Med Halozami in Slovenskimi goricami se je skozi tisočletja vila starodavna jantarna pot med Severnim morjem, Padsko nižino in Mediteranom. Ob prehodu čez reko Dravo so nastala številna naselja, ob stičišču prometnic, ki so povezovale alpski, srednjeevropski in panonski svet v antičnem času, pa se je razvila tudi rimska Poetoviona. V tem času ko območje pride pod rimsko nadoblast se v Poetovioni naselila tudi legija VIII. Augusta, kasneje pa jo je po dekretu cesarja Klavdija zamenjala legija XIII. Gemina. Rimski pisci, začenši s Tacitom in njegovo Historiae, večkrat omenjajo Ptuj v zvezi z pomembnimi dogodki. V Tacitovi Historiae je zapis, da je bil v zimskem taboru leta 69. ob sestanku panonskih legijskih poveljnikov za cesarja izvoljen Vespazian (69-79). Omenjeni dogodek je usodno vplival na vlogo in pomen mesta ter na njegov nadaljnji gospodarski razvoj. Rimski zapisi segajo vse do omembe političnega delovanja poslednjega zahodnorimskega cesarja Romula, odstavljenega leta 467. S temi zapisi se je začelo zgodovinsko obdobje Ptuja, posebej pa ko okoli 103. leta, legija XIII. Gemina odide na bojni pohod s cesarjem Trajanom (98-117) proti Dačanom. Mesto postane samoupravna enota z uradnim imenom Colonia Ulpia Traiana Poetovio. Središče civilne naselbine s številnimi razkošnimi vilami v bližini je ležalo pod grajskim gričem, na levem bregu Drave. Poetoviona je dosegla svoj največji razcvet v 2. in 3. stoletju, ko je postala veliko provincialno mesto s štirimi mestnimi četrtmi (poslovno svetiščna Vicus Fortune, stanovanjska, upravna in obrtniška) in pomembnimi upravnimi državnimi uradi; med njimi je bila tudi carinska uprava Portorium publicum Illyricum. Mesto naj bi v tem času imelo okoli 40 000 prebivalcev. Priseljenci so v Poetoviono prinesli tudi različne običaje, kulturo ter verovanja. Italsko prebivalstvo, romanizirani keltski staroselci, trgovci iz vzhodnih in zahodnih provinc, uradniki in sužnji z grško govorečega območja so ustvarili pisano etnično in versko podobo mesta.
 |
 |
Med pomembnimi verstvi se je v antični Poetovioni razvil mitraizem, s tem pa je Petoviona postala eno od njegovih večjih središč v rimskem cesarstvu. Mitraizem je mistična vera, ki ima korenine v daljni Sumeriji, temeljila pa je na cikličnem menjavanju življenja in smrti, na boju med dobrim in zlom ter na moči odrešenjske daritve. Ob podpori posameznih cesarjev so ga z bližnjega vzhoda po rimski državi razširili trgovci, vojaki in uradniki. Prvotna perzijska religija iz katere naj bi izhajal mitraizem, se je imenovala mazdaizem. Vrhovni bog Ahura Mazda je predstavljal vse pozitivno, Ahriman pa vse negativno. Boj sta bila tako na zemlji kot na nebu. Mazdaizem pozna tudi druge bogove in božanstva, med katerimi je tudi bog sonca, Mitra. Mitraizem torej izvira iz prastarih verovanj Perzije in predstavlja vmesni člen na poti iz politeizma (politeizem politeízem, vera oz. verovanje v več bogov, mnogoboštvo) k monoteizmu (monoteízem, vera oz. verovanje v enega boga, enoboštvo). Mitraizem se je v svojem razvoju oplajal z vplivi gnosticizma (gnosticízem, filozofsko-religiozna smer, ki trdi, da se je treba s spoznavanjem, razmišljanjem prepričati o resničnosti verskih dogem) in krščanstva ter nanju tudi sam vplival. Kljub temu se o Mitraizmu nasploh ni smelo veliko govoriti in ne pisati, zato se je o sami religiji ohranilo le nekaj podatkov, ki nam govorijo o sedmih stopnjah pripadnikov Mitrove vere. Verniki v mitraični skupnosti so namreč napredovali po lestvici sedmih stopenj, vsako pa predstavlja določen element, ki je upodobljen na oltarni plošči. Združbe mitraistov, izključno moških pripadnikov, so bile vedno majhne in posledično tudi mitreji niso bili nikoli zelo veliki. Če se je število vernikov povečalo, so mitraisti za novo skupino vernikov raje naredili nov mitrej. Po predstavah rimskih častilcev Mitre so človeške duše rojene na fiksnem nebu, na zvezdah. Do utelešenja potujejo mimo planetov in se od vsakega navzamejo dobrih in slabih lastnosti, kar na zemlji zahteva življenje po strogih pravilih.
