Bazilika Marije Zavetnice na Ptujski gori

Ptujska Gora je manjše strnjeno naselje v Občini Majšperk, ki leži na vrhu haloškega griča in je vidna že od daleč. O začetku in o nastanku Ptujske Gore zgodovina skoraj popolnoma molči, ohranjena je le listina iz katere lahko razberemo, da je papež Bonifacij IX. v zadnjem desetletju 14. stoletja (1398) dovolil Ulriku IV. Walseejskemu postaviti cerkev na Ptujski Gori. Najstarejše znano ime za Ptujsko Goro se je ohranilo v latinščini, Mons gratiarum (Gora milosti), ki je nastalo na podlagi slovenskega poimenovanja Gora, medtem ko je nemška različica imena Maria Neustift že povezana z gradnjo Mariji posvečene cerkve.

Samo ime nakazuje, da se je cerkev kmalu uveljavila kot božjepotni kraj, naselje, ki pa se nahaja na trgu okoli največja znamenitost tega kraja bazilike Marije Zavetnice, pa je postalo trg leta 1447. Ptujska Gora se v knjigah kot krajevno ime prvič omenja leta 1927, vendar je župnija še celo desetletje ohranila staro ime Črna gora. Jezuiti so z njo upravljali v 17. in 18. stoletju, leta 1786 pa je cerkev postala sedež nove župnije, ki je od leta 1937 v upravi bratov minoritov. V letu 2009 je v cerkvi potekala obnova in restavratorska dela z namenom priprave na razglasitev cerkve za baziliko. Papež Benedikt XVI. je ptujskogorsko cerkev 8. decembra 2009 razglasil za baziliko, 16. maja 2010 pa je potekala slovesna razglasitev, ki je bila vrhunec praznovanja, saj je cerkev istočasno obhajala tudi svojo 600-letnico.

Kot posebno znamenitost kraja je potrebno omeniti tudi veličastno tiso (Taxus baccata), ki raste ob cesti, ki se spušča proti zahodu oziroma s trga proti glavni cesti. Gre za zaščiteno drevo, saj je bilo po izročilu posajeno, ko so križarji zavzeli Jeruzalem, torej leta 1098. Cerkev Marije Zavetnice na Ptujski Gori velja za najlepšo celostno umetnino srednjega veka v Sloveniji, v kateri so se na svojevrsten način prepletle glavne umetnostne zvrsti, arhitektura, kiparstvo in slikarstvo. Čeprav o nastanku Marijinega svetišča na Ptujski Gori obstaja vrsta legend, njene začetke povezujemo z zaobljubo tedanjih najpomembnejših predstavnikov štajerskega plemstva, ki so se po težkem porazu krščanske vojske proti Turkom pri Nikopolju v Bolgariji leta 1396 vrnili živi domov. Eden glavnih pobudnikov gradnje je bil Ulrik IV. iz družine Walsee-Drosendorf, tedanji dvorni mojster vojvode Viljema Avstrijskega in od leta 1396 zakupnik gospoščine Majdburg, nekdanjega gradu v bližini Lovrenca na Dravskem polju. Po njegovi smrti leta 1400 je odgovornost za izgradnjo prevzel Bernard Ptujski, pri nastanku pa se je izkazal tudi grof Herman II. Celjski, ki je dal najverjetneje sredi cerkve postaviti poseben oltar Marijinega oznanjenja. Cerkev je bila zgrajena okoli leta 1410 kot triladijska dvorana s stopnjevano oltarno partijo in zvonikom, vključenim v telo ladje, po zgledu dveh pomembnih romarskih cerkva na Štajerskem, v Straßenglu in Pöllaubergu.

