Ptuj ima zelo slikovito naravno zaledje z mnogimi hribčki in dolinami, ki s svojo naravno lepoto prevzamejo vsakega popotnika. Med takšne kraje, ki popotnika še posebej očarajo, sodijo tudi vinorodne Haloze in prav poseben svet ob reki Dravi, Dravsko polje. Haloze, ki so ene od sedmih vinorodnih okolišev slovenske vinorodne dežele Podravje, poteka v dolžini 40 km ob desnem bregu reke Drave, južno od Ptuja. So prijeten svet močno razgibanih, nizkih goric, ki se na zahodu začenjajo pri Makolah oziroma Jelovškem potoku in pobočju Plešivice in se potem raztezajo v že omenjenem sorazmerno ozkem pasu v smeri JZ-SZ vse do Zavrča oziroma Goričaka na hrvaški meji. Na zahodu so široke okrog 10 km, na vzhodu pa se zožijo na 6 km. Na severu omejuje Haloze reka Drava in Dravinja na jugovzhodu pa gorska pregrada Boč-Donačka gora-Macelj oz. meja s Hrvaško. Zahodna stran hribovja obsega gozdove z višjimi gozdnatimi vzpetinami, vzhodna stran pa je bolj vinorodne narave z nižjimi griči in številnimi vinogradi na prisojnih pobočjih.
Kot sem že omenil je prav poseben svet Dravsko polje, ki je obsežen ravninski del Štajerske na desnem bregu reke Drave. Ozemlje med Mariborom, Ptujem in Pragerskim na zahodu obdaja Pohorje, na severu Slovenske gorice, na jugu pa Haloze in Dravinjske gorice. Na vzhodu v okolici Ptuja se od levega brega Drave proti Ormožu ravninski del nadaljuje kot Ptujsko polje. Dravsko polje je lepo vidno s Ptujske gore kjer se obiskovalcu odpre čudovit pogled, ob pogledu na reko Dravo pa lahko opazi tudi njene večje pritoke kot so Dravinja in Polskava. Še lepši pogled na omenjeno polje pa je z Boča, s katerega se na zahodnem delu polja vidi tudi nekaj manjših jezer oziroma ribnikov (Veliki in Mali ribnik, Škorčev ribnik, bajerja pri Pragerskem, itd.).
Čudovita in nadvse zanimiva krajina ima razložena naselja in med seboj sklenjene vasi obcestnega tipa v katerih je nekoč živelo pretežno kmečko prebivalstvo. V preteklosti je bil južni in zahodni del polja zaradi močvirne zemlje bolj primeren za živinorejo, severni in zahodni, prodnati del, pa za poljedelstvo. Vasice so prav posebne, povezujejo pa jih nadvse zanimivo speljane poti med polji in griči bližnjih Haloz. Tako na razpotjih obiskovalca skromno pozdravljajo prikupne kapelice in znamenja v skoraj vsaki vasici pa se v soju sončnih žarkov ponosno svetijo manjše pa tudi večje cerkve. Kdor hoče v popolnosti užiti omenjeno krajino se mora po njej popeljati ter se povzpeti iz prej omenjenih dolin po bregovih na vrhove Haloz, kjer nam pogled opiše čudovito dolino reke Drave, vinograde in gozdove ter majhne hišice nekdanjih viničarjev.
Prav posebno doživetje po teh krajih predstavlja Ptujska romarska kolesarska pot, kjer obiskovalec krajino doživi v vsej svoji lepoti. Romarska kolesarska pot nas vodi iz Ptuja preko Dražencev in Sel na Zg. Pristavo ter naprej na čudovito razgledno točko Haloz Janški Vrh, ter se vrača preko Ptujske gore in Lovrenca na Dravskem polju skozi Zgornjo Hajdino nazaj na Ptuj. Pri tem povezuje mnoge cerkvice, ki imajo nadvse zanimivo zgodovino in posebnosti. Poti in ceste so tod lepo urejene in prav simpatično speljane skozi Dravsko polje in njena koruzna in bučna polja ter vinorodne Haloze s čudovitimi vinogradi. Pot je dolga 34 km in zaradi vzpona na Janški vrh za povprečnega kolesarja sodi med bolj zahtevne. Pot se začne na parkirišču ob železniškem mostu (Ob Dravi) na desnem bregu Drave ali pa na parkirišču na Zadružnem trgu. Od tu se usmerimo proti jugi do Mariborske ceste, kjer prečkamo cesto in se usmerimo na levo do križišča, kjer izberemo desni izvoz n Zagrebško cesto. Pot nadaljujemo proti Turniščam kjer na križišču pri gradu izberemo desni izvoz po Selski cesti proti naselju Draženci. Po nekaj minutah vožnje skozi naselje po novo zgrajenem viaduktu prečkamo avtocesto in nadaljujemo pot. Kmalu prispemo do naselja Draženci, kjer se držimo glavne ceste, ki kaj kmalu zapusti zadnje hiše naselja in je prav zanimivo speljana med polji mimo farme na desni.
Že za nekaj minut prispemo do večjega in lepo urejenega krožišča z večjo kapelo. Na krožišču izberemo drugi izvoz proti jugu oziroma naselju Sela, kjer je naš prvi postanek ob najmlajši cerkvi na tej poti, cerkvi sv. Družine. Popotniki ali turisti, ki jih pot zanese v ta kraj, mimogrede vržejo pogled na tamkajšnjo kapelico ali cerkvico. Če štejeta cerkev sv. Janža v Dravinjskem Vrhu, ki jo opišem nekoliko kasneje, in bližnja cerkev sv. Vida že častitljiva stoletja, pa cerkev sv. Družine na Selah nima takšne starosti. Ta je nastala ob samem začetku 20. stoletja. Temeljni kamen so zanjo postavili leta 1901, dokončno dogradili in svečano posvetili pa 15. maja 1904. Zidana je v novogotskem slogu, prav tako pa je v omenjenem slogu njena notranjost in lep glavni oltar. Zanimiv je tudi podatek, da je stavbo cerkve postavil zidarski mojster Celotti Franc iz Ptuja, z opremo vred pa je stala okrog 15.000 kron v zlatu. Te so večinoma zbrali vaščani s prostovoljnimi prispevki. Ogled cerkve je možen v primeru, da je v vasi duhovnik iz Vidma oziroma. župnije sv. Vida, drugače pa se je potrebno predhodno najaviti.
Pot nas v nadaljevanju po glavni vaški cesti popelje izven naselja Sela do križišča v Trnovcu kjer izberemo levi izvoz proti prvem vzponu na Zgornjo Pristavo. Vzpon je za povprečnega kolesarja dokaj zahteven, nekateri z manj kondicije pa se bodo tokrat posluževali bolj hoje. Cesta je lepo urejena, a pri spustu v Bolečko vas je potrebno biti previden na ovinke in neurejene bankine, saj je strmejši od vzpona. V Bolečki vasi se v križišču usmerimo na desno po lokalni cesti proti Majšperku, široka asfaltirana cesta pa je lepo speljana po dolini reke Dravinje. Na levi strani poti se popotniku bahajo čudoviti hribčki pretežno z gozdom posejanih Haloz na desni pa se kmalu odpre široka dolina, ki ponuja nadvse zanimiv pogled vse do Ptujske Gore. Za kakšne 3 km nas pot pripelje do vasi Doklece, kjer nas tabla usmeri levo na Janški Vrh.
Kmalu ko z glavne ceste zavijemo na stransko proti Janškemu Vrhu, prečkamo reko Dravinjo in se začnemo rahlo vzpenjati proti vrhu. Cesta, ki je lepo urejena in dokaj široka, se kmalu prične precej strmo vzpenjati, kolesarji z manj kondicije pa bodo raje uporabili kombinacijo hoje. Vzpon bo v tem slučaju trajal malo dlje, a kljub temu ne bo predolg, saj je do Janškega Vrha od Doklec le kakšna 2,5 km. Ko prispemo na vrh je naš trud poplačan s prekrasnim razgledom na vse strani Haloz ter Dravsko in Ptujsko polje, posebej pa je čudovit v jesenskem času, ko pogled s svojo glasbo simpatično dopolnjujejo klopotci. Na vrhu 641 m visokega slemena stoji cerkvica sv. Janeza Krstnika iz 15. stoletja. Cerkvica je že od nekdaj bila priljubljena izletniška točka in romarski kraj, ki so je leta 1910 celo upodobili na razglednici. Razglednica Janškega vrha je delo avstro-ogrskega slikarja, grafika in pokrajinskega slikarja rojenega na Ptuju, Luigija Kasimirja (1881–1962). Cerkev na slikoviti lokaciji je bila zgrajena malo pred letom 1487, ko jo prvič omenja Paolo Santonino (italijanski humanist, laični kancler oglejske kurije v Vidmu, popotnik in pisatelj) v svojem popotniškem dnevniku.