To zagotavlja vrnitev duše na njeno zvezdo in v večno življenje. Ime Mitra (latinsko oz. grško “Μίθρας«), je po nekaterih virih tudi ime starega Perzijskega boga in predstavlja zgodnji primer grške oblike imena iz 4. stoletja pr.n.št. iz prevoda življenjepisa perzijskega kralja Kira Velikega. Podobna imena poznajo tudi v drugih jezikih. V sanskrtu ˝Mitra˝ pomeni ˝prijatelj˝ ali ˝prijateljstvo˝. Obliko besede mi-to-ra, so našli zapisano v mirovni pogodbi med Hetiti in Kraljevino Mitani iz leta 1400 pred našim štetjem. V iranščini ˝Mithra˝ in sanskrtu ˝Mitra˝ naj bi izhajala iz indo-iranske besede Mitra, kar pomeni ˝pogodba, sporazum, pakt˝. Mitra naj bi bil po legenci rojen iz skale in je predstavljal frigijsko božanstvo luči, izrecno ne sonca, niti lune ali zvezd, a je z vzajemno pomočjo vseh teh in z 2000 očmi nadziral svet. Mitra naj bi v sveti knjigi Veda (zelo obširna zbirka besedil, eno najstarejših, ki predstavljajo enega od temeljev indijske filozofije in religij, ki so nastale na njenem ozemlju. So približno šestkrat obsežnejša od Svetega pisma) povezovali z bogom Varune (˝tisti, ki pokriva nebo˝, v hunduizmu eden od najpomembnejših bogov. V pred vedskem času je bil najverjetneje najvišji bog in varuh svetovnega reda, bog dežja in zakona, ki je skrbel da se je Sonce gibalo.
 |
 |
Bil je vseveden in vsemogočen). V sveti knjigi Avesti (napisana v avestijščini, v kateri besedila uzakonjajo, razvijajo in načrtno urejajo sporočeni nauk Zaratustre) je Mitra združen s vrhovnim bogom Ahura Mazdom in soncem, ki je njegovo oz. božje ˝oko˝ ter bikom, simbolom moči. Perzijci so kult Mitre razširili v Babilon, Malo Azijo ter Grčijo, po Pompejevi zmagi nad pontskim kraljem Mitriadom pa ga v svoje vrste prevzamejo tudi rimski vojaki. Mitra je bog, ki ljudem daje hrabrost, saj je nepremagljiv bog vojakov, poistoveten z Apolonom (grško Απόλλων, pomeni rušilec, uničevalec, a tudi odvračalec nesreč, je v grški mitologiji Zevsov in Letin sin ter Artemidin brat dvojček; bog svetlobe, pomladi, moralne čistoče in umetnosti, predvsem glasbe) in Helijem (tudi Helios, v grški mitologiji bog sonca. Zjutraj se s sončno vprego povzpne iz morja, zvečer se pa vanj vrača.) oz. s svetlobo in soncem. V omenjenih svetih knjigah je bil Mitra posrednik med nedoumljivim bogom in človekom. Bil je torej pomočnik izvajalec boga, ki ustvarja Svet in ga drži pod nadzorom. Po nekaterih virih so se uvajanci tega kulta morali odpovedati spolnosti oz. so se morali obdržati čisti kot graalski vitezi (»Les Mvsteres de Mitra«; »Les Rdigions Orietales«, F. Cumont). Njegov kult je predvideval vstajenje od mrtvih in Mitrov prihod na zemljo. Mitra je upodobljen kot odrešenik oblečen v rdeča oblačila in z mečem. V za javnosti dostopnih mitreističnih ostankih je največkrat upodobljena scena o uboju bika, ki je upodobljena več kot 500 krat. Mitra naj bi s svojim mečem zaklal bika, pomešal njegovo mast z vinom in pripravil pijačo, ki naj bi omogočila večno življenje. Iz te ogabne kupe so pili njegovi privrženci. V številnih drugih prizorih, ki pa so izvirnejši in običajno tudi starejši, pa Mitra nastopa kot lovec, skupaj s sončnimi božanstvi. Kot sem že omenil so Rimljani začeli častiti Mitro verjetno že konec 1. stoletja našega štetja močno pa se je razširil po letu 140 in so ga nato častili skozi 2. do 4. stoletje.
