Verjetno ni Ptujčana in tudi drugih, ki ob imenu Mirko Pihler ne bi izrekel besed dobrote in spoštovanja. Pater Mirko Pihler ni bil le redovni župnik in konzularni vikar, bil je tudi umetnik s čopičem, pesnik z nežnim občutkom do narave in soljudi, predvsem pa človek, ki je vedel prisluhniti vsem. Slovensko kulturo si je na sploh težko predstavljati brez duhovniških imen, saj je slovenski narod iz rok katoliških duhovnikov prejel prvo slovensko knjigo, prvo slovensko slovnico, prvi slovenski prevod Biblije, prvi slovenski časnik, prvo slovensko povest in prvo slovensko založbo. Skozi stoletja so duhovniška dela slovenski kulturni prostor obogatila še z mnogimi vrhunskimi literarnimi (Gregorčič, Finžgar, Truhlar), slikarskimi (Kregar) in glasbenimi (Vodopivec, Tomc) deli. Svoj velik prispevek slovenski kulturi je z likovnimi in pesniškimi deli podaril tudi pater Mirko. Njegove predstavitve pesniških zbirk in likovnih del so bile zelo obiskane, kar dokazuje dejstvo, da duhovnik najde pot med ljudi tudi prek svojega kulturnega ustvarjanja.
P. Mirko Pihler, ki se je rodil 9. junija 1942 v Pacinjah blizu sv. Jurija je pokazal zanimanje za likovno ustvarjanje že v otroštvu, ko je z ogljem iz domače kmečke peči »čečkal, kjerkoli se je dalo«. Na ptujski gimnaziji je dozorel v pravega slikarja, saj so vse njegove risbe končale na šolskih razstavah. V domači družini in ob patrih minoritih je v tem času v njem dozorel tudi redovniški in duhovniški poklic. Da ni nikoli zares podvomil v pravilnost svoje odločitve, da odene redovniško oblačilo sv. Frančiška in se v redu manjših bratov minoritov napoti po Frančiškovi poti, pove tudi v svoji pesmi Asiški trubadur. Ob priložnosti je pater Mirko Pihler, čigar poezijo je Radio Slovenija uvrstil v svoj program v dveh literarnih nokturnih, povedal: ˝Poklic duhovnika in pesnika se odlično enačita. Ali ni duhovnikova molitev pesem? Duhovnik s psalmi vsak dan slavi Stvarnika, liturgija, ki jo duhovnik dnevno opravlja, pa je ena sama pesem. Pravi pesnik je vedno v nekem smislu duhovnik, kakor je tudi pristen duhovnik vedno pesnik.˝
Tako je leta 1958 v Zagrebu vstopil v malo semenišče in že 1959 začel na Cresu leto noviciata, ki ga je končal z začasnimi zaobljubami 7. avgusta 1960. V Zagrebu je potem uspešno zaključil gimnazijo in nadaljeval s študijem teologije. S slovesnimi zaobljubami 4. oktobra 1965 v Zagrebu je potrdil, da želi za vedno ostati Frančiškov brat. Študij teologije je nadaljeval v Ljubljani in stopil na duhovniško pot z mašniškim posvečenjem 29. junija 1967 v Mariboru. Kot duhovnik je bil ves čas predan pastoralnemu delu, po začetnem pastoralnem letu v Javoru nad Ljubljano, pa je leta 1968 začel v tukajšnji župniji sv. Petra in Pavla na Ptuju kaplansko službo. Po treh letih je 1971 postal župnik vikar pri Sveti Trojici v Halozah in gvardijan tamkajšnjega samostana. Leta 1972 postane župnik v Sostrem pri Ljubljani in soupravitelj župnije Javor ob tem pa tudi gvardijan tamkajšnjega samostana. V letu 1978 se ponovno vrača za župnika župnije sv. Peter in Pavel na Ptuju ter prevzame službo gvardijana ptujskega samostana. Službo župnika in gvardijana s krajšim premorom vrši do leta 1992. V tem času je tudi prevzel veliko nalogo rekonstrukcije porušenega prezbiterija in obnove samostana ob praznovanju 750. letnice minoritskega samostana 1989, ob tem pa je bil še slabih deset let soupravitelj župnije Vurberk (1978 do 1987). Po vsem tem opravljenem delu se leta 1992 ponovno seli v Sostro in prevzame službo župnika in gvardijana ter za nekaj časa postane tudi soupravitelj župnij Javor in Prežganje. Od leta 2002 do 2010 vrši službo nadžupnika v nadžupniji sv. Jurij na Ptuju ter zadnja štiri leta tudi gvardijansko službo. Duhovniška in redovniška pot ga je ponovno pripeljala v njemu drag klošter na Ptuju, kjer je v letih 2010 do 2014 bil župnik moderator, v istem letu pa je predal službo župnika in postal župnik sodelavec.