V nadaljevanju pot nadaljujemo po lepo urejeni asfaltni cesti, ki pelje po slemenih haloških vrhov, med vinogradi in skozi gozdove. Pot se ves čas počasi spušča in nas za kakšnih 5 km ponovno pripelje do mostu preko reke Dravinje v naselje Slape. Ko prečkamo Dravinjo se kmalu priključimo glavni lokalni cesti in že od daleč nas na levi strani pozdravlja Ptujska Gora. Ob prestopu na glavno cesto izberemo torej levo smer in le za kakšnih 200 m nas na križišču tabla usmeri na desno proti Ptujski Gori. Vzpon za povprečnega kolesarja ni zahteven, lepo urejena asfaltirana cesta pa na po kakšnih 1,5 km pripelje do prve ravnine na vrhu, kjer se vije čudovit pogled na baziliko Marije Zavetnice na Ptujski Gori. Pogled na mogočno cerkveno stavbo z druge strani je čudovit in le kakšnih 500 m nas loči od glavnega trga pred baziliko.
O začetku in o nastanku Ptujske Gore zgodovina skoraj popolnoma molči, ohranjena je le listina iz katere lahko razberemo, da je papež Bonifacij IX. v zadnjem desetletju 14. stoletja (1398) dovolil Ulriku IV. Walseejskemu postaviti cerkev na Ptujski Gori. Najstarejše znano ime za Ptujsko Goro se je ohranilo v latinščini, Mons gratiarum (Gora milosti), ki je nastalo na podlagi slovenskega poimenovanja Gora, medtem ko je nemška različica imena Maria Neustift že povezana z gradnjo Mariji posvečene cerkve. Cerkev je bila zgrajena okoli leta 1410 kot triladijska dvorana s stopnjevano oltarno partijo in zvonikom, vključenim v telo ladje. Eden glavnih pobudnikov gradnje je bil Ulrik IV. iz družine Walsee-Drosendorf, tedanji dvorni mojster vojvode Viljema Avstrijskega in od leta 1396 zakupnik gospoščine Majdburg, nekdanjega gradu v bližini Lovrenca na Dravskem polju. Po njegovi smrti leta 1400 je odgovornost za izgradnjo prevzel Bernard Ptujski, pri nastanku pa se je izkazal tudi grof Herman II. Celjski, ki je dal najverjetneje sredi cerkve postaviti poseben oltar Marijinega oznanjenja.
Nasploh velja cerkev oziroma bazilika Marije zavetnice za najlepšo celostno umetnino srednjega veka v Sloveniji, v kateri so se na svojevrsten način prepletle glavne umetnostne zvrsti, arhitektura, kiparstvo in slikarstvo. Kot posebno znamenitost kraja je potrebno omeniti tudi veličastno tiso (Taxus baccata), ki raste ob cesti, ki se spušča proti zahodu oziroma s trga proti glavni cesti. Gre za zaščiteno drevo, saj je bilo po izročilu posajeno, ko so križarji zavzeli Jeruzalem, torej leta 1098. Mimo omenjene tise nas tudi vodi nadaljevanje poti, ki se strmo spušča do novega krožišča, kjer izberemo prvi izvoz proti Lovrencu na Dravskem polju. Sprva je glavna lokalna cesta precej ovinkasta in strma, ko pa se spusti v dolino na Dravsko polje pa se skoraj povsem poravna. Gre za regionalno cesto, ki povezuje dve regiji in je precej prometna, pri tem pa je potrebno biti previden na ponekod neurejene bankine.
Pot nas za kakšne 3 km pripelje do prej omenjenega kraja Lovrenc na Dravskem polju, kjer se nahaja tretja cerkev na naši poti. Gre za župnijsko cerkev sv. Lovrenca, ki je znano romarsko središče in leži na prodnati ravnini na levem bregu potoka Polskava. Preteklost tega območja se skozi zgodovino prepleta s preseljevanji različnih ljudstev, saj je območje Dravskega polja bilo poseljeno že zgodaj. Rodovitna lega je nudila ugodne naselitvene pogoje, o čemer pričajo tudi arheološke najdbe, ki segajo v obdobje halštatske kulture (700 pr. n. št.). Prve pisne omembe Lovrenca in okoliških krajev najdemo konec 12. in v začetku 13. stoletja, do leta 1952 pa se je kraj imenoval Sv. Lovrenc in je ime dobil po župnem zavetniku. Ker je krajev s takim imenom bilo veliko se je že hitro pojavila potreba po natančnejši opredelitvi.