Centri so bili v Ostiji, Rimu in Kapui, v vojaških taborih ob obrambnih limesih (Limes je izraz, ki je prvotno pomenil pot med dvema zemljiščema, Tacit pa je izraz prenesel v času cesarskega obdobja antičnega Rima v izraz, ki je zaznamoval državno mejo. Danes s tem izrazom zaznamujemo vse vojaško organizirane utrjene meje nekdanjega rimskega imperija. To so bile nekakšne utrjene linije, ki so ločevale rimski imperij od barbarskih ozemelj). S prenosom perzijske religije v rimski svet je Mitra postal najvišji bog, z njim pa so prenesli tudi mite o nastanku sveta, rojstvu boga iz skale, o izviru vode iz skale in žrtvovanju bika. V drugi polovici 2. stol. in v 3. stol. je verovanje doseglo največji razmah in ob podpori cesarjev skorajda postalo državna vera. Njegovi pripadniki so namreč bili predvsem cesarski uradniki, v Petovioni pa tudi sužnji carinske uprave in vojaki. Prvi mitreji so morali biti zunaj mestnih meja, šele v sredini 3. stoletja so jih lahko postavljali tudi v mestih. Po letu 313 skoraj ni več mitraičnih napisov; zadnji posamični napisi se pojavljajo še do leta 385, na vzhodu je zadnji znani mitrej postavljen v leto 389. Verstvo se je obdržalo do prevlade krščanstva v začetku 4. stoletja, vzporedno z njim pa se je pojavljalo še v drugi polovici istega stoletja. V pozabo je začelo toniti po letu 313, ko je cesar Konstantin kot edino državno vero priznal krščanstvo, zato je bilo torej ob koncu 4. stoletju skupaj z drugimi starimi nekrščanskimi verstvi prepovedano, svetišča pa najpozneje tedaj načrtno uničena. Pri tem se mi zdi nadvse zanimiva povezava med krščansko vero in mitraizmom, ki sta se več ali manj sočasno širila po naših tleh. Tako lahko ob opisu mitraizma v nekaterih virih zaznamo določene idejne podobnosti s krščanstvom. Značilnosti mitraizma so:
- Mitra naj bi bil rojen iz skale. Žrtvoval naj bi bika, iz bikovega repa pa naj bi poganjali žitni klasi. Iz tega sklepajo, da sta votlina in skala kot tempelj kruha, rodovitnosti in ohranjanja življenja.
- Rojen je bil 25. decembra, iz večne mladenke, medtem ko očeta ni imel. Prinesla ga je noč in že v začetku je bil ogrožen (od vetra in sonca).
- Bil je pobožen, nepremagljiv, večen; potujoči učitelj, ki so ga imenovali ˝moj gospodar˝, ˝moj učitelj˝, četudi ni znano, kaj je učil.
- K novorojenčku so prvi prišli in molili pastirji.
- Imel je več spremljevalcev, sopotnikov in pomočnikov in je delal čudeže.
- Njihov simbol duhovništva sta bile sveta vrv in posvečena srajca podobna talarju.
- Za mitraiste je bila nedelja ˝častiti dan sonca˝.
- Na dan rojstva nepremagljivega Sonca, 25. dec. so se višji predstavniki Mitrinega kulta oblekli v bela oblačila in okrasili mitreje s prižiganjem sveč in kadila.
- Mitra naj bi prišel iz nebes in bo rešil človeštvo grehov. Zato je bil: Rešitelj, Božji Sin, Odrešenik, Božje Jagnje, Učitelj, Pot, Resnica in Luč, Pravičnik in Razsvetitelj ljudi.
- Mitraisti so verjeli v večno življenje, če bodo le sodelovali pri svetem obredju.
- Po smrti jim je bil obljubljen takojšnji prehod v Mitrovo naročje, kjer jih bo zadrževal v stanju blaženosti do sodnega dne. Na sodni dan bodo za sprejetje najbolj zvestih, njegovi ključi odklenili vrata Raja. Šibki bodo uničeni z ognjem, pravični pa bodo skupaj z Mitro zavladali za večno.
V zvezi z podobnostjo med verama pa o mitraizmu pričajo le ohranjeni spomeniki. Kot sem že omenil so pisni viri namreč redki, saj posvečenci o njem niso pisali. Vzrok za redke pisne vire si lahko razlagamo tudi s tem, da so se obredi prežeti z mistiko odvijali v zaprtih skupinah izključno moških posvečencev. Vrhunec so dosegli v času zimskega solsticija (sončev obrat), ko se je praznovalo rojstvo Mitre in s tem povezano ponovno rojstvo Sonca. Svetišča Mitre so bila praviloma pod zemljo in brez oken. V mestih so bila lahko v kleteh, sicer pa v naravnih jamah. V bližini naj bi bila tudi voda, ki so jo potrebovali pri obredih. Poleg glavne dvorane naj bi bili tudi drugi prostori (za pripravo hrane, garderobe, za skladiščenje,…). Vhod v mitrej je bil lahko posebej poudarjen s parom stebrov, vanj pa so marsikdaj stopali po stopnicah (običajno sedmih) navzdol. Vstop v mitrej je vedno pomenil vstop v vesolje, njegova oprema pa je dosledno sledila simbolnemu prikazu sestave vesolja in zakonov v njem. Mitrej ima vedno osrednjo ladjo, ki jo na obeh straneh spremljata dvignjena podija. Površine ladje in obeh podijev so bile preproste, izdelane iz steptane zemlje, ali pa prekrite z estrihom, kamni, kamnitimi ploščami, redko tudi z mozaikom. Stene in strop so bili ravni in poslikani, strop pa je lahko bil tudi obokan, s čimer je notranjost dobila videz jame. V mnogih mitrejih so bili odkriti kipi, reliefi in oltarji, katerih število je bilo v veliki meri odvisno od bogastva konkretne verske skupnosti in njenih verskih potreb. Osrednja kultna podoba vsakega mitreja je podoba Mitre, ki ubija bika, postavljena pa je vedno centralno na koncu osrednje ladje, natančno nasproti vhoda v mitrej. Mitra je upodobljen v perzijskem oblačilu, hlačah, tuniki, plašču okoli ramen in frigijsko čepico na glavi. Z levim kolenom kleči na hrbtu ležečega bika, z levo roko ga drži za nozdrvi ter mu z desno zabada bodalo v pleče. Ob straneh stojita v enaka perzijska oblačila oblečena mladeniča – na desni navadno Kavt (Cautes) z dvignjeno baklo v rokah in na levi Kavtopat (Cautopates) s spuščeno baklo. Nad tem prizorom sta prikazana na levi strani Sonce (Sol) in na desni Mesec (luna). Med soncem in Mitro se pojavlja tudi krokar, morda Sončev glasnik. Opisana svetišča so si bila povsod po imperiju zelo podobna, najbolj pa je zanimiv mozaik v mitreju Felicissimus v Ostii, ki prikazuje stopnje iniciacije s heraldičnimi simboli, ki so povezani s simboli planetov. Ocenjujejo, da je napis poleg njih ponazoril vsako stopnjo z zaščitnikom različnih planetarnih bogov. Te stopnje od najnižje do najvišje so bile:
| Stopnja | Simbol | Planet/zaščitnik |
| Corax, Corux ali Corvex (krokar ali vrana) | čaša, simbol boga | Mekur |
| Nymphus, Nymphobus (ženin) | svetilka, zvonec, tančica, krona | Venera |
| Miles (vojak) | torbica, čelada, veriga, boben, pas, oklep | Mars |
| Leo (Lev) | batillum, sistrium (glasbilo), lovorov venec, ognjena krogla | Jupiter |
