Gospodje Ptujski so gospodovali Ptuju in vmes mnogim drugim krajem na ozemlju današnje Slovenije 307 let, od leta 1131 do leta 1438. Ob izumrtju so imeli v lasti kar 29 gradov. V srednjem veku je bil Ptuj središče salzburških obdravskih posesti. Ozemlje na jugovzhodnem obrobju Svetega rimskega cesarstva nemške narodnosti so več stoletij ogrožali Ogri, ki so vpadali preko meje. Potem ko je salzburški nadškof Konrad I. leta 1131 sklenil mir z Ogri, je dal znova pozidati že dolgo porušeni ptujski grad. Kastelanstvo svoje obmejne trdnjave Ptuj je zaupal svojemu ministerialu Frideriku. Friderik, ki je najbrž izhajal iz Bavarske, je po gradu sprejel novo izvorno ime – Friderik gospod Ptujski.
Gospodje Ptujski, v zgodovinski zavesti premalo poznani sodobniki grofov Celjskih in grofov Goriških, so več kot tristo let pomembno vplivali na politično, gospodarsko in kulturno življenje na jugovzhodnem obrobju cesarstva. Vojaški uspehi, posedovanje obsežnih gospoščin in načrtne poroke so jim omogočili sodelovanje v visoki politiki, vpliv na gospodarski razvoj in smelo gradbeno dejavnost. Friderik I. in njegov sin Friderik II. sta se v vojaški vlogi močno izkazala. Razmere ob meji so se umirile, manj je bilo ogrskih vpadov na salzburško posest, uspelo pa jima je celo osvojiti del obmejnega ogrskega ozemlja. S Friderikom III. in njegovimi brati Otom, Henrikom in Arnoldom se je območje delovanja gospodov Ptujskih široko razmahnilo. Oto je po materi podedoval gospoščino Kunšperk ob Sotli in je začetnik stranske veje Ptujskih, gospodov Kunšperških. Magister Arnold, ki je študiral na eni izmed tedanjih evropskih univerz, je bil nadškofovski kaplan in je živel v Salzburgu. Duhovnemu poklicu je sledil tudi brat Henrik, župnik v Brežah in prošt pri Gospe Sveti, ki je bil leta 1214 na željo kralja Friderika II. izvoljen za krškega škofa. Najstarejši brat, Friderik III., pa se je odlikoval na bojnem polju in v diplomatski službi. Leta 1217 je v spremstvu vojvode Leopolda VI. odpotoval v Palestino, kjer se je srečal z viteškimi redovi.
Nemškemu viteškemu redu je podaril del ozemlja na vzhodnem robu imperija in tako omogočil ustanovitev komende nemškega viteškega reda v Veliki Nedelji. S Hartnidom I. so se rodbinske posesti povečale, saj je pridobil gospoščini Vurberk in Humperk na Koroškem, skupaj z grbom izumrlih gospodov Humperških, toda šele njegov starejši sin Friderik V. Ptujski, »politična vetrnica štajerskega interregnuma«, je vnovič posegel v visoko politiko. Potem ko je ogrski kralj Bela IV. v boju za dediščino Babenberžanov leta 1254 zasedel Štajersko, se mladi Friderik V. omenja kot štajerski maršal po ukazu ogrskega kralja. S pridobitvijo te vplivne službe je Friderik V. dobil od kralja Bele v fevd gradove Dranek, Središče in Borl. Z velikim oddelkom vitezov se je na strani novoizvoljenega kralja Rudolfa Habsburškega bojeval v znameniti bitki na Moravskem polju 26. avgusta leta 1278, za kar ga je Rudolf bogato nagradil. Ob ogrski meji mu je dovolil sezidati utrdbo Ormož. Po smrti Friderika V. sta si njegova sinova Friderik VI. in Hartnid III. leta 1293 razdelila obsežne, takrat že okoli 10 gradov obsegajoče rodbinske posesti. Nastali sta dve družinski veji – vurberška in ormoška. Herdegen I., sin Hartnida III., je bil poleg Friderika III. in Friderika V. prav gotovo najpomembnejši predstavnik rodbine Ptujskih.
Leta 1324 je pridobil dedni naziv štajerskega maršala. Večkrat se omenja kot zaupnik Habsburžanov, med letoma 1340 in 1350 pa je bil tudi kranjski deželni glavar. Leta 1363 sta Hartnid IV. in Hartnid V. Ptujska ponovno razdelila rodbinsko premoženje, ki je zdaj obsegalo že več kot 20 gradov. Istega leta se je z dedovanjem po izumrlih gospodih Wallseejskih iz Gradca pomembno povečala gospodarska moč Hartnida IV., z njo pa tudi vojaška moč Ptujskih. Zadnji gospod Ptujski, Friderik IX., je umrl 6. januarja 1438, verjetno na gradu Ptuj, saj je bila 19. decembra 1437 na Ptuju napisana njegova zadnja ohranjena listina. Verjetno tri dni po smrti so v dominikanskem samostanu na Ptuju razbili ščit in šlem z grbom Ptujskih, raztrgali prapor z njihovim grbom ter pokopali zadnjega gospoda Ptujskega. Ogromno premoženje, obsegajoče nič manj kot 29 gradov, se je razdelilo med dediče, predvsem grofe Schaunberške in gospode Stubenberške, nemajhen delež pa si je prisvojil tudi deželni knez in bodoči cesar Friderik III. In tako danes na Ptuju, kot tudi po gradovih, stolpih, dvorih, hišah, samostanih in cerkvah, nekoč povezanih s Ptujskimi na Štajerskem, Koroškem, Kranjskem, Dunaju ter v Spodnji Avstriji, le še malokaj spominja na nekoč tako mogočno rodbino. Ohranili so se le gradovi, samostanske in cerkvene stavbe, ki so jih gospodje Ptujski ustanovili in s finančnimi sredstvi sodelovali pri njihovi gradnji. Med drugim so bili zaslužni kot ustanovitelji ptujskega minoritskega (1239) in dominikanskega samostana (1230), izgradnjo bazilike Marije zavetnice na Ptujski gori (1410) ter nasploh za družbeni razvoj Ptuja in njegove širše okolice.
Viri:
- Mlinarič J., 2009, Dominikanski samostan na Ptuju 1230-1786, Zgodovinski arhiv na Ptuju
- Mlinarič J., 1989, Minoritski samostan na Ptuju 1239-1989, Mohorjeva družba Celje
- Spletna stran: http://petoviovivat.wordpress.com/grofje-ptujski/
- Spletna stran: http://www.druzina.si/icd/spletnastran.nsf/all/1C8688968E536669C12574DE0037E7A2?OpenDocument