Tako je že v prvi pisni omembi kraja (31. avgust 1290), ta označen kot Lovrenc ob Polskavi. Župnija Sv. Lovrenca se prvič omenja leta 1498, medtem ko je cerkev omenjena že leta 1323, prvotno romansko cerkev pa so leta 1414 gotizirali. V letih, ko je bilo celotno območje izpostavljeno turškim požiganjem in ropanjem je enako usodo doživela tudi cerkev, ki so jo leta 1475 Turki prvič izropali. Drugič so jo izropali še leta 1493, leta 1662 pa je bila cerkev obnovljena in povečana. Raščeno arhitekturo sestavljajo romanski prezbiterij s konca 12. stoletja, ladja iz 1662 in zvonik na zahodu. Notranjščino je 1927 poslikal Simon Fras, do leta 1824 pa je cerkev obdajalo pokopališče. Za ogled cerkve se je potrebno oglasiti v župnišču, saj dostop v notranjost ni omogočena. V nadaljevanju nas pot vodi po ravnini sredi Dravskega polja in z obeh strani se nam odpirajo kmetijska polja z različnimi kulturami, posebej pa je zanimiva v jesenskem času, ko se narava razbohoti v mnogih odtenkih živih barv. Pot nas mimo naselja Njiverce po kakšnih 6 km pripelje do Zgornje Hajdine, kjer se na semaforiziranem križišču usmerimo levo proti središču kraja. Le po nekaj metrih nas z leve že pozdravi naslednja cerkev na naši poti, to je župnijska cerkev sv. Martina.
Korenine civilizacije, kulture in verovanja tukajšnjega naselja z okolico segajo v davno 4. stoletje pred Kristusom. Na prostoru današnje cerkve so bili odkriti grobovi celo iz še starejše bronaste dobe, v antiki pa se je tod razprostiral del bližnjega rimskega Ptuja – Poetovie. Prav na robu vzvišenega prostora z lepim razgledom po okolici je bila zgrajena prvotna cerkev ob nekdanji rimski cesti okoli leta 1000, v času kužne epidemije. Na njenem mestu je leta 1390 bila pozidana nova gotska cerkev in z njo znameniti gotski prezbiterij, ki je z zvezdastim rebrastim obokom najstarejši v Sloveniji. V samem prezbiteriju so še ogleda vredni fragmenti srednjeveškega gotskega slikarstva in dokaj dobro ohranjen kamniti tabernakelj.
Cerkev je današnjo podobo dobila po zaslugi takratnega župnika g. Simona Kvara, ki je za izgradnjo nove cerkve podaril vso svojo premoženje in 15. novembra 1874, tri leta po njegovi smrti, je bila nova cerkev posvečena. V tej cerkvi, križne oblike, je znameniti gotski prezbiterij postal sedaj stranska kapela, od prvotne cerkve pa je ohranjen tudi zvonik. Vsa cerkev in oprema sta v gotskem oziroma neogotskem slogu, enako oltarji, ki so postavljeni po načrtu prof. Ortweina iz Graza. Orgle z 12 registri je naredil orgelski mojster g. M. Krajnc iz Maribora. Za ogled cerkve se je potrebno predhodno najaviti, drugače pa je takoj ob cerkvi župnišče v katerem je zagotovo nekdo pri hiši. Za nadaljevanje poti se vrnemo do prej omenjenega križišča in se usmerimo levo do Rogaške ceste, ki nas počasi popelje proti Ptuju. Vmes se po kakšnih 3 km pripeljemo do cerkve sv. Roka na Bregu, ki je nastala zaradi kužnih epidemij v 17. stoletju.
Zgraditi jo je dal ptujskogorski domačin in hajdinski župnik Janez Rajavec v letih 1648-1650. Uporabljali so jo kot manjšo božjo pot, sama stavba pa je zgodnjebaročnega koncepta in slovi po gotskem Marijinem kipu iz druge polovice 14. stoletja ter dragoceni renesančni orgelski krilni omari iz sredine 17. stoletja. Cerkev sv. Roka je podružnična cerkev in se je za ogled potrebno najaviti pri minoritih v minoritskem samostanu na Ptuju.
V nadaljevanju poti se po Rogaški cesti mimo Osnovne šole Breg pripeljemo do Zagrebške ceste, kjer zavijemo levo do križišča z Mariborsko cesto. Le-to previdno prečkamo in se usmerimo proti Mariboru, kjer po kakšnih 100 m zavijemo na desno po stranski cesti oziroma Zadružnem trgu in naprej mimo pešmostu na prvotno lokacijo oziroma parkirišče ob železniškem mostu. Kot sem že omenil je pot dolga 34 km in je zaradi vzpona na Janški vrh za povprečnega kolesarja srednje zahtevna. Ravno zaradi tega je za vožnjo s kolesom lepo dinamična in preseneti s čudovitimi odseki, ki so prava paša za oči in odtehtajo vsak napor.
Viri: