Slikovito haloško naselje Žetale, katero pisni viri prvič omenjajo leta 1228, leži v razgibani dolini na jugozahodnem, gozdnatem delu Haloz. Prikupno haloško dolino bogatijo kar tri cerkve, cerkev sv. Boštjana iz 15. stoletja, mlajša romarska cerkev Marije Tolažnice iz 18. stoletja, nad samim naseljem, pa se na griču dviguje čudovita farna cerkev sv. Mihaela iz 15. stoletja. Po omenjeni cerkvi se je sredi 15. stoletja tod imenovalo istoimensko gručasto naselje Michelsdorf oz. Micheldorf ali Mihaelova vas. Čudovito cerkev sestavljajo tri glavne stavbne enote: zvonik, ladja in prezbiterij, ki s svojo različnostjo dokazujejo, da cerkev ni bila zgrajena naenkrat, ampak da je nastajala v več gradbenih fazah.
Točen nastanek cerkve ni najbolj znan, iz najstarejšega pisnega vira oz. fragmenta kupnega pisma iz leta 1298, ko bi naj vas kupil graščak Hartnid Ptujski, pa ni mogoče razbrati, ali je cerkev takrat že bila zgrajena. V strokovni javnosti nekateri navajajo možnost, da je cerkev sv. Mihaela stala že pred omembo vasi Žetale in krščansko širitvijo, verjetno na mestu starega poganskega svetišča. Po kamnu iz rimskih časov, ki je vzidan v zid ob vhodu v zakristijo in je sedaj viden, domnevajoo, da je bilo na tem mestu rimsko svetišče. Po starih virih se stara žetalska cerkev omenja že leta 1341, leta 1374 pa je tam bil tudi stalni vikar. Sedanjo podobo je cerkev dobila leta 1450, saj je omenjena letnica vklesana na zidu prezbiterija in verjetno pomeni zaključek gradnje dela cerkve, po vsej verjetnosti prav prezbiterija. Kljub omenjeni letnici z gotovostjo ne moremo trditi, da je bila cerkev tega leta tudi zgrajena, saj v Sloveniji kar pogosto naletimo pri raziskovanjih cerkva na dokaze, da so ladje cerkve starejše od prezbiterija.
Cerkev je bila zaradi vpadov in opustošenju Turkov v naslednjih stoletjih večkrat obnovljena in prezidana. Ob uničujočem prodoru sultana Sulejmana in njegove vojske leta 1532 vse do Dunaja, je bila cerkev tako močno poškodovana in oskrunjena, da v njej ni potekalo bogoslužje vse do leta 1622. V tem obdobju so cerkev sv. Mihaela temeljito prenovili, kar nakazuje letnica 1623 na ladji cerkve, verjetno pa so takrat podaljšali tudi ladjo do sedanje dolžine, ter zgradili zakristijo in zvonik. Iz časa te velike obnove cerkve je tudi krstilnik, saj je na krstilniku namreč letnica z napisom: »Fons vitae aeternae 1623« (Studenec večnega življenja 1623). Sedanja cerkev meri v dolžino 22 m, v širino 7 m, v prezbiteriju je visoka 5 m, v ladji pa 7 m.
V starih zapisih oz. knjigi Ortsnamenbuch der Steiermark im Mittelalter iz leta 1893 (ONB), piše avstrijski zgodovinar in plemič Joseph Zahn, da so bili zakristija, ladja in zvonik, sodeč po stilu in župnijskih listinah z dne 31. 12. 1622 (urbar župnije Hoče), zgrajeni med leti 1618 in 1630. Kot kaže, so na cerkvi izvedli tri ali celo štiri večje gradbene posege, kar je moč razbrati iz vizitacijskih poročil iz let 1751, 1756 in 1760. Sedanji prezbiterij je namreč ostal tipično gotski, pri obnovi fasade leta 1973 pa se je pokazalo, da je tudi ladja nekoč imela gotska okna. Ob naslednjem večjem gradbenem posegu so ladjo nekoliko dvignili in podaljšali na sedanjo dolžino, jo obokali in ji dodali velika okna in baročno podobo. Ob tej priliki so morali dvigniti streho, kar se sedaj vidi na zvoniku, na tistem delu, ki se dotika strehe.
