Srednjeveški Ptuj pozdravlja popotnika že od daleč, saj se je mogočna utrdba z mnogimi stavbami zleknila vrh grajskega griča, v njeno varno zavetje pa so se stisnile mestne hiše. Mogočna grajska utrdba Ptujskega gradu s svojo lego na griču nad levim bregom Drave oziroma na zadnjem obronku Slovenskih goric, ki se razteza skoraj do Drave, je vselej imela pomembno vlogo. Stoletja dolgo je mogočna utrdba namreč varovala naselbino pod seboj, danes pa privlači s svojo slikovitostjo. Njegova lega na griču nad starim mestnim jedrom Ptuja, s katerega se vije prekrasen pogled na staro mestno jedro najstarejšega slovenskega mesta, Ptujsko jezero, Haloze, Donačko goro, Boč in Pohorje je nadvse pompozna. Najstarejši arhivski vir, ki pripoveduje o ptujskem gradu, je zapis kronista, salzburškega nadškofa Konrada I., ki piše, da je dal nadškof grad pozidati na mestu starega, že davno porušenega gradu.
Torej je na Grajskem griču že pred 12. stoletjem stal zidan grad. Pa vendar njegova zgodovina sega mnoga stoletja nazaj. Na grajskem griču najdeni predmeti namreč dokazujejo nepretrgano poseljenost že od mlajše kamene dobe. Okrog leta 1000 pr.n.št. je bilo na grajskem griču utrjeno gradišče, kar dokazujejo nepoškodovane naselbinske plati. V mlajši železni dobi je bil čas selitve Keltov na vzhod, ki so prav tako pustili za seboj nekatere ostaline (grobove). Prazgodovinsko naselbino so zamenjale rimske utrdbe, za njimi pa je bilo poznoantično zatočišče. Sledi zgodnje-srednjeveško staroslovansko gradišče in grobišče, v 9. stoletju pa je bil na tem mestu obrambni stolp salzburške cerkvene gospode.
Kot sem že omenil, najstarejši pisni viri omenjajo, da je dal salzburški nadškof Konrad I., ki je bil na tem položaju od leta 1106 do 1147, sezidati trdnjavo na mestu ostankov starejših srednjeveških poslopij v letih 1125 do 1130. Iz 11. ali 12. stoletja je verjetno tudi vodnjak na dvorišču, globok kar 54 metrov. Sedanji venec je bil postavljen v baroku oziroma drugi polovici 17. stoletja. Okoli leta 1220 sta salzburški nadškof Eberhard II. in štajerski vojvoda Leopold VI. ustanovila kovnico denarja, ki naj bi bila domnevno na gradu v bližini romanskega palacija in Konradovega stolpa. Kovnica je prenehala delovati leta 1230. Iz leta 1235 je v starih zapisih zaslediti ime ptujskega viteza Hermana in iz istega stoletju še nekaj zapisov, kjer se omenjajo nekateri objekti povezani s Ptujem. V nekaterih starih zapisih se leta 1247 omenja »mali« gradi (castrum minus), kar daje slutiti, da je obstajal tudi veliki grad (»castrum maius«). Okoli leta 1376 sta v anonimni kroniki omenjena dva gradova (beide burg und stet). Leta 1433 pišeta ptujska graščaka Hartnid in Friderik o salzburškem fevdu v Ptuju, kjer se omenja grad, grajski stolp, grajske gorice ter 12 stražarskih posesti okoli nje. Zadnji srednjeveški zapis o ptujskem gradu je iz leta 1487 in sicer v potopisu Paola Santonina, spremljevalca oglejskega vizitatorja oziroma višjega nadzornika, kateri je v svojem potopisnem dnevniku zapisal, da je grad trden in nepremagljiv. Ptujski grad je bil v srednjem veku zaradi svoje dobre strateške lege zelo pomemben, pomemben pa je bil tudi kot središče fevdalne posesti salzburške cerkve v Podravju in sedež Ptujske gospode. Ptujski grad je, poleg Stubenberga in Wildona, edini na takratnem Štajerskem, ki je moral po potrebi zagotavljati deželno obrambo s 200 oboroženci.
Nadvse zanimiva je njegova zgodovina lastnikov. Fevdni lastniki gradu so bili gospodje Ptujski, prvi med njimi pa se v letih 1137 (do leta 1161) omenja Friderik I. (Friderich de Bethowe). Od leta 1161 do 1178 se omenja Friderik II. (Friderich de Pettove), Friderik III. (Friderich puer de Petowe) pa od leta 1180 do 1222. V 13. stoletju je bil Ptuj utrjen z obzidjem, grajski kompleks pa dobi tipično tridelno zasnovo z zahodnim in vzhodnim grajskim platoem (predgradje), zapornim zidom (cvingerj), osrednjim dvoriščem z vodnjakom, palacijema, obrambnim stolpom (bergfrid) in več stranskimi poslopji. Po smrti Friderika IX. leta 1438 je rodbina Gospodov Ptujskih izumrla, za njimi so si posest izmenjevali mnogi lastniki. Za rodbino Ptujskih so prišli Stubenbergi, od leta 1480 – 1490 pa je bil Ptuj in s tem tudi grad v Madžarskih rokah oziroma last ogrskega kralja Matije Korvina. Leta 1490 je bilo zasedeno ozemlje prevzeto od nemškega cesarja Maksimiljana kot deželnoknežja posest, ki so jo upravljali razni najemniki. Ta je mesto in grad obdržal do leta 1511, ko je grad in mesto Ptuj zastavil salzburškemu nadškofu Lenartu Hodiškemu.
Ta ga je začel prenavljati, saj je bil v slabem stanju, leta 1555 pa je nadškof posest prepustil cesarju Ferdinandu I. V njegovi lasti je mogočna grajska utrdba ostala vse do leta 1622, ko ga je kupila družina Eggenberg. Ko je leta 1555 grad spet prešel v deželnoknežje roke, so ga pričeli temeljito obnavljati in utrjevati. Iz tega časa je tudi znameniti vhodni portal, delo italijanskega arhitekta Baldassare Peruzzija. O renesančnih prezidavah na gradu so ohranjena tudi druga poročila, ki med drugim pričajo tudi o nastanku opornega zidu, kjer se je hrib rušil. Deželni knezi so leta 1634 posest prodali družini Thaunhausen, ki pa je leta 1642 posest podarila zagrebškim jezuitom. Zaradi denarne stiske so jezuiti leta 1656 posest prodali škotskemu generalu Walterju Leslieju pl. Balquhane. Ta je grad temeljito prezidal, saj je v času baroka in prenehanju turških vpadov grad izgubil svoj obrambni značaj. Spremenil ga je v podeželsko rezidenco in sedež zemljiškega gospostva. Grad je bil večkrat dograjen ali spremenjen, zadnjih večjih gradbenih del so se lotili Leslieji proti koncu 17. stoletja, ko so prezidali romanski palacij in na novo postavili severovzhodno grajsko krilo. Grad je dobil današnjo trikotno zasnovo, v obeh traktih pa so uredili najimenitnejše grajske sobane.
V južnem traktu so jih okrasili z bogato stropno štukaturo, v severnem pa se viteška dvorana in kapela dvigata skozi dve nadstropji. Na grajskem kompleksu so zidali tudi v 18. stoletju, ko so h Karlovemu portalu prizidali južni triosni prizidek za grajsko upravo, zgradili pa so tudi grajsko žitnico. Leslieji so ga posedovali do leta 1802, po njihovem izumrtju pa so posestvo podedovali sorodniki Dietrichsteini, a so tudi ti že leta 1864 izumrli. Po dednih zapletih med baroni Leslieji iz Balquhaina, Attemsi in Lambergi, ga je leta 1873 kupila grofica Terezija Herberstein, prvorojenka zadnjega kneza Dietrichsteinskega in ga tako rešila pred propadom. Dala ga je obnoviti in na novo opremiti, v njihovi lasti pa je ostal do leta 1945, ko je bil nacionaliziran. Leta 1999 je bil ptujski grad razglašen za kulturni spomenik državnega pomena. Ptujski grad je danes urejen kot muzej, s katerim upravlja Pokrajinski muzej Ptuj Ormož, ki vodstvo po čudovitih sobanah in stalnih ter občasnih zbirkah prilagodijo starosti in željam obiskovalcev. Zbirke na ptujskem gradu so med najbolj obiskanimi v Sloveniji. V spodnjem dvorišču v nekdanji konjušnici (dostop na dvorišče je skozi Karlova portala) je postavljena zbirka pustnih mask.
Ptujsko zaledje, ki je bilo do druge polovice 20. stoletja povsem agrarno, se še danes ponaša s številnimi tradicionalnimi pustnimi liki, ki pričajo o starih šegah in verovanjih. Dostop do drugih zbirk je z notranjega arkadnega dvorišča iz 16. stoletja. V severnem traktu je vhod v grajsko klet v kateri je ogled stalna razstava o vinogradništvu s sodom velikanom s prostornino kar 40.410 litrov. V pritličju južnega trakta, v stari slavnostni dvorani romanskega palacija iz 12. stoletja je zbirka orožja nacionalnega pomena, saj obsega več kot 500 kosov različnega orožja od 15. do 20. stoletja. Postavljena je tako, da ponazarja podobo prave grajske orožarne. Večina razstavljenega orožja je iz bližnjega vurberškega gradu in od drugod. V južno steno je vzidan nagrobnik Friderika IX. Ptujskega, zadnjega iz te mogočne rodbine, ki je umrl leta 1438. Ravno tako je nacionalnega pomena zbirka glasbil na zahodni strani dvorišča. Je najbogatejša v Sloveniji, saj šteje okrog 300 glasbil. Posebej zasluži omembo rimska dvojna piščal ˝tibia˝ iz. 2 ali 3. stoletja, ki je redkost svetovnega slovesa.
