Dominikanski samostan na Ptuju

Ogromen stavbni kompleks dominikanskega samostana na Ptuju z več kot 2.000 m² v pritličju in prav toliko v nadstropju in kleti v katerem so danes prostori kongresno-kulturnega središča ima pestro preteklost. Ptuj je bil skozi zgodovino organiziran okoli treh stavb: ptujskega gradu, minoritskega in dominikanskega samostana, zatorej gre za enega najpomembnejših objektov na Ptuju skozi vso zgodovino. Štirikotni samostan, ki je bil zgrajen v 13. stoletju, je imel v srednjem veku svoje obzidje, ki je bilo povezano v sistem mestnih utrdb. Del tega obzidja je ohranjen še danes, viden pa je na južni strani, kjer stoji eskarpa (utrjena stena namenjena obrambi objekta) proti reki Dravi, na zahodnem koncu pa je še najti ostanke obrambnega stolpa. Na zahodnem koncu je bil nekdaj obrambni jarek in od tu so vodila iz mesta manjša vrata. Pred samostanom je urejen park, ki ga Ptujčani imenujemo Sončni park, na njegovi terasi nad reko Dravo pa se vije prelep pogled na južni del mesta, Dravsko polje vse do Haloz, Donačke gore in Boča ter Pohorja. Zasluge za ustanovitev ptujskega dominikanskega samostana imata salzburški nadškof Eberhard II. (1200-1246) in Gospodje Ptujski oziroma gospa Matilda Ptujska (umrla 1253), vdova Friderika III.

Salzburški škof je za ustanovitev samostana dal svoje soglasje v zavesti, da bodo dominikanci najbolj primerni za delo z meščani, pri tem pa svojo odločitev bogato nadgradil z gmotnimi dobrinami in privilegiji. Gospa Matilda Ptujska je v tem primeru za ustanovitev prispevala svoje zemljišče in izdatna finančna sredstva za njegovo izgradnjo ter nadaljnje preživljanje dominikancev. Dominikanci so bili prvi ubožni menihi na Ptuju in na ozemlju Slovenije, ki so se naselili na obrobju ptujskega mesta. Nasploh so dominikanci v prvi dobi svoja domovanja najraje gradili na robu mest, zelo pogosto pa tudi zunaj mestnega obzidaj, vsekakor pa na mirnih krajih, proč od vsakdanjega hrupa. Na Ptuju so tak kraj našli na zahodni strani mesta, na nekoliko vzvišenem mestu pod ptujskim gradom in v neposredni bližini reke Drave in takrat še zunaj mestnega obzidja in blizu zahodnih mestnih vrat. Prvotni samostan, ki so ga dominikanci pričeli zidati v letu 1230 je bil hitro zgrajen, saj je bil že leta 1231 pripravljen za vselitev dominikanskih bratov iz Brež na Koroškem.

Po zadnjih arheoloških izkopavanjih, ki so bile izvedene ob projektu obnove samostana in ureditvi kulturno-kongresnega središča so potrdili, da je prvoten samostan bil dejansko grajen na že obstoječi zgradbi. Samostan in dominikance so zraven salzburškega nadškofa in gospodov Ptujskih finančno in materialno podpirali tudi drugi, med pomembnejšimi pa so bili gornjegrajski opat Albert (1228-1238). Ta je za izgradnjo dormitorija (spalnica) poklonil takratnih deset mark, za vzdrževanje večne luči v samostanski cerkvi pa olje ter nekaj liturgične opreme (srebrn kelih in mašno opremo). Kronika kot dobrotnika samostana omenja tudi oglejskega patriarha Bertolda, braslovškega župnika in savinjskega župnika Konrada, ki je dominikancem daroval precejšnjo vsoto denarja, s katerim so zgradili nov kor in nadomestili prejšnjega, precej nizkega in neuglednega. S prve polovice 13. stoletja se od laikov kot dobrotnikov samostana omenja vitez Herman z Malega gradu na Ptuju, ki je prispeval večji del sredstev za ureditev samostanskega vodnjaka in prvi ptujski meščan Hilprand, ki je zraven sredstev za vodnjak za samostan kupil nekaj okoliških zemljišč za ureditev samostanskega vrta.