Cerkev je imela po Josepfu Zahnu tri zvonove, ki so bili vliti v Celju. Najstarejši je imel letnico 1707 z napisom: Ste. Michael, ora pro nobis (Sv. Mihael, prosi za nas), drugi je imel letnico 1708 z napisom: Sta. Maria, ora pro nobis (Sv. Marija, prosi za nas) in tretji z letnico 1712 z napisom: »Durchs Feuer floss ich, M. Schneider goss mich (Ogenj me je stopil, M. Schneider me je vlil). Iz starih zapisov goriškega nadškofa Karla Mihaela grofa Atemsa (vizitacijski zapisnik iz leta 1487) in vizitacijskih zapisov leta 1751 in 1756 je moč razbrati, da je cerkev v preteklosti imela pet oltarjev, od katerih so danes ohranjeni trije. Osrednji oltar je bil posvečen sv. Mihaelu nadangelu, po katerem cerkev nosi ime, od starega baročnega oltarja, ki ga je opisal nadškof Atems, pa je ostala le še osrednja figura. Stranska oltarja, posvečena sv. Katarini na desni in Marijinemu darovanju (Svečnica) na levi sta ostala nespremenjena. Leta 1950 odstranjen oltar posvečen sv. Antonu Padovanskemu je stal na mestu, kjer je danes postavljena Lurška Mati Božja, oltar sv. Rešnjega telesa pa je stal ob severni ladijski steni nekje med prižnico in stranskim vhodom in ni znano, kdaj je bil odstranjen. Nekateri celo menijo, da so oltar sv. Rešnjega telesa verjetno podrli, ko so postavljali klopi ali pa morda, ko so delali stranski vhod, ter leseno baročno prižnico, ki so jo obnovili leta 1951.
Glavni oltar je doživel večjo spremembo za časa župnika Antona Merkuša leta 1884, ko so se odločili za nekoliko večjo popravilo župnijske cerkve, ki je bila tega potrebna tako zunaj kakor znotraj. Glavni del popravila je bilo odstranjevanje velikega starega oltarja, ki je bil zelo dotrajan na njegovo mesto pa so postaviti novega, ob tem pa so obnovili tudi kip nadangela Mihaela. V naslednjem stoletju je glavni oltar doživel več sprememb in obnov ter zamenjav zaradi razdejanj med obema svetovnima vojnama, sedanjo podobo pa je oltar dobil leta 1996. Cerkev sv. Mihaela krasijo tudi poslikave na ladijskem oboku in rabljene orgle z Nizozemske, ki jih je leta 1994 predelal in postavil priznani orglarski mojster Anton Jenko iz Šentvida pri Ljubljani. Na ločilni steni ob oltarju sv. Katarine so delno odkrite freske, ki so po mnenju umetnostnega zgodovinarja in konservatorja Jožeta Curka iz 15. stoletja.
Leta 1937 sta cerkev poslikala Ivan Novak in Franc Potočnik iz Hoč. Na stropu so upodobljeni štirje evangelisti, na stenah je bila običajna ornamentika, ki pa je sedaj prepleskana. Tlak je iz umetnega marmorja, ki je bil leta 1979 položen na peščenec. Zvonik, ki je dejansko koničast stolp s piramidalno obliko, bi naj bi zazidan okoli leta 1622, ko so cerkev ponovno pripravili za bogoslužje, sedanjo višino pa je verjetno dobil leta 1859. V zvoniku so trije zvonovi iz leta 1924, saj so stare ob koncu 1. svetovne vojne morali dati v vojne namene. Na sedanjem velikem zvonu je podoba Srca Jezusovega z napisom: Vse zate, presveto Srce Jezusovo; na srednjem je slika Srca Marijinega z napisom: Sladko Srce Marijino, bodi moja rešitev«, na malem pa je slika sv. Mihaela z napisom: »Sv. Mihael, prosi za nas.« Skupna teža zvonov je okoli 1300 kg, vsi trije pa so med 2. svetovno vojno ostali na svojih mestih.
Kontakt za ogled:
Župnijski urad Žetale
Žetale 3, SI – 2287 Žetale
Tel: +386 2 76 92 101
E-mail: ciril.cus@rkc.si
Splet: http://www.zupnija-zetale.si/
nalaganje map - prosimo počakajte ...
Viri: