Proštijska cerkev sv. Jurija na Ptuju

Proštijska cerkev sv. Jurija na Ptuju spada med najzanimivejše kulturne spomenike v Sloveniji. Stoji na Slovenskem trgu oziroma na jugovzhodnem (JV) obrobju najstarejšega dela Ptuja, na obrobju Grajskega griča oziroma robu vzpetine, kjer se ta prevesi v mlajši vzhodni del mesta. Ob njej je že v 1. stoletju vodila rimska lokalna cesta v dolino Grajene in dalje na vzhod. V neposredni bližini cerkve so arheologi leta 1937 odkrili ostanke starokrščanske bazilike iz 4. stoletja, kar dokazuje primestni značaj prej omenjene ceste in namembnost sedanjega cerkvenega prostora v pozni antiki. S stavbno-zgodovinsko zasnovo cerkve se je ravno zaradi njegove nadvse zanimive zgodovine ukvarjalo že več umetnostnih zgodovinarjev, ki pa so imeli dokaj različne poglede. Iz istega leta so tudi sledovi bazilike na Panorami in na Zg. Bregu oziroma Sp. Hajdini. Takrat je vsako mesto imelo samo po eno urbano baziliko ortodoksne (pravoverne) smeri nekateri zgodovinarji domnevajo, da je ta bila na Panorami, ostali pa sta bili oratorijskega pomena (Oratorij – obsežno delo za velik zbor ali celo dva zbora, več pevskih solistov in orkester. Besedilo je pogosto nabožno, dostikrat gre za zgodbe iz Svetega pisma).

Zgodovinarji trdijo, da je leta 452 Atila na svojem pohodu v Italijo porušil in požgal tudi Ptuj, s tem pa tudi baziliko. Občasno se ohranja utrjeni prehod čez Dravo vse do okoli leta 570, ko so ga zasedli Avari. Ti so na tem območju naseljevali njihove zaveznike Slovane, ki so skupaj z njegovo naselbinsko tradicijo prevzeli tudi njegovo ime. V času vladavine panonskih mejnih grofov Pribine in Koclja (840-874) sta salzburška nadškofa Liutpram in Teotmar dal zgraditi oziroma posvetiti kar dve cerkvi o katerih pa nimamo dosti podatkov. Domnevajo, da je bila prva in starejša zgrajena na zahodnem nižjem delu naselbine, mlajša pa na vzhodnem višjem delu. Za drugo oziroma mlajšo se upravičeno domneva, da je stala na mestu poznoantične bazilike na prostoru sedanjega cerkvenega prezbiterija (osrednji, običajno nekoliko dvignjen prostor v cerkvi, kjer duhovnik opravlja bogoslužje) ali njegove neposredne okolice.

Omenjene domneve so dodatno okrepila arheološka izkopavanja v juniju 1972, ko so v cerkveni notranjščini našli poznoantični grob iz konca 4. stoletja in več staroslovanskih grobov iz 10. stoletja. Izkopavanja dokazujejo, da na prostoru sedanje cerkvene ladje takrat še ni bilo nobene zgradbe. Za obe cerkvi domnevajo, da sta bili manjši in zidani v obliki enoladijske stavbe z apsido (v arhitekturi na polkrožnem ali večkotnem tlorisu zgrajen, večinoma s polkupolo pokrit stavbni del, ki se odpira v glavni prostor) in da madžarske okupacije v 10. stoletju žal nista preživeli. Po osvoboditvi takratne ptujske naselbine in zavrnitvi Madžarov vse do Pesniške doline, cesar Oton II. posest Ptuja ponovno preda salzburškim nadškofom. Po naročilu salzburškega nadškofa Friderika I. so na tem mestu zaradi obrambe rečnega prehoda preko reke Drave zgradili manjšo utrdbo s kapelo. Nastanek zidanega stolpastega gradu in sejemske naselbine domnevno na prostoru cerkve grofa Koclja se predvideva v 11. stoletju, ko se je meja po uspešnih vojnah cesarja Henrika III. nekoliko učvrstila. Kljub temu je Ptuj tudi v 11. stoletju v bojih z Madžari večkrat utrpel škodo in porušena ter vmes tudi ponovno postavljena je bila tudi Friderikova cerkev. Ostanek cerkve, ki jo je v 11. stoletju na tem mestu dal postaviti nadškof Gebhard Salzburški, je predvidoma ohranjen v severni steni sedanje ladje. Dokazana zgodovina gradnje sedanje proštijske cerkve sega v 12. stoletje oziroma v čas vladavine pomembnega salzburškega nadškofa Konrada I. (1106-1147), ki je v razvijajoči sejemski naselbini po zgraditvi novega gradu, okoli leta 1125 postavil tudi novo cerkev. Ta naselbina se z hitrim razvojem že leta 1178 imenuje ˝mesto˝, opremljeno s sodstvom, mitnino, mostom in vsem kar spada v tem kraju.