Samostan so že v najstarejšem obdobju sezidali v dveh nadstropjih, njegov najlepši del pa je zagotovo vzhodni trakt križnega hodnika (oratorij), ki je v prvi polovici 13. stoletja je služil kot kapela vse do izgradnje cerkve na njegovi severni strani. Pozidava njegove cerkve je bilo eno največjih del v samostanu, ki je bilo povezano z veliki izdatki in je trajala vse do leta 1252. Cerkev so posvetili leta 1255, ko je prošnjam dominikancev za njeno posvetitev ugodil salzburški nadškof Filip Spanheim, njeno obletnica posvetitve pa so že od nekdaj praznovali na tretjo nedeljo po veliki noči. Stara kapela se na hodnik odpira s portalom in dvema biforama (obokano okno navpično razdeljeno na dva enaka dela s stebrom ali stolpom ter na vrhu z obočnimi dekorativnimi rebri), njen portal je plod več pozidav in obnov. Samostan je zgrajen v prehodnem slogu med romaniko in gotiko, kar se lepo vidi v kapeli vzhodnega trakta, kjer je desna bifora še poznoromanska (dvojno okno s polkrožnima lokoma), leva pa že gotska (s šilastoločnima zaključkoma in drugimi detajli). Stara kapela je bila prekrita z ravnim stropom, obokali pa so jo šele v 17. stoletju. Ohranjeni so sledovi dekorativno poslikanega pasu, ki nakazuje višino prvotnega ravnega stropa. Kapela je imela na vzhodni stranici prezbiterij (osrednji, običajno nekoliko dvignjen prostor v cerkvi kjer duhovnik opravlja bogoslužje), ki je segal v današnji park. Nanj spominja le še zazidan šilastoločen slavolok v vzhodni steni. Stara kapela je do pred kratkim bila razstavni prostor ptujskega muzeja, v katerem so bile razstavljene gotske plastike in ostanki zgodnjegotskih fresk iz porušene minoritske cerkve.

Če potegnemo paralele v slovenskem prostoru si časovno slede kostanjeviški samostan, dominikanski samostan v Ptuju in nato minoritski prav tako v Ptuju. Leta 1302 je samostan pogorel, vendar so ga kmalu obnovili. Skoraj v celotnem samostanu zasledimo dve gradbeni fazi in sicer prvo iz sredine 13. stoletja in drugo iz 1. polovice 14. stoletja. Ob prenovi cerkve so poslikali vzhodno steno križnega hodnika, v katerem pozornost vzbuja ikonografsko zanimiva kompozicija, ki predstavlja dominikance pri čaščenju Kristusa. Menihi se v črno-belih oblačilih, v dveh pasovih kleče in v molitvi obračajo h Kristusu, zraven kompozicije pa je še več svetniških podob. Sredi 15. stoletja (1453) so dvignili cerkev ter ponovno prezidali križni hodnik (1470). Prvotni leseni strop so zamenjali s križnorebrastimi oboki s figuralnimi sklepniki. Novi oboki so poškodovali slikarije iz 14. stoletja, zato so freske prebelili, motive s fresk pa prenesli na sklepnike in konzole. Stene križnega hodnika so proti dvorišču predrla visoka in šilasto zaključena okna z okroglimi steklenimi motivi.

Nova poslikava vzhodnega kraka križnega hodnika je sledila začetku 16. stoletja (1520), ko je zraven obokov bila poslikana severna stena vzhodnega trakta s sliko Marijinega oznanjenja. V vzhodnem delu križnega hodnika je tudi vhod v samostanski refektorij, ki se danes kaže barokiziran, z bogatimi stropnimi in stenskimi štukaturami ter slikarijami iz konca 17. stoletja. Severni trakt se je naslanjal na cerkev, vzhodni na reflektorij, južni na kapitelsko dvorano in zahodni na upravno gospodarske prostore. Po letu 1551 sta bila zgrajena dva vodna stolpa, eden pa je ohranjen še danes. Barokizacija minoritskega samostana je spodbudila tudi dominikance in ob koncu 17. stoletja so se tudi oni lotili prezidav. V načrtu iz leta 1657 se kaze tudi že jugozahodni prizidek, ta je za nas najbolj zanimiv. Prizidek je leta 1681 še pritličen, v njem je samostanska žitnica in spodaj klet. Med leti 1714 in 1717 je prizidek dvignjen za eno nadstropje, tako so pridobili šest sob. V tem delu so bile tudi delavnice za sodarje in mizarje. Leta 1692 so podrli gotski prezbiterij, od katerega je ostali le slavolok, novega pa pozidali na zahodnem koncu cerkve. Cerkev so dvignili in obokali, njeno vzhodno fasado pa bogato prekrili s štukaturami že v prvih letih 18. stoletja. Cerkev Dominikanskega samostana je tako dobila čudovito baročno fasado, ki je ena najlepših pri nas. Po vzoru minoritske cerkve so dominikanci pročelje razdelili s pilastri (stenski slopi ali oporniki, ki malo izstopajo iz stene) na štiri polja. Pilastre in vmesne stene povsem prepreda drobna ornamentika (okrasni motivi), v niše med njimi pa postavili kipe Marije, Nikolaja, Tomaža Akvinskega, Petra Mučenca in Alberta Velikega. 17. januarja 1785 je bil samostan z jožefinskimi reformami ukinjen, redovna skupnost razpuščena in premoženje zaplenjeno. V cerkvi so razbili nagrobnike znanih plemiških rodbin kot npr.: Gospodov Ptujskih, Schaumbergov, Herbersteinov in drugih.