Zbirka je razdeljena na tematske sklope, ki zajemajo godbo ptujske meščanske garde, mlajšo mestno godbo na pihala, godala, brenkala in glasbila s tipkami. Ta so bila značilna za plemiške, meščanske in cerkvene kroge od druge polovice 17. stoletja naprej in so izdelki znanih dunajskih, graških in praških ter domačih mojstrov. Po stopnišču s konca 16. stoletja se povzpnemo v prvo nadstropje, kjer so najlepše sobane s štukiranimi stropovi in zbirko fevdalne stanovanjske kulture z muzealijami iz časa od 16. do 20. stoletja. Prostori so urejeni ambientalno in večji del opremljeni s čudovitim pohištvom in umetninami iz zapuščine grofov Herbersteinov, ki so predmete v začetku 20. Stoletja prepeljali z bližnjih gradov Vurberk in Hrastovec. Nekaj predmetov so na grad pripeljali po letu 1945 iz okoliških gradov, predvsem iz baročnega dvorca Dornava. Zadnji lastniki gradu so zbrali tudi pomembno zbirko rodbinskih portretov z Žigo Herbersteinom, diplomatom in vojskovodjem iz 16. stoletja. Med drugimi umetninami so dragocene bruseljske tapiserije iz začetka 17. stoletja, ki prikazujejo zgodbo grškega junaka Odiseja, tapete iz baročnega dvorca Dornava idr.
V zadnji sobani zbirke je nameščeno meščansko pohištvo iz prve polovice 19. stoletja. Severozahodno krilo grajske stavbe se zaključi s slavnostno dvorano in kapelo, ki so ju skupaj z omenjenimi štukiranimi stropovi uredili grofje Leslieji v drugi polovici 17. Stoletja. V dvorani je razstavljena zbirka ˝tukerij˝, portretov znamenitih turških in evropskih dostojanstvenikov, vojskovodij, lepotic iz sultanovega harema in prebivalcev eksotičnih dežel, ki so nastali na Štajerskem v drugi polovici 17. stoletja. V drugem nadstropju gradu je na ogled grajska galerija. V petih sobanah jugovzhodnega grajskega krila so predstavljena dela starih mojstrov, razstavljene so slike iz časa zadnje četrtine 16. do sredine 18. stoletja. Galerijska postavitev je ambientalno dopolnjena z izbranimi kosi pohištva. V naslednjih sobanah je na ogled razstava o Gospodih Ptujskih, srednjeveški rodbini, ki je na ptujskem gradu živela več kot 300 let (1131 – 1438).
Posedovanje obsežnih gospoščin, vojaški uspehi in načrtne poroke so jim omogočili sodelovanje v visoki politiki, vpliv na gospodarski razvoj in intenzivno gradbeno dejavnost. Po njihovi zaslugi so bili ustanovljeni dominikanski in minoritski samostan na Ptuju, ter komenda v Veliki Nedelji, zgraditi pa so dali tudi romarsko cerkev na Ptujski gori. Kot sem že zapisal, je ptujski grad in njegove zbirke med najbolj obiskanimi v Sloveniji. In ta trditev ni kar tako. Nasploh grad ponuja zraven prečudovitega razgleda na staro mestno jedro najstarejšega slovenskega mesta, Ptujsko jezero, Haloze, Donačko goro, Boč in Pohorje tudi čudovito doživetje in potovanje v srednjeveško življenje. Obisk nadvse priporočan vsem starostnim skupinam, otrokom pa bo verjetno najbolj všeč zbirka orožja v romanskem palaciju in zbirka pustnih mask. Po ogledu se lahko še okrepčate v grajski kavarni in se kasneje peš odpravite po južnih grajskih stopnicah v stari Ptuj. Seveda ne pozabite na zelo zanimive spominke v grajski trgovinici, kjer boste lahko našli tudi obsežno gradivo o ptujskem gradu, zgodovini Ptuja in njegove bogate okolice.
Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož
Muzejski trg 1, 2250 Ptuj
Tel: +386 (0)2 748 03 60
E: ptujski.grad@pmpo.si
W: http://pmpo.si/
nalaganje map - prosimo počakajte ...
Viri:
- Foto: Črtomir Rosić
- Wikipedija
- Spletna stran: http://www.ptuj.info/index.php/sl/ded2/ogledi/ptujski-grad.html
- Spletna stran Pokrajinskega muzeja Ptuj-Ormož: http://pmpo.si/
- Brošura: Muzejske zbirke v ptujskem gradu, Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož, 2012
- Brence A, Šamperl Purg K., Ptuj z okolico, Kulturna skupnost Ptuj, 1988