Kmalu po letu 1150 so tedaj že enoladijski cerkvi prizidali zahodno lopo in jo v prvi polovici 13. stoletja še povišali. Tako je nastala nad cerkveno ladjo dvignjena galerija (empora), v kateri je bil škofov oratorij. Iz tega obdobja so vidna tri zazidana romanska, 150 cm visoka, polkrožno zaključena okna, kateri loki so izdelani iz enega samega kamna. Nameščena so okoli 80 cm pod vrhom prvotne stene. Sredi 13. stoletja, ko je Ptuj doživljal svoj največji gradbeni vzpon, saj je v pol stoletja dobil vse svoje glavne kulturne spomenike (dominikanski in minoritski samostan, grad in mestno obzidje) je tudi cerkev zrasla v triladijsko baziliko. Kljub temu je nadaljnja gradnja zaradi sporov med salzburškimi škofi in Ptujskimi gospodi zastala. Manjkal ji je primeren vzhodni zaključek, ki bi jo gradbeno in prostorsko uravnovesil. Ureditev 30-letnega spora med salzburškimi škofi in njihovimi mogočnimi fevdniki Ptujskimi gospodi ter velik požar leta 1302 je spodbudil mesto k zadnjemu velikemu srednjeveškemu gradbenemu podvigu, k izgradnji prezbiterija. Ta je zelo podoben tistemu v minoritski cerkvi in so ga pozidali v prvi polovici 14. stoletja oziroma v času med letoma 1310 in 1340. Proti koncu 14. stoletja se je zahodna dvignjena galerija oziroma tribuna (ampora) spremenila v pevski zbor. Severni, po lesenem stopnišču dosegljiv preprost pravokoten vhod (prebit skozi steno okoli 1160), ki je okoli 1240 služil za dostop na oratorij in od okoli 1380 na pevsko galerijo, je bil v uporabi do leta 1415, ko ga je nadomestilo okroglo stopnišče v severozahodnem (SZ) kotu galerije. Okrog 1390 so obokali severno ladjo, ji vzidali okna v gotskem stilu in vstavili nov portal z reliefom Prestola milosti, takrat pa je dobila nova okna in portal tudi južna ladja. V tem obdobju je nastala ena od najdragocenejših umetnin v cerkvi, kip župnega patrona sv. Jurija, ki je sedaj nameščen v podkorju.

Povišanje stranskih ladij je v 14. stoletju porušilo razmerja med ladjami, proti kocu 15. stoletja pa so dvignili še srednjo ladjo in cerkvi vrnili obliko in ureditev bazilike. Pri tem je zanimiv problem cerkvenega vzhodnega zaključka in zvonika. Cerkev je zaradi omenjenih dozidav nadškofijskega oratorija in povišane prednje ladje zvonik imela nad prezbiterijem. Zvonik je na tem mestu stal do hudega požara v maju 1684, ko je pogorel skoraj celoten Ptuj. Nanj spominja sedanji stolpič iz leta 1712. V omenjenem požaru ko je zgorel cerkveni zvonik je cerkev za pomoč pri izgradnji novega zaprosila mestno oblast. Ta se je odločila, da namesto obnove oziroma izgradnje novega cerkvenega zvonika, cerkvi podari mestni stolp, ki je bil zgrajen leta 1556. V tem času oziroma v 17. in 18. stoletju so cerkev barokizirali, ji prizidali stranske kapele in vrh prezbiterija postavili že omenjeni stolpič. S poslikavami Matije Schifferja leta 1815 se je končalo baročno opremljanje cerkve, kmalu nato pa se je začela njena regotizacija (metoda za ponovno vzpostavitev gotske stavbne arhitekture, kjer so odstranili gradbene dele, pohištvo in umetnine ustvarjene v kasnejših obdobjih – obdobje posebno priljubljeno v 19. stoletju). Prvo pobudo za to je dal znani ptujski zgodovinopisec in kurat Simon Povoden. Cerkev leta 1863 postane proštijska (Prošt, lat. praepositus; predstojnik, je predstojnik kapitlja, tudi naslov za predstojnika pomembne župnije). Današnji videz ptujske proštijske cerkve je povsem gotski, njena arhitektura v obliki bazilike pa zavzema dominantno lego v starem mestne jedru Ptuja. Zunanje stene nakazujejo na njeno dolgo gradbeno zgodovino stavbe, posebno na zahodni fasadi. V severni steni je manjši portal, ki vodi v stransko ladjo, nad vhodom pa je relief s prizorom Prestola milosti, ki je nastal okrog leta 1390.

V cerkvene stene je vzidanih več nagrobnikov, saj je bilo do leta 1775 okrog cerkve pokopališče, ki so ga omenjenega leta ukinili in prestavili v Kanižo. Vso pokopališko obzidje so odstranili šele leta 1827 in do leta 1830 očistili oziroma splanirali prostor okoli cerkve in mestnega stolpa. S tem posegom je ta prostor stopil iz svoje sakralne izoliranosti in se vključil v neposredno mestno življenje. Kljub temu je ohranil bogato arheološko dediščino, saj segajo tukajšnji pokopi vse do 2. stoletja, kot to dokazujejo prej omenjeni v cerkev vzidani nagrobniki. Najlepši med njimi so renesančni, posebej pa se odlikujejo Opprosnitzev (1583), Hassov (ok. 1600) in Praunfalchov (1610). Ko stopimo skozi glavni portal v cerkev, se znajdemo v obokanem podkorju, pevska galerija pa se odpira v ladjo s šilastimi loki. Kamnita ograja v gotskem stilu je morda bila včasih sestavni del oltarja, kakršen je Celjski na Ptujski gori. Tudi iz podkorja vodijo mimo bogate oziroma umetelno kovane železne ograje z vrati v osrednjo cerkveno ladjo šilastoločne odprtine. Pod kamnitimi gotskimi baldahini stojita dva baročna svetniška kipa s konca 17. stoletja, ter dve poznogotski figuri svetnikov. Srednja ladja je višja od stranskih, na južni steni pa so vidni sledovi starejših gradenj. Cerkvene klopi so iz srede 18. stoletja in so delo ptujskega mizarja Franca Wasserja in ptujskega rezbarja Petra Marenzellerja. Oba sta izdelala tudi prižnico (poseben del cerkve, kjer duhovnik vernikom podaja pridigo). Po navadi ima prižnica obliko majhnega balkona). Baročni oltarji (sv. Ane, sv. Družine, Treh kraljev, Andrejev in Florjanov) so izdelek dveh ptujskih delavnic, ki sta delovali proti kocu 17. stoletja.

Nadvse zanimiv je nagrobnik Georga von Calusa, imenovanega Walzer, komornika in ptujskega grajskega poveljnika, ki je umrl leta 1595. Epitaf (nagrobnik, nagrobno besedilo, navadno napisano v spomin oziroma počastitev umrlega. Največkrat je epitaf napisan v verzih, obstajajo pa tudi izjeme) s celotno upodobitvijo viteza v oklepu s perjanico na šlemu in zastavo v desnici je naslonjen na slop (opornik, navpična podpora) srednje ladje. Naprej se na slavoločno steno naslanjata še oltar Viktorina Ptujskega in Jožefov oltar, oba v neogotskem stilu (1878). Severni ladji, ki je bila enoladijskemu cerkvenemu prostoru prizidana sredi 13. stoletja so po letu 1660 priključili del pomožne zakristije (posebna sobica, ločena od ostale cerkve, namenjena za shranjevanje opreme in za duhovnikovo pripravo na bogoslužje). Novi prostor so uredili v Rupertovo kapelo in jo kasneje v letih 1737/38 ob ponovnih predelavah spremenili v kapelo Žalostne Matere Božje in v njo vdelali grobnico (A. Dirnberger). V južni ladji, ki je nastala sočasno s severno so uredili krstno kapelo, v kateri je nameščen krstilnik iz začetka 15. stoletja. V omenjeni kapeli stoji Laibov krilni oltar, ki ga je med leti 1447 in 1467 poslikal salzburški slikar Konrad Laib. Omenjeni oltar sodi (poleg kipov sv. Jurija in Pieta) med najdragocenejše umetnine v cerkvi. Je kombinacija beneškega poliptiha in severnega krilnega oltarja, poslikan v stilu pozne gotike. V spodnjem delu oltarja je naslikan motiv Veronikinega prta. Na levem krilu je prikazan sv. Hieronim, eden od štirih velikih cerkvenih učiteljev, zraven njega stoji lev.

Na desnem krilu pa je upodobljen sv. Marko in ob njem krilati lev. Na sredini je prikazan prizor Marijine smrti in kako Kristus sprejema njeno dušo. Leta 1930 so na zahtevo konservatorja Franceta Steleta premestili krilni oltar iz proštijske cerkve v Pokrajinski muzej, skupaj s prav tako gotskim lesenim polihromiranim kipom sv. Jurija. Po zadnji restavratorski obnovi notranjščine sv. Jurija pa sta bila 1988, na zahtevo lastnikov, Laibov oltar in kip sv. Jurija vrnjena nazaj v cerkev. Južni ladji je bila med leti 1772 in 1775 prizidana Dizmova kapela v katero so izpod pevske galerije preselili Križev oltar. Tega so leta 1776 zamenjali s sedanjim, ki ga je izdelal mariborski kipar J. Holzinger. V steno je vzidan nagrobnik Uršule Weispriach iz okrog 1440. Na mestu Križevega oltarja so pod pevsko galerijo leta 1778 postavili oltar sv. Mihaela. Prezbiterij, ki je bil v današnji obliki sezidan v prvi polovici 14. stoletja imenujejo tudi ˝dolgi kor˝, katerega stene zaznamujejo visoko šilasto zaključena okna z prečudovitimi barvnimi stekli iz začetka 20. stoletja. Strop prezbiterija je leta 1815 poslikal avstrijski slikar Matija Schiffer, ki je narisal tudi znamenito sliko z upodobitvijo smrti sv. Jurija, mestnega in cerkvenega patrona.

Ta slika je nekdaj sestavljala glavni oltar. Najimenitnejši del oprave v prezbiteriju pa je zagotovo 40 kornih klopi iz leta 1446. Sedeži iz hrastovega lesa so okrašeni v gotskem stilu, poživljajo pa jih rastlinska ornamentika in živalske figure. Najnovejši v prezbiteriju so menza, bralni pult in križ, ki jih je leta 1986 v kamen vklesal ptujski kipar Viktor Gojkovič. V današnjo zakristijo iz leta 1737, ki je nasledila gotsko vodijo umetno kovana vrata iz prve polovice 15. stoletja. Čudovite omare v zakristiji sta leta 1747 izdelala mizar Wasser in rezbar Marenzeller, svetopisemske prizore v okvirjih pa je naslikal slikar Ferdinand Scheidtnagel. V 19. stoletju je bila prenovljena cerkvena oprava, nabavljena neogotska slavoločna oltarja (1881) prečudovit lesen Križev pot (1881), ki je nastal pod spretnimi rokami umetnikov iz tirolske delavnice F. Stuflesserja. Ob koncu 19. stoletja so obnovili cerkveno notranjost, ki jo je leta 1880 s freskami okrasil furlanski umetnik T. Fantoni. Obnova se je nadaljevala po skoraj 90-ih letih, ko so v letih 1968 in 1969 po konservatorskih načelih obnovili cerkveno zunanjost, v letih 1981 in 1986 pa še notranjost. Zaradi svoje nadvse zanimive gradbene zgodovine, pomembnosti in bogate cerkvene oprave, proštijsko cerkev sv. Jurija na Ptuju, ki jo od leta 1971 dalje upravljajo in župnijo duhovno vodijo Minoriti, mnogi upravičeno uvrščajo med najzanimivejše kulturne spomenike Slovenije. Tako kot je bogata njena zgodovina je zanjo ves čas bogato tudi zanimanje mnogih umetnostnih zgodovinarjev in samih obiskovalcev Ptuja. Obiskovalcu, ki si jo hoče malo podrobneje ogledati bo ena ura prekratka in bo hitro minila, saj notranjost ponuja nadvse bogate oltarje, freske, nagrobnike … Za ogled se je potrebno obrniti na nadžupnijo Ptuj.

Naslov za ogled:
Župnija sv. Jurij Ptuj
Slovenski trg 10, 2250 Ptuj
T: +386 2 748 19 70
M: +386 31 331 055
W: http://www.prostija-ptuj.si/

Viri:

• Foto: Črtomir Rosić
• Wikipedija
• Brence A, Šamperl Purg K., Ptuj z okolico, Kulturna skupnost Ptuj, 1988
• Jože Curk, Proštijska cerkev na Ptuju, razprava, Časopis za zgodovino in narodopisje št. 1/1996, str. 6-17
• Jože Curk, Proštijska cerkev in minoritski samostan na Ptuju, Časopis za zgodovino in narodopisje št. 1/1976, str. 31-49
• Spletna stran proštije sv. Jurij: http://www.prostija-ptuj.si/