V samostanu je bilo nato nekaj časa vojaško skladišče, takrat so tudi cerkev etažirali in ob severni steni prizidali sanitarije. Leta 1824 je bil pozidan prizidek od jugozahodnega trakta do rondela. Leta 1914 je bil samostan še vedno v vojaški lasti in na sklepnikih v križnem hodniku so viseli aeroplani za nazorni pouk vojaštva. 12. novembra 1923 je bil 4. pionirski bataljon, ki je domoval v Dominikanski vojašnici premeščen v Karlovec. Ptujčani so ga želeli nazaj, vendar niso uspeli in tako je vojašnica prišla na dražbo. Leta 1924 je Spomeniški urad iz Ljubljane ugotovil, da je samostan bil prodan privatniku dr. Rinaldu Čuliću, odvetniku iz Beograda, ki bi naj ta ogromni prostor prilagodil potrebam tkalnice in barvarnice svile. Lastnik je predvideval mnogo prezidav in dozidav obstoječega stavbnega kompleksa, vendar je Prosvetni oddelek za Slovenijo v Ljubljani postavil pogoje, pod katerimi se dovoli prezidava. Podjetnik je izjavil, da bo te pogoje upošteval, koliko bodo v skladu s tehničnimi potrebami, s potrebami zračenja in razsvetljave. Ker lastnik ni predložil vse zahtevane dokumentacije, statičnih izračunov za stropno konstrukcijo v vseh prostorih bodoče tovarne, načrtov za postavitev strojev, načrtov za parni kotel, centralno kurjavo ter drugo detajlno opremo, ni bil sprejet dokončni sklep o preureditvi prostorov zunaj in znotraj. Ta projekt ni uspel. Leta 1926 je samostan odkupila občina in v dveh letih obnove pod nadzorstvom konservatorja dr. Franceta Steleta pa je prineslo vrsto zgodovinskih odkritij. Z obnovo so nekatere prostore preuredili v stanovanja (leta 1927 je bilo v samostanu 36 stanovanj), 30. marca 1928 pa se po dolgih prizadevanjih v del prostorov preselil muzej. Mestni magistrat je prepustil Mestnemu muzeju vse štiri strani križnega hodnika in dvorišče in celotni vzhodni trakt (od cerkve do vhoda). Med muzejskimi zbirkami je bilo tudi obsežno arhivsko gradivo, ki so ga leta 1928 preselili v nove prostore. Leta 1947 se je v okviru muzeja uredilo do tedaj zbrano arhivsko gradivo.

Konec leta 1950 se je izselila Mehanična tkalnica iz 2. nadstropja samostanske cerkve, vanj pa se je 1951 preselil etnografski depo. V njegove dotedanje prostore je zasedel muzejski arhiv oz. arhivsko gradivo, ki so ga zbrali člani Muzejskega društva. Leta 1953 je muzej začel prevzemati arhivske fonde, ki sta jih že naslednje leto začela urejati dva novo nastavljena arhivska delavca. 24. marca 1955 je bil ustanovljen Mestni arhiv s sedežem in z gradivom v bivšem Dominikanskem samostanu. Leta 1969 je Dominikanski samostan zapustila Ljudska in študijska knjižnica. V te prostore se je razširil Zgodovinski arhiv (476 m2 pritličje in nadstropje) pod vodstvom ravnatelja Antona Klasinca in s pomočjo širše družbene skupnosti vse prostore tudi uspešno adaptiral. Arhiv je lahko začel z organiziranim prevzemanjem arhivskega gradiva in ga tako zavaroval pred uničenjem. Kasneje je bila adaptirana še klet pod obstoječimi prostori za potrebe depojev, v prizidku pa je bila urejena čitalnica in prostor za stranke. S pristopom Mestne občine Ptuj kot partnerskega mesta Evropske prestolnice kulture Maribor 2012 je v ptujski Mestni hiši nastala ideja o obnovi dominikanskega samostana in ureditvi kulturno-kongresnega središča z večnamensko dvorano v ladji dominikanske cerkve.

