od podobnih mračnih razglabljanj. lzhod je poiskal v iskri upanja, ki jo izpoveduje v ciklusu Interieri osončena pokrajina. Težke poteze iz serije Pesnikov so zamenjale radožive barve haloške krajine. Kljub vsej radosti in soncu, ki zažari iz krajin posebno ob koncu šestdesetih let, pa je v Lugaričevem koloritu vendarle ostala sled grenkobe v hladnih turkiznih tonih, ki jih ni povsem pregnalo niti najbolj žarko sonce.
Drugi istrski ciklus
V drugi polovici šestdesetih let se je Lugarič ponovno posvetil obmorskim motivom. Ciklus smemo šteti za neke vrste študijsko dobo, za čas razmišljanja o likovnih vprašanjih, ki predstavljajo most med mračno serijo Pesnikov in vrsto zelenih in s soncem ožarjenih haloških krajin. V Lugaričevi ustvarjalnosti so potovanjem v lstro vedno sledile novosti v njegovem slikarstvu, bila so priložnost, da pretrga katero od tradicionalnih vezi. Zdi se, da je Ptuj zavezan tradiciji bolj kot katerokoli mesto na Slovenskem in da mora slikar vsaj za kratek čas spremeniti okolje, če hoče spremeniti način slikanja. Obmorska pokrajina pa je bila v slovenskem povojnem slikarstvu tako ali tako pobudnica vrste novosti, v trdoti kraškega sveta so iskali navdiha mnogi umetniki. V drugem istrskem ciklusu so Lugariča zanimali trije motivi: soline, čeri in pristanišča. S solinami smo se srečali že leta 1956. Deset let kasneje se je umetnik lotil njihovega upodabljanja na podoben način, v pogledu z vrha. Temni pasovi zemlje se nizajo med morskimi polji, v vodni gladini pa se ogledujejo bleščeče beli pravokotniki solinarskih hiši in trikotni kupi soli. Motiv je sam vabil k poenostavljanju oblik v geometrijsko stroge barvne ploskve in skoraj popolno zanikanje perspektive. Tudi čeri na morski obali so kar same klicale k abstrahiranju.
Seveda se Lugarič v tem času ni predajal samo obmorskemu svetu. Pri upodabljanju krajine iz domačega okolja izstopajo tiste, v katerih je zgradil kompozicijo s pomočjo mreže navpičnic in vodoravnic. Tako kot v slikah solin, čeri in pristanišč, se je Lugarič tudi v domačih krajinah iz istega obdobja omejil na motive, ki so se zdeli še posebej primerni za poudarjanje mrežaste strukture in za stilizacijo predmetnosti. To so predvsem številne upodobitve brajd, v katerih je slikar lahko uveljavil raster navpičnic in jih mehko prepletel z jesensko obarvanim listjem. V tej povezavi moramo omeniti tudi številne Lugaričeve zimske krajine. Ne bi jih mogli strniti na eno samo obdobje, hladnemu razpoloženju zasnežene pokrajine je bil Lugarič vedno naklonjen. V zgodnjih letih je slikal zime v temnih barvah, celo sneg je imel rjavkast pridih. Kasneje se je belina izčistila do bleščave, zasijale pa so tudi hladne modrine. V vseh teh upodobitvah se je uveljavila kompozicijska gradnja s pomočjo rastrov, ki jih v prostrani zasneženi pokrajini ustvarjajo brajde in plotovi okrog kmečkih domov, pa tudi gole drevesne veje in senene kopice.
Haloške krajine ob koncu šestdesetih in v sedemdesetih letih
Lugaričeve haloške krajine s konca šestdesetih let so pravo nasprotje otožnim Interierom in mračnim Pesnikom. Slikarjevo paleto sta obarvala sonce in zeIenilo domače štajerske dežele. Krajine, ki so nastale okrog leta 1969, lahko pojmujemo tudi kot slikarjevo vrnitev od preizkušanj v istrskih motivih. Lugarič se je ponovno zatekel k domači krajini in k bolj realističnim rešitvam. Pridobitve iz drugega istrskega ciklusa pa niso ostale pozabljene. Tako se v prvem planu še vedno pogosto pojavijo brajde kot nosilke kompozicije, včasih pa vlogo kompozicijske mreže prevzamejo lojtrski vozovi ali kupi buč. Tudi kadar so v krajino postavljeni ljudje, so povsem podrejeni njenemu ritmu. Postave spremljamo v nekaj značilnih držah pri poljskem delu ali pri počitku, kakor so se izoblikovale v sočasni risbi. Sliko Haloški motiv iz leta 1969 smemo šteti za osrednje delo iz tega obdobja. Značilna in s soncem obsijana haloška pokrajina se je v slikarjevih očeh razdelila na pasove, ki se nizajo od spodaj navzgor, od pastirskega prizora s kravami ob spodnjem robu preko rumenih pravokotnikov polj do vrha zaobljenih gričev in neba, ki ga prepredajo koprene oblakov.
Med leti 1974 in 1977 je umetnik naslikal skupino Haloze z izrazito širokimi in vehementnimi potezami. Kontrastne barvne lise so v Haloškem motivu se zmehčane z nekaj pentljastimi linijami in z barvno skalo, v kateri je se nadih nežnosti, predvsem pa z neko komaj zaznavno meglico, ki prepreda celotno površino platna. Čez nekaj let pa je slikar isto pokrajino upodobil s prekipevajočo silovitostjo. Barvne lise, ki jih je nanesel v dolgih, energičnih zamahih čopiča, so se povečale ter dobile skoraj geometrijsko čisto obliko. Kljub prepoznavnosti motiva najdemo v haloških krajinah iz srede sedemdesetih let vse tisto, kar je Lugarič raziskoval v Solinah, ki jih je pripeljal skoraj do abstrakcije. Tovrstni haloški motivi so maloštevilni in zato toliko dragocenejši. V njih je ujeta vsa tista skrita notranja moč haloške dežele, kakršna včasih privre na dan in preglasi pasivno in nostalgično mehkobo. Smemo jih šteti za osrednji in najkvalitetnejši del Lugaričevega opusa, v katerem sta prežeta slikarjev občutek za domačo krajino in njegov osebni temperament. V tej skupini krajin je slikar praviloma opustil figuro. Kadar pa se ta izjemoma le pojavi, na primer v Oraču (1974), je skoraj do nerazpoznavnosti ujeta v ritem barvnih lis, pa tudi odrinjena na kompozicijsko
manj pomemben rob slike.
Osemdeseta leta
Osemdeseta leta so čas slikarjevega vračanja k nekaterim že obravnavanim motivom in razmišljanjem iz preteklih obdobij. Nekaj upodobitev Donačke gore z letnico 1980 se loteva krajine na način, v kakršnem so nastale Haloze iz srede sedemdesetih let. Široke poteze čopiča so ustvarile razmeroma velike barvne ploskve geometriziranih oblik, ki jih poudarjajo temnejše konture. Barvni nanosi so se stanjšali, tu in tam celo do prosojnosti in barvna skala se je osvetlila ter postala nežnejša. Tudi v cvetličnih tihožitjih, teh večnih spremljevalcih Lugaričevega slikarstva, se je pojavila nova težnja po poetičnosti ter nežnih in svetlih barvah spomladanskega cvetja, ki prepreda celotno površino platna. Iz prve polovice osemdesetih let je tudi tretji istrski ciklus. Več upodobitev Istre sicer nosi tudi drugačne letnice, a vendar se zdi, da se istrski motivi pomnožijo takrat, ko Lugarič zaokroži katero od svojih pomembnejših obdobij. Takrat v povsem drugačni pokrajini in v drugačnem razpoloženju nabira moči in se preskuša za nekaj novega. Istre iz osemdesetih let so spet uglašene na značilne rjave barve, ki pa so poudarjene z močnimi rdečkastimi toni. Površina poslikanega platna se je razdrobila v žareč in nemiren preplet barvnih lis.
Slikar je ponovno poudaril pogled z vrha in pokrajina kot da je zanihala pred njim, ožarjena z divjim poletnim soncem. Koncem osemdesetih pa se Lugarič vrača k upodobitvam žena, ki so obvladovale njegovo slikarstvo ob koncu petdesetih let. Lugariča navadno označujemo za temperamentnega kolorista, ki se je opredelil za tradicije postmodernizma. Oznaka sicer drži, a je preširoka, da bi predstavila vse, kar je ustvaril ta občutljivi krajinar, ki se je posvečal tudi figuraliki. V petdesetih letih slikanja je začel vrsto poti, ki jih je čez čas opustil in se kasneje spet vračal nanje. V našem pregledu smo jih skušali na kratko predstaviti, Lugariča pa postaviti v širši okvir slovenskega povojnega slikarstva. Večji pregledi sodobne slovenske likovne umetnosti ptujskega umetnika nemalokrat puščajo ob strani. Njegovo slikarstvo še ni preskušalo v najnovejših tokovih, ostajalo je v varnem zavetju barvnega realizma. Takšne ustvarjalce pa likovna kritika kaj rada spregleda, čeprav se je Lugarič z upodobitvami haloške pokrajine dvignil nad povprečje slovenskega krajinarstva. Albin Lugarič pa se je zavezal tudi likovni preteklosti rodnega Ptuja. Je nadaljevalec bogate tradicije in naslednik slikarjev Janeza Mežana in Jana Oeltjena. Oplaja se z minulostjo, s svojo umetnostjo pa postaja tudi sam del Ptuja.
Pomembnejše samostojne razstave
- Mestni muzej, Ptuj (1955)
- Umetnostna galerija, Maribor (1956)
- Umetnostni paviljon, Slovenj Gradec (1963)
- Razstavni salon Rotov, Maribor (1967)
- Avla Mestnega gledališča, Ljubljana (1975)
- Likovni salon, Celje (1978)
- Galerija ARS, Ljubljana (1980)
- Hotel Radin, Radenci (1981)
- Szombathely, Madžarska (1985)
- Galerija na ptujskem gradu, Ptuj (pregledna razstava ob šestdesetletnici-1987)
- Savinovo razstavišče, Žalec (1988)
- Razstavišče SMELT-a, Ljubljana (1990)
- Razstava ob otvoritvi galerije Florijan, Ptuj (1991)
- Razstava ob otvoritvi Kmečke banke, Ljubljana )1994)
- Galerija Žula, Maribor (1996)
- Galerija Društva likovnih umetnikov Maribor (1997)
- Vodnikova domačija, Ljubljana (1997)
- Pregledna razstava ob sedemdesetletnici na Ptujskem gradu (1997)
- Galerija Florijan, Ptuj (skupaj s sinom Mirčem – 1997)
Ob njegovi 80-letnici je Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož v Miheličevi galeriji pripravil pregledno razstavo njegovih del.
Viri
- Foto naslovnice: Boris Voglar (boris.voglar@gmail.com)
- Slike avtorja: Şpletna stran
- Wikipedija
- Spletna stran: Galerija Florijan,
- Spletna stran: http://community.fortunecity.ws/victorian/canterbury/332/
- Bogomir Lugarič
- Sedej Ivan, Ptujski slikarji 20. stoletja, 1987, Kulturna skupnost občine Ptuj
- Intervju Borisa B. Voglarja z umetnikom: https://www.facebook.com/notes/boris-b-voglar/umetnost-je-ali-pa-je-ni/128947343819831