| Perses (Perzijec) | bodalo, frigijska kapa, lunin krajec in zvezda, cula | Luna |
| Heliodromus (sončni sel) | svetilka, slika Sončnega boga, bič, obleka | Sonce |
| Pater (svečenik, Oče) | kelih, Mitra, škofova palica, granatni ali rubinast prstan, mašna obleka okrašena z dragulji in kovinskimi okraski | Saturn |
Za prestop v določen višji razred je bilo potrebno opraviti določene preizkušnje, na koncu pa se je nov član rokoval z Patrom. V starem Iranu je bilo rokovanje z desno roko tradicionalni način za sklenitev pogodbe ali pa je pomenilo slovesno zaprisego med obema stranema. Obred iniciacije je prikazan na skodelici, ki so jo našli v Mainzu v Nemčiji. Po vsej Evropi je arheološko evidentiranih na tisoče Mitrejev, ki so seveda le v razvalinah. Javno dostopni z ohranjenimi izvornimi podatki so zelo redki, med njimi pa so najbolj znani Barberini in Santa Prisca v Rimu, mitrej v Heddernheimu, Mitreji v Ostiji in mitreji na Ptuju. Zanimiv se mi zdi podatek o razširjenosti mitrejev, saj viri omenjajo, da so v Rimu našteli okrog 600 mitreističnih templjev, v Ostiji (latinsko: usta je mesto na izlivu reke Tibere) in Budimpešti (rimsko: Aquincum) pa npr. 16 mitrejev. Po virih so cesarski rimski vojaki kult božanstva Mitre v Slovenijo prinesli med leti 180 in 240, pri nas pa so mitreji ohranjeni na Rožancu pri Črnomlju in na Ptuju, kjer so našli ostanke petih mitrejev. Po podatkih sodeč so bili še v Modriču pri Oplotnici na Pohorju, v Rušah pri Mariboru, Zgornji Pohanci pri Krškem in tudi v Mitrovi jami ob državni meji blizu Škofij. V zahodnem delu Petovione na Spodnji Hajdini, je bilo v letih 1898 in 1899 odkrito najstarejše Mitrovo svetišče (I. mitrej) v obdonavskih rimskih provincah. Odkril ga je graški profesor in arheolog dr. Wilhelm Gurlitt, svetišče pa so takoj po odkritju prekrili z zaščitno lopo. Izkopavanja so se še isto leto nadaljevala in dr. Gurlitt je leta 1902, približno 20 m južno od I. mitreja našel še II. mitrej.
Njegove izkopanine so takrat razstavili v lapidariju dominikanskega samostana, ki je takrat bil muzej prof. Franza Ferka. Najdbe kažejo, da je začel delovati približno petdeset let kasneje kot prvi odkriti mitrej in je deloval do sredine 4. stoletja. Iz posvetilnih napisov se da razbrati, da so I. mitrej sredi 2. stoletja zgradili uslužbenci ilirske carine s sedežem v Petovioni. Tempelj, ki je ohranjen na mestu najdbe, so delno vkopali v položno pobočje in ga prekrili z vrbovim prepletom. Kvadraten svetiščni prostor je razdeljen na predprostor in na trodelno razčlenjen osrednji del s poglobljenim središčnim delom. Nad njim je v zahodni steni še ohranjena vdolbina, v katero je bila vzidana glavna oltarna plošča. V svetiščnem prostoru je razporejenih 12 posvetilnih kamnov z napisi in reliefnimi upodobitvami, ki med drugim prikazujejo mite in atribute, povezane s posameznimi stopnjami napredovanja posvetiteljev. Ob vhodu v osrednji prostor sta postavljena žrtvenika, posvečena božanstvoma vzhoda in zahoda, Kautu in Kautopatu. V osrednjem poglobljenem delu je na enem izmed žrtvenikov v polni plastiki prikazano Mitrovo rojstvo iz skale, ki jo ovija kača (simbol zemlje). Plastiko je po virih Mitru posvetil Prudens, namestnik carinskega upravnika Primusa, sužnja, ki je bil last Antonina Rufa. Vsi ti pridevki nam pričajo, kako togi hierarhični lestvici so bili podrejeni uslužbenci carinske službe. Sosednji oltar je posvečen skali iz katere se je rodil Mitra, zato se z njo na vrhu tudi konča, Mitrov kip na njej pa manjka.
Posvetitelj Felix je daroval ta oltar, ker mu je tako velela prikazen. Stranici nosita sicer običajni, a vseeno lepi doprsji Sonca in Lune. Na tem mestu stojita še zahvalna oltarja, ki sta ju Mitru posvetila sužnja Optimus in Festusm, prav tako uslužbenca ilirske carine. Tukaj stoji še en oltar posvečen Mitru in njegovi poti, katerega ovršje krasijo reliefni loki, na prvi pogled okraski, v resnici pa simboli nebeškega svoda. Na eni stranici je relief petelina na želvi, ki simbolizira zmago sonca nad temo, na drugi pa so Mitrova znamenja : lok, bodalo in čepica, krokar in zvezda. Krokar je bil v starih časih modra ptica, v mitraizmu pa še glasnik dobrega in svetlobe. Zanimivo je, da je tudi ta oltar dal postaviti uradnik poetovijske carinske postaje. V prvem delu poglobljenega svetišča stojita oltarja, ki se slogovno najbolj ujemata s časom, ko je nastal ta najstarejši mitrej. Tudi ta mitrej sta posvetila uslužbenca carinske službe Venulus in Cresces in sicer enega Kavtu, drugega pa Kavtopatu. Ti dve božanstvi, ki sta bili Mitrova spremljevalca sta nekoč imeli tudi svoja posvečena oltarja, ki sta stala verjetno ob vratih v Mitrej. Postavljena sta bila v spomin na nekega Hiacinta, po imenu sodeč sužnja, ki je prišel z Vzhoda in delal po vsej verjetnosti v carinski službi, najverjetneje pa je bil tudi prvi častilec ali celo svečenik v Ptuju.
Posebna zanimivost tega mitreja je še bronasti krokar, ki so ga našli v ruševinah svetišča. Ta lepo izoblikovani okovni okras obredne palice je edini ostanek tukajšnjega drobnega inventarja in je nasploh prava redkost. Posebno pozornost zasluži tudi stebrast oltar s kipom bikonosca, posvečen prehodu (Transitus), eden od dveh ohranjenih na svetu. Kip Mitra, odet v peržansko obleko, ki vleče bika k daritvi in podstavek s posvetilnim napisom sta izklesana iz enega kosa kamna. Na Zgornjem Bregu je bilo v gosto pozidanega predela takratnega rimskega mesta, ki se je raztezal med Studenčnico in Mariborsko cesto vse do Spodnje Hajdine, postavljeno največje Mitrovo svetišče (III. mitrej). Pravnik in arheolog Viktor Skrabar (dolgoletni spomeniški konservator v Ptuju in okolici) in hrvaški arheolog dr. Mihovil Abramič iz Arheološkega inštituta na Dunaju sta ga odkrila 29. maja 1913. Omenjeno svetišče je v literaturi tudi najbolj opisano in ohranjeno pod zaščitno stavbo, ki jo je s prostovoljnimi prispevki že naslednje leto postavilo takratno Muzejsko društvo. Načrte za zaščitno stavbo so si zamislili v obliki rimskega templja, nad vhodnimi vrati pa so vzidali napisno ploščo v obliki tabule ansate (latinsko tabellae ansatae; krilata napisna plošča v obliki lastovičjega repa. Takšna oblika napisnih tabel je bila ena najbolj priljubljenih v tedanjem rimskem cesarstvu).
Na omenjeni plošči, ki še sedaj krasi vhod v mitreja so v latinščini zapisali ˝SPELAEVM INVICTI MITRAE SOCIETAS ANTIQVARIA POETOV(IONENSIS) ANNO MCMXIII IN APRICUM PROTVLIT INSEQVETIQVE ANNO NE MAGIS PERIRER PRODVIDIT AEDICVLA MVLTIS ADIVANTIBVS CONSTRVCTA˝ kar v prevodu pomeni ˝Muzejsko društvo na Ptuju je leta 1913 odkopalo svetišče nepremagljivega Mitre in mu v naslednjem letu s številnimi prispevki zgradilo zaščitni krov, da bi pa ohranilo pred nadaljnjim propadom˝. Antična tla so bila približno 1,5 m pod današnjimi, svetišče pa je usmerjeno skoraj natančno od severa proti jugu. Na severni strani je deloma vzidano v breg in kaže na dve fazi gradnje. Starejši, pravi svetiščni prostor je meril 11,2×6,85 m, spredaj pa je imel 3 m širok predprostor. Kasneje so svetišče razširili, njegova velikost pa danes znaša 16×8 m. Svetišče iz 3. stoletja je dejansko triladijsko, srednji poglobljeni del pa ima tlakovana tla iz opeke. Oba stranska dela sta od srednjega ločena s kamnitima zidkoma in dvignjena, tla pa so ilovnata. V svetišču prevladujejo žrtveniki s posvetili vojakov legij XIII. Gemine in V. Makedonske pod poveljstvom Flavija Apra, ki je dal glavni oltar posvetiti v blagor cesarja Galiena. Na steni nasproti vhoda je v fresko tehniki naslikana kopija oltarnega reliefa iz mitreja v Osterburknu.
Večina posvetilnih kamnov z raznovrstnimi likovnimi predstavami, ki nam polni simbolike govore o Mitrovi legendi, verovanju in obredih, je razvrščena v poglobljenem osrednjem delu. Na enem od spomenikov sta na sprednji ploskvi izklesani moški postavi, ki prisegata nad ognjem na žrtveniku. Na desni stranici je izklesan Mitra, ki žejnim s puščico izstreli vodo iz skale. Na oltarju na levi je nad napisom v podstavku izklesan relief njegovega rojstva iz skale. Ob Mitru, ki drži v levici bodalo, v desnici pa plamenico, stojita Kaut in Kautopat, nad njim sta upodobljena ležeči vrhovni bog in krilata boginja zmage. Ta oltar je bil prav tako posvečen v blagor vseh častnikov in posebej poveljnika Flavija Apra. Na nasprotni strani stoji visok oltar z ležečima levoma na ovršju. Na desni stranici je izklesan bog sonca, na levi pa moška postava z rogom obilja v levici in patero (daritveno posodico) v desnici. Ob izvirni opremi svetišča so razstavljeni še reliefna posvetilna plošča Nutricam, žensko doprsje boginje rodovitnosti Velike matere (Magna Mater), oltarne plošče iz mitreja v Modriču na Pohorju in plošča z reliefom Saksana (zavetnika kamnosekov) s Šmartnega na Pohorju. V Poetovioni so bili torej številni mitreji v njihovi bližini pa so bila tudi svetišča, posvečena lokalnemu kultu dojilj Nutrices Augustae.
Naslednje veliko odkritje je bilo 1957 leta, ko je svetovno znana in zaslužna slovenska arheologinja in konservatorka, prejemnica Steletove nagrade (nagrada za življenjsko delo ter za izjemne dosežke na področju konservatorstva in restavratorstva ) dr. Iva Mikl Curk na ovinku grajskega hriba, na današnjem Muzejskem trgu 1, ki ga nekateri poznamo tudi pod imenom Sončni park, izkopala ostanke IV. mitreja iz 3. stoletja. Našli so marmorne plošče položene v obliki tlaka, na eni pa je bil relief s predstavo rimskega boga sonca Sola (Sol Invictus “Nepremagljivo Sonce”, je bil bog sonca državne religije Rimskega Carstva, katerega kult je vzpostavil cesar Aurelijan leta 274). Leta 1987 je sledilo še zadnje veliko odkritje, ko je ostanke V. mitreja izkopal arheolog Ivan Tušek v bližini današnjega dijaškega doma. Novembra omenjenega leta so pri arheološkem nadzoru na trasi cevnega omrežja daljinskega ogrevanja med Peršonovo ulico in Dijaškim domom (takrat Dom učencev) v Rabelčji vasi – zahod zasledili temnejši vkop. Sprva ni kazalo na neko najdbo, a so v nadaljevanju opazili v humusu drobce apnenca in drobne okruške belega marmorja. Kasneje je pri zasipavanju cevnega omrežja gradbeni stroj zadel ob rimski oltar iz belega drobnozrnatega marmorja iz prve polovice 3. stoletja. Nadalje so izkopavali na površini 9×6 m in pri tem odkrili še en oltar in drug kamniti material oz. kipe. Na enem od teh, ki so tedaj predstavljale oltar, so vidni reliefi, ki prikazujejo Mitrovo darovanje (zakol bika) in mitološko božanstvo Kautopat.