Naročniki so za izvedbo del poklicali tedaj najboljše mojstre v srednji Evropi, ki so svojo likovno izražanje izoblikovali na gradbiščih stolnice sv. Vida v Pragi in sv. Štefana na Dunaju ter v deželah Nemškega viteškega reda. Zunanjščina proti vzhodu obrnjene cerkve se nam kaže kot sklenjena stavbna gmota, iz katere se poganja zanjo prenizek zvonik na zahodni strani. Zahodna fasada je danes arhitekturno in estetsko najmanj dodelana ter deluje bolj suhoparno. Zvonik cerkve je v zgodovini spreminjal svoj videz, saj je zaradi različnih poškodb doživel več prezidav in obnov. Nekaj desetletij po nastanku cerkve se je prvotni zvonik namreč zrušil, pri tem pa podrl tudi oboke v zahodnem delu cerkve in bogato zasnovano nadstropno lopo pred glavnim vhodom. Na žalost je niso popravili v prvotnih načrtih, ampak precej pomanjkljivo in tako ima cerkev današnji videz. To naj bi se zgodilo leta 1491, ta letnica pa je naslikana na srednjem oboku v cerkvi ob zvoniku in se nesporno nanaša na popravilo zahodnega dela stavbe po porušenju.

Kakšna je bila prvotna cerkev si lahko samo predstavljamo. Na novo pozidani osmerokotni zvonik je verjetno precej nižji od prvotnega (v zreli gotiki so bili zvoniki precej višji). Pokrit je s piramidno streho, v času baroka pa je imela streha čebulasto obliko. Pred porušenjem je bil verjetno pokrit s kamnom, kot kartuzijanska cerkev v Jurkloštru, v njem pa so štirje zvonovi. Visoka gotska okna (9 m) z vitkimi oporniki in bogatimi krogi poživljajo zunanji videz cerkve, ki je še posebej vitka in razgibana na vzhodni strani, kjer jo zaključujejo tri gotske apside. Obzidje cerkve z ohranjenim južnim obrambnim stolpom spominja na turške čase, ko so Goro spremenili v tabor, kakor ga vidimo na ohranjenem bakrorezu iz leta 1681. Baročno stopnišče, ki vodi do cerkve, stražita sv. Florjan in sv. Janez Nepomuk, vhod na vrhu stopnic pa krasita sedeča angela s ščiti in bogato oblikovanimi vazami. K zahodni fasadi se pravokotno naslanjata dva močna opornika, med katerima je bil nekdaj v pritličju križnorebrasti obok, nad njim pa še eden v višini pevskega kora. Oba dva opornika sta bila prav tako porušena v 15. stoletju, od njiju sta ostali samo dva kiparsko okrašeni konzoli v kotih in dva okrogla polstebra na zunanji strani. V baroku so gotski obok nadomestili z novim, ki pa je s svojo potlačeno obliko razvrednotil dragoceni gotski glavni portal, zato so ga leta 1962 tudi podrli. Obe stranski fasadi in zlasti bogato razčlenjeno vzhodno stran cerkve so na gosto naslonjeni oporniki, da bi na obokih oprli steno.

Sicer jih na obeh stranskih fasadah zaradi širokih okenskih odprtin ni veliko, močno zgoščeni oporniki so le ob vzhodnih zaključkih cerkve. Hrbti vitkih opornikov so tu obogateni s fialami (okrasni stolpič gotskih stavb s piramidno streho in križno rožo na vrhu). Med stopnjevanimi oporniki je stena predrta z 9 m visokimi okni, okensko odprtino pa delijo po širini vitki delilni stebriči v več delov (2,3, tudi 4). Njihovi šilasti vrhovi pa so zapolnjeni z bogatim krogovičjem različnih oblik. Enotno razčlenjeni in gotsko oblikovano stavbi je na južni strani ob koncu 17. stoletja prizidana baročna kapela sv. Frančiška Ksaverija. Ta je bila postavljena v spomin na kugo, ki je razsajala 1682 in pomorila več sto ljudi. Včasih je bil na mestu te kapele južni vhod v cerkev, ki ga je pokrivala kiparsko obdelana lopa.Na severni strani se na cerkev naslanja zakristija, drugače pa ta stran ni predrta z okni, zaradi neprijaznega vremena in zimskih viharjev. V severni steni se je tudi ohranil gotski portal, ki ga obdajata vitka stebriča, ki se nad kapiteloma dvigujeta v tanki fiali. Med seboj sta povezani z usločenim lokom in križno rožo na vrhu.

