Nasploh je znano, da je Ptuj s svojo ožjo okolico prava arheološka zakladnica. V šali se Ptujčani radi pohvalimo, da skoraj kamorkoli zasadimo kramp in lopato, najdemo arheološke najdbe iz različnih obdobij. Osebno so mi najbolj zanimive oljenke, ki so našim prednikom ˝dajale luč in kazale pot˝. Oljenke so stare svetilke, v katerih gori olje, razširjene pa so bile predvsem v deželah, kjer so pridobivali rastlinska olja. Navadno so bile izdelane iz keramike ali brona, redkeje pa tudi iz drugih materialov. Pričeli so jih uporabljati koncem 4. tisočletja pr. n. št. v starem Egiptu, od tam pa so se razširile na področje kretsko-mikenske kulture, v Palestino in Fenicijo. V Grčiji so se oljenke znova pojavile v 7. stoletju pr. n. št., uporabljali pa so jih za razsvetljevanje prostorov in javno razsvetljavo, kot simbol svetlobe pa so bile pomembne pri verskih obredih in ljudskih običajih. Znani sta dve osnovni obliki oljenk; starejše oljenke imajo odprto, mlajše pa pokrito posodo za olje. Oblika in okras sta zelo odvisni od mode in kraja nastanka, zato so oljenke v arheologiji zelo pomembne pri raziskovanju trgovskih poti in datiranju. Na Slovenskem so se oljenke pojavile sočasno s prihodom Rimljanov v drugi polovici 1. stoletja pr. n. št., na področja naših krajev pa so jih najprej uvažali.
Kasneje so jih pričele izdelovati domače lončarske delavnice, ki so izdelovale dva najbolj razširjena tipa; reliefne in pečatne oljenke. Pri prvih je bil krovni del okrašen s prizori iz mitologije, vsakdanjega življenja ali narave, za druge pa je bil značilen lončarjev pečat na dnu. Keramične oljenke so se v rimski dobi uveljavile zaradi cenenosti in velike funkcionalnosti. Oljenke so nudile, posebej tiste pečatnega tipa, daleč najboljši izkoristek goriva in so bile v primerjavi s svečami veliko bolj varne. Gorele so na olivno olje, lahko tudi na katerokoli drugo rastlinsko olje ali celo loj. Za razliko od živalskega loja olivno olje pri gorenju ne smrdi in se ne kadi s sajastim čadom kot druga olja rastlinskega izvora, pri izgorevanju pa se celo sprošča prijeten vonj. Olivno olje je imelo za vsa stara sredozemska ljudstva globok simbolni pomen, ki je neločljivo povezan z oljko, v Sredozemlju svetim drevesom. Z rabo oljenk je zelo tesno povezano intenzivno pridelovanje olivnega olja, ki je bilo poleg vinarstva in žitarstva ena temeljnih dejavnosti rimskodobnega kmetijstva in s tem tudi ekonomije. To je eden od poglavitnih vzrokov, da so ob dobro organizirani agrarni produkciji zrasle poleg nujno potrebnih delavnic transportnega posodja tudi številne delavnice fine keramike in oljenk. Keramične oljenke so bile, podobno kot vse druge vrste lončarskih izdelkov, poceni blago in vemo, da so jih po rimskih trgovskih poteh prevažali v velikih količinah. Ocene kažejo, da za njihov prevoz ni bilo potrebno veliko prostora. Tako npr. lahko kar 11.520 kosov oljenk povprečne velikosti zložimo na zgolj dva kvadratna metra prostora. Če sta ceni transporta in same oljenke zanemarljivi, pa to ne velja za porabo olja, saj so v enem preizkusu ugotovili, da je za 134 ur razsvetljave potreben cel liter olja. Znano je, da se je Petoviona razvila na območju staroselske naselbine z bogato keltsko lončarsko tradicijo.
Zaradi izjemno pomembne strateške lege prostora je v avgustejski dobi zrastel tabor legije VIII. Avguste na desnem bregu reke Drave. VIII. legijo Avgusto je leta 45 zamenjala legija XIII Gemina, po odhodu vojske za časa Trajana pa je Petoviona dobila status kolonije. Središče mestne uprave s forumom in templji je našlo prostor pod grajskim gričem, na levem bregu reke. Na nekdanjem prostoru kanab je zraslo obsežno naselje s sedežem uprave carinskih služb Ilirika (portorium publicum Illyrici), templji in obrtniška četrt Vicus Fortune. Zaradi velikega strateškega, upravnega in gospodarskega pomena se je mesto razvilo v bogato kulturno središče, s številnimi razkošnimi urbanimi vilami na Panorami in Vičavi ter z obsežnim proizvodnim središčem v Rabelčji vasi. O moči petovionskega gospodarstva veliko pove npr. podatek, da je bilo v mestu doslej odkritih nad 150 opekarskih in lončarskih peči. Mnoge med njimi so proizvajale oljenke, kar izpričujejo številne najdbe polizdelkov in kalupov za oljenke. Lokalna proizvodnja oljenk je bila najprej znana po pečatih tamkajšnjih lončarjev, konec devetdesetih let prejšnjega stoletja pa je bila potrjena tudi z naravoslovnimi analizami izbranega gradiva. Obsežne raziskave gradiva z Zahodnega grobišča so pokazale, da so v Petovioni delovale podružnice znanih italskih delavnic, poleg podružnic pa so delovale tudi neodvisne petovionske delavnice, ki so svoje izdelke označevale s pečati EXORATI, IUSTINIANUS, PRUDE, VER(U)S, URSUL(I), URS.
Produkcija je bila zelo obsežna, saj so petovionske oljenke in druge izdelki z imeni petovionskih mojstrov odkrili tudi na oddaljenih panonskih, mezijskih in dačanskih najdiščih. Zanimive so tudi najdbe v četrti Rimska peč. Tam se je na vzhodnem delu antične Petovione ob državni cesti Aquileia-Savaria raztezala obrtniška četrt z velikimi stanovanjskimi stavbami, trgovinami, delavnicami, sušilnicami in dvorišči. Bivališča so bila opremljena s freskami, štukaturo in mozaiki ter ogrevana s hipokavsti. V četrti so bile klesarske, kovaške, steklarske, lončarske in opekarske delavnice, odkrite pa so bile tudi peči za žganje apna. Zaradi bližine nahajališč izvrstne gline je bilo največ lončarskih in opekarskih obratov s pečmi, lopami za sušenje izdelkov, prostori za pripravo gline in vodnjaki. Od številnih odkritih opekarskih peči je v stanovanjski soseski Rabelčja vas na mestu najdbe prezentirana peč iz 3. stoletja, v kateri so žgali tlakovce, opeke, posode in oljenke. Med številno keramiko z bolj ali manj velikimi fragmenti, ki so pripadali oljenkam, ki je bila odkrita leta 1977 pri izkopu za gradnjo stanovanjskega bloka v nekdanji Rabeljčji vasi na Ptuju, je bila najdena lepo ohranjena figuralna oljenka iz skupine volutastih svetilk z reliefno upodobitvijo para v objemu, ki se ˝poljublja˝. Oljenka je bila pri izdelavi odlitka neznatno poškodovana, izdelana pa je iz dobro prečiščene ilovice, ki ji je bil dodan droben pesek. Pri žganju je zato dobila znamenito opečnato rožnato barvo. Kakor večina keramičnih svetilk z zaprto posodo za olje iz rimskega obdobja je tudi ta odlita v dvodelnem kalupu, t.j. ločeno zgornja polovica posode od spodnjega dela, na katerega je bila kasneje prilepljena. Oba lika sta na reliefu kljub grobosti zelo realno prikazana v polnem reliefu. Popolnoma enaka svetilka je zaenkrat znana samo iz Sicilije. Analognost likov in ostalih ornamentalnih podrobnosti na svetilki iz Sicilije z žigom njenega izdelovalca ˝Oceanus˝, opredeljuje tudi ptujsko oljenko kot izdelek istega lončarja, kažejo na na eni strani o veliki produktivnosti te delavnice, na drugi strani pa na že dokazane trgovske zveze z drugimi rimskimi provincami.
Maja Janežič, univ. dipl. arheologinja, konservatorka in Evgen Lazar, univ. dipl. arheolog, konservator, v enem od svojih člankov pišeta, da so v eni izmed stavb nekdanje vojašnice na Vičavi na Ptuju arheologi odkrili raznolike ostanke poselitve iz rimskega obdobja. Odkrili so 6 m široko ulico oziroma cesto, na obeh straneh omejeno s stavbami s stebrišči, ki je potekala v smeri jugozahod – severovzhod ter ostanke več drugih stavb s sledovi poselitve v 1. in 2. stoletju n. št. Našli so več tisoč odlomkov rimskodobne keramike, več sto odlomkov rimskodobnega stekla, več kot dvesto rimskodobnih novcev in številne druge najdbe iz rimskega obdobja. Izstopajo zlat prstan z dragim kamnom ter oljenka z reliefno upodobitvijo konjske vprege in oljenka z dvema noskoma lokalne proizvodnje. Na Spodnji Hajdini pri Ptuju so pri gradbenih delih izgradnje vodovodnega jarka na površini približno enega kvadratnega metra našli 25 oljenk, ki po analogijah datirajo v 2. do 3. stoletje. Večina med njimi predstavljajo očitno neuspele izdelke, poškodovane zaradi žganja na previsoki temperaturi. V neposredni bližini je bila izkopana tudi lončarska peč, ki kaže na to, da je na tem območju delovala lončarska delavnica, najdba pa je bila posebej zanimiva z vidika proučevanja lončenih izdelkov v Poetovioni. Čeprav najnovejše sistematsko proučevanje oljenk in izdelave kalupov za njihovo produkcijo v različnih provincah prinašajo nova dognanja, ki spreminjajo mnoga dosedanja prepričanja o poreklu posameznih oljenk lahko zaključimo, da je bila Poetoviona v rimskem obdobju center močnih obratov za izdelavo vseh vrst izdelkov iz žgane gline in s tem tudi za litje oljenk. Pričakovati je torej, da bodo nadaljnja arheološka izkopavanja na ptujskem dodatno doprinesla k razumevanju zanimivega segmenta lončarske industrije oziroma proizvodnje nadvse zanimivih oljenk.
Viri:
- Foto: Črtomir Rosić (Salon umetnosti, Ptujski grad)
- Wikipedija
- Korošec P., Figuralna oljenka z izkopavanj na stanovanjskem bloku B-V v Ptuju – Rabelčja vas
- Istenič J., Tomanič J. M.; Ponesrečeni poetovionski keramični izdelki s Spodnje Hajdine pri Ptuju, Arheološki vestnik 55, 2004, str. 329
- Žižek I. Petoviona – produkcijsko središče oljenk; Ex oriente lux : rimskodobna svetila in oljenke iz Slovenije / IV. mednarodni kongres ILA o svetilih, Ptuj, 15. do 19. maj 2012, str. 84