Med keramičnim materialom je najbolj zanimiv emajliran kultni vrč s široko trakastim ročajem, po katerem se zvija kača, glava pa ji počiva na vrhu ročaja. Telo kače se v spodnjem delu vije po največjem obodu obrednega vrča. Najdeni bronasti novci, ki so jih našli zraven oltarja na globini 40-80 cm so poleg napisov na oltarjih izrednega pomen za datacijo obstoja Mitrovega svetišča. Novci so iz 1. do 2. stoletja, posebej pomembni pa so najden srebrnik cesarja Karakale iz začetka 3. stoletja, bronast novec cesarja Galijena iz sredine 3. stoletja in deset različnih bronastih novcev iz 4. stoletja od cesarja Konstantina I. do Teodozija I. Arheološki predmeti II., IV. in V. mitreja so od jeseni 2011 oz. od prenove dominikanskega samostana shranjeni v depojih in trenutno niso na voljo za ogled. Do omenjene obnove so bili razstavljeni v lapidariju dominikanskega samostana, možno pa si je ogledati Mitreja na Zgornjem Bregu (III. mitrej) in Spodnji Hajdini (I. mitrej). Pot do III. mitreja nas iz samega centra srednjeveškega Ptuja oz. s Slovenskega trga vodi po Prešernovi ulici in navzdol po Cankarjevi ulici čez dravski ˝pešmost˝ do Mariborske ceste, ko zavijemo proti zahodu oz. Mariboru. Tu se po kakšnem kilometru na desno odcepi stranska ulica K Mitreju do Zgornjega Brega. Po kakšnih 100 m hoje prispemo do manjšega parkirišča pri III. mitreju, kjer je tudi tabla. V nadaljevanju se vrnemo do Mariborske ceste in pot nadaljujemo proti zahodu oz. proti Mariboru. Za kakšnih 500 m se na levi strani pot odcepi po stranski poti preko polja do prvega gozdička, kjer se ob urejenem parkirišču nahaja I. mitrej. Skupna pot je dolga nekaj manj kot 3 km in nam z ogledi vred vzame le kakšno uro in pol. Za oglede Mitrejev se je potrebno najaviti v Pokrajinskem muzeju Ptuj-Ormož.
Kontakt za ogled mitrejev:
Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož
Muzejski trg 1, 2250 Ptuj
Tel: +386 (0)2 748 03 60
E: ptujski.grad@pmpo.si
W: http://pmpo.si/
nalaganje map - prosimo počakajte ...
nalaganje map - prosimo počakajte ...
Viri:
- Tušek Ivan, 1990, Peti Mitrej na Ptuju, Arheološki vestnik 41, 267-276
- Wikipedija
- Napisne table v III. mitreju
- Daniel Henhelman: Opis Mitreja (dokument z zbranimi besedili različnih virov)
- http://pmpo.si/zbirkeinrazstave/mitreja-na-spodnji-hajdini-in-zgornjem-bregu/
- http://stres.a.gape.org/clanki/mitra/mitraizem.htm
- http://www.ex-oriente-lux.si/4/ptuj
- http://www.hajdina.si/znamenitosti_mitreji.asp
- http://www.slovenia-heritage.net/mitrej/