Obnova dominikanskega samostana je bila eden od najbolj zahtevnih projektov, ki je bil kadar koli izveden v Sloveniji. Dve leti obnavljanja nekdanje dominikanske cerkve in pritličij preostalih treh samostanskih traktov z vmesnim križnim hodnikom in notranjim dvoriščem je navrglo toliko novih odkritij in potrdilo toliko dosedanjih sklepanj in domnev, da je desetina izbranih strokovnjakov o njih govorila samo v superlativih. Pri tem ni več nobenega dvoma, da je začetek obnavljanja samostanskega kompleksa bilo izjemno pomembno dejanje. Arhitekt Milan Tomac iz arhitekturnega biroja Enota, ki je projektiral obnovo je med drugim dejal, da se sprva niti sam ni zavedal, kako je objekt v resnici dragocen. Cilj obnove je bila povrnitev na vrednosti objekta ter njegovih prostorov iz životarjenja v uporabno funkcijo javnosti. Izvedba gradbenih del se je začela oktobra 2011, predviden pa je bil terminski plan osemmesečne gradnje. Začeli so s selitvijo Pokrajinskega muzeja Ptuj Ormož in Zgodovinskega arhiva Ptuj, v nadaljevanju pa so precej časa posvetili usklajevanju arheoloških izkopavanj in restavratorsko-konservatorskih del. Po tej uskladitvi se je gradnja po takrat znanih dejstvih prestavila na trinajst mesecev. Med obnovo je prihajalo do novih odkritij, preprojektiranja in usklajevanja novih projektantskih rešitev, do zamikov pri selitvi lapidarija in do nekaterih zamikov s strani izvajalca. Dela so se končala po 23. mesecih, finančna konstrukcija investicije dominikanskega samostana pa je znašala 4.300.000 EUR. Od tega sta okrog 2.000.000 EUR prispevala Evropski sklad za regionalni razvoj in država.

Že od začetka ideje o obnovi je bilo ključno, da samostan ostane v uporabi javnosti, novi program pa omogoči, da se izrazi njena zgodovinsko-umetniška vrednost. Kongresno-kulturno središče je dober približek funkciji, ki jo je stavba imela v času svoje izgradnje, saj so samostani v preteklosti imeli vlogo kulturnih in znanstvenih središč, cerkve srednjega veka pa so bili edini zaprti prostori, kjer so potekale javne prireditve. Samostanski kompleks zaradi sorodnega programa skoraj brezhibno služi novi organizacijski shemi, zato je v nekdanjo cerkveno ladjo umeščena glavna prireditvena dvorana s 378 sedeži. Okoli križnega hodnika so nanizani vsi preostali spremni prostori, manjša dvorana je v nekdanji samostanski jedilnici in še ena v nekdanjih gospodarskih prostorih. Križni hodnik služi kot vstopna avla in glavno stičišče vseh poti po objektu. Kot sem že omenil, je med obnovo nenehno prihajalo do novih odkritij, ki so potrdile dosedanje domneve, da tako cerkvena kakor vsa samostanka ostenja prekrivajo edinstvene poslikave. Poslikave na steni nekdanje zakristije, najdene podobe na stenah križnega hodnika, pa na slavoločni steni in drugod so izjemni primerki s konca 13. ali samega začetka 14. stoletja. Odkrili so poslikave tudi na stenah nadstropja križnega hodnika, zato bo za celovito slikarsko bogastvo samostana potrebno še veliko odkriti in proučiti.  Pri tem strokovnjaki posebno pozornost posvečajo cerkvenim grobnicam, ki so poleg redovnikov in priorjev k večnemu počitku sprejele še mnoge fevdalce in pomembneže.

V njih je zadnji počitek našla tudi dolga veriga Gospodov Ptujskih in njihovih družinskih članov. Našli so tudi izjemno najdbo najrazličnejših oblačil in obuval, ki pa so jih že začeli temeljito raziskovati v ptujskem muzejskem centru za tekstilije. S temeljito prenovo križnega hodnika, je le ta dobil povsem prenovljena gotska okna na notranje kvadratno dvorišče samostana, pri obnavljanju pa je stroka odkrila tudi precej tehničnih podrobnosti takratne gradnje in vgradnje oken. Spisek izjemnih najdb v 2.000 m² raziskanih površin v samostanu in okoli njega, kjer so razkrili rimsko poselitev tega območja, je torej zavidljivo dolg in tako čaka na drugo fazo obnove.

Viri:

• Foto: Črtomir Rosić
• Wikipedija
• Brence A., Šauperl K. Purg, Ptuj z okolico, Kulturna skupnost Ptuj, 1988
• Mlinarič J., Curk J., Dominikanski samostan na Ptuju, Zgodovinski arhiv Ptuj, 2009
• Spletna stran: http://www.arhiv-ptuj.si/naloge/Zgodovina
• Spletna stran Mestne občine Ptuj: http://www.ptuj.si/