Notranjost bazilike je izrazit gotski triladijski prostor in je prava zakladnica gotskega kiparstva iz začetka 15. stoletja. Zaščitni znak bazilike je milostni relief Marije Zavetnice s plaščem (okoli 1410), ki je ena največjih mojstrovin tedanjega časa. Pod njenim plaščem je upodobljenih 82 oseb, kar predstavlja dragoceno zbirko portretov ljudi takratnega časa. Med njimi najdemo portret Bernarda III., ustanovitelja Ptujske Gore, njegove žene Valburge, bratov minoritov, mnogih predstavnikov plemstva, cerkvene hierarhije in drugih ljudi. Nadvse zanimiv je tudi ˝Celjski oltar˝ Friderika II. Celjskega v južni apsidi (polkrožen s polovično kupolo obokan prostor, ki je dodan glavnemu prostoru, ali pa vključen v glavni prostor), ki je baldahinskega tipa. Sprva je verjetno stal nad glavnim oltarjem in zavzemal osrednje mesto v cerkvi in je izjemno kamnoseško delo iz kroga umetnika Petra Parlerja. Roženvenski oltar stoji ob drugem snopastem stebru na levi strani. V osrednjem delu tridelnega kamnitega nastavka oltarja je sedeča Mati Božja z otrokom in ima odsekano desno roko, v kateri je držala žezlo. V ožjih stranskih nišah sta kipa sv. Katarine in sv. Andreja. Umetniško delo iz začetka 15. stoletja pripisujejo naslednikom umetnostnega kroga Petra Parlerja. Sigismundov oltar sloni ob prvem stebru na južni strani, posvečen pa je vitezu Žigi (Sigismundu) iz Dobrne, ki je bil med dobrotniki cerkve. Preden je leta 1429 umrl, si je dal v vzhodnem delu cerkve postaviti nagrobnik iz marmorja. Po svoji obliki je podoben Roženvenskemu oltarju, vendar je nekoliko mlajši, levo oziroma desno pa sta kipa sv. Barbare in sv. Erazma.

Kip sv. Jakoba, apostola, najdemo na konzoli sredinskega snopastega stebra na desni strani cerkve in je prvotno stal v svojem oltarju. Je odličen primer tipične gotske plastike in pomeni sam vrh ptujskogorske kiparske delavnice iz začetka 15. stoletja. Baročna prižnica je dragocen izdelek baročnega umetnega rezbarstva iz srede 18. stoletja, prav tako pa tudi dvoje spovednic. Gotske freske so lepo ohranjene v južnem delu prostora pod korom, v nekdanji Križevi kapeli. Prikazujejo prizore iz Jezusovega življenja in druge motive. Kamnoseška znamenja vidimo na vseh kamnoseško obdelanih delih zunaj in znotraj cerkve, teh pa je več kot 1000. Barvna okna so delo akademske slikarke Ide Brišnik Remec in ponazarjajo Sončno pesem sv. Frančiška Asiškega. Križev pot na vzhodni steni zvonika je delo umetnika Viktorja Gojkoviča. Gotski reliefi Angel z grbi, Poklon treh kraljev in Marijina smrt so del prvotne cerkvene opreme (1410), najdemo jih v kapeli, ki je v nekdanjem obrambnem stolpu.

Zraven prekrasne in neizmerno bogate notranjosti je s Ptujske Gore tudi nadvse čudovit razgled, ki se razprostira na vse strani. Na jugovzhodu je pogled na pokopališko cerkev sv. Lenarta, cerkev sv. Janeza na Janškem Vrhu, na jugu pa na cerkev sv. Bolfenka in Donačko goro. Na zahodu pogled seže vse do Boča in Kamniških Alp, na severu pa na prostrano Dravsko polje, Pohorje, Maribor, Ptuj in Slovenske gorice. Vsak obisk te znamenite bazilike in kraja zagotovo šteje kot eno od nepozabnih doživetij tako glede kulturne znamenitosti, kakor tudi glede naravnih lepot.

Turistično – informativna pisarna Ptujska Gora
TIP Ptujska Gora
Ptujska Gora 36, 2323 Ptujska Gora
T:  +386 2 794 00 27
W: http://www.ptujska-gora.si/
E: info@ptujska-gora.si

Viri:

• Foto: Črtomir Rosić
• Wikipedija
• Spletna stran: http://www.ptujska-gora.si/
• Spletna stran: http://www.ptujskagora.eu/
• Krušič M., Slovenija, turistični vodnik, str. 526, Mladinska knjiga, Ljubljana 1995
• Brence A., Šauperl K. Purg, Ptuj z okolico, Kulturna skupnost Ptuj, 1988