Za patra Mirka lahko rečemo, da je z veseljem opravljal službo župnika. Skrbno poučevanje verouka, lepo pripravljene župnijske slovesnosti, urejena župnijska pisarna in lepo okrašena cerkev so darovi, ki jih je znal povsod razvijati. Ob vsem tem je mnoge romarje in turiste duhovno spremljal na različnih romanjih v domače romarske kraje kakor širom po Evropi. Ob duhovniškem delu ga je na redovniški poti spremljala tudi ljubezen do dobrega vina in rokohitrstvo, posebno pozornost pa je namenil umetnosti: ˝Umetnost je ‘čudna gospa’, zapeljiva in lepa, umetnost je silna moč, ki človeka zagrabi in drži.˝ Do leta 1991 so le redki vedeli za njegov umetniški talent, najraje pa je ustvarjal na poletnih počitnicah na Cresu. Tako je leta 1991 ob koncu počitnic pripravil razstavo s pesniškim in ˝magičnim˝ programom, že naslednje leto ob svoji petdesetletnici, pa je ˝abrahamu˝ nazdravil s prvo obsežnejšo razstavo, s tridesetimi akvareli in risbami. Kasneje je pripravil še nekaj samostojnih razstav po vsej Sloveniji in sodeloval na skupinskih razstavah, ob odprtju razstav pa so brali njegovo poezijo, saj je izdal dve pesniški zbirki (Večerni spomini in Prameni svetlobe).
Pero in čopič sta se pri njem zlivala v eno, saj imajo pesmi in slike isto verovanjsko, domačijsko in krajinsko vsebino. Največ akvarelov ima na temo ˝Križani˝, trpeči Kristus pa je tudi drugače nepogrešljivo vtkan v njegovo umetnost. Njegova poezija oddaja nežnost, žlahtnost in ubranost duha, ki jih ustvarja s podobami in motivi iz narave. Za izjemno pesniško in slikarsko ustvarjanje in veliko skrb za kulturno in duhovno rast v širšem družbenem okolju je pater Mirko dobil tudi priznanje MO Ptuj, ki mu je leta 2010 podelila veliko oljenko. V svoji poeziji pa seveda pater Mirko ne more mimo žlahtne kapljice, ki jo je blagoslavljal kot eden prvih slovenskih vitezov evropskega vinskega reda. Leta 1991 se je na Ptuju in v Ormožu mudila senatna delegacija Gradiščansko-panonskega reda vitezov vina na čelu s I. konzulom Alfredom T. Tomborjem in legatom za Slovenijo Alexandrom Ungerjem. Sklepno dejanje dvodnevnega druženja je bila investitura (ustanovitev Konzulata za Slovenijo in oblikovanje ožjega vodstva Konzulata), kar se je zgodilo na prvi viteški svečani skupščini 27. septembra 1991 v minoritskem samostanu na Ptuju. Na omenjeni svečanosti so za konzularnega vikarja izbrali prav patra Mirka, ki je bil tudi član mariborskega viteškega omizja v katerem je bil stalno pripravljen sodelovati in prispevati k prijetnim viteškim odnosom. Nekaj časa je bil tudi izvoljen za vodjo mariborskega omizja.
Poleg poezije in slikarstva je bil p. Mirko poznan tudi kot ˝čarodej˝, sam pa je večkrat poudaril, da mu je magija pomagala tlakovati pot do ljudi. Njegova ˝čarobna palica˝ je bila prvenstveno namenjena temu, da so se ljudje sprostili in nasmejali, ob tem pa je nekoč dejal: ˝Zase rečem, da sem rokohitrec, ne čarovnik. Ljudje me kar povabijo, češ ko pridete naokoli, prinesite še kaj iz vaše čarovniške torbe. Rad uslišim njihove prošnje, saj je rokohitrstvo moj priljubljen konjiček.˝ Pater Mirko je bil tudi ljubitelj planin, saj je prehodil vse najvišje slovenske vršace, najraje pa je imel večere v gorskih kočah, kjer je lahko v miru kaj napisal. V sebi je nosil tudi izrazito rahločutnost do ljudi, o sebi pa je dejal tudi tako: ˝Rad imam ljudi, zame so v svojem bistvu vsi dobri, vsi enaki. Z njimi sem v različnih obdobjih življenja, z njimi sem človek z vprašanji, na katera znam pa tudi ne znam odgovoriti.˝ Gotovo bo ostal v spominu mnogim po svoji odprtosti in sprejemanju vseh ljudi: vernih in nevernih, bogatih in revnih, velikih in malih… Pater Mirko Pihler je 19. decembra 2014 posejal še zadnje zrno, napisal zadnji verz, naslikal zadnjo sliko, … in tiho odšel k svojemu Stvarniku, od njega pa smo se poslovili v nedeljo, 21. decembra 2014. Mašo zadušnico je vodil celjski škof in apostolski administrator mariborske nadškofije msgr. dr. Stanislav Lipovšek ob somaševanju 58 duhovnikov. Sledil je pogreb na starem Rogozniškem pokopališču.
Viri: