Zgodovina Ptuja

Zgodovina Ptuja – Ptuj je mesto, ki ga rimski zgodovinar Tacit omenja v zvezi z vojnim posvetom v Poetoviani leta 69, ko so panonske rimske legije potrdile Vespazijanovo izvolitev za cesarja. Srednjeveški Ptuj pozdravlja potnika že od daleč, saj se je mogočna utrdba z mnogimi stavbami zleknila na vrh grajskega hriba, v njegovo vznožje pa so se strnile stare mestne hiše. Stari del mesta je tako nagneteno med vznožje grajskega griča in reko Dravo. Na zahodu se začenja z dominikanskim samostanom, na vzhodu pa z minoritskim samostanom, kar tvori značilno trikotno oblikovano ptujsko veduto. Osnovnico trikotnika predstavlja reka Drava, njeni krajni točki pa sta oba samostana, katera skupaj z gradom predstavljata ostali dve stranici. Ves osrednji del starega mestnega jedra je spomeniško zavarovan in zelo atraktiven za sprehode. Zraven Grajskega griča (264 m) mesto Ptuj razgibavajo tudi Panorama (262 m) in obronki Mestnega vrha. Ulice strogega mestnega jedra in osrednji trgi so med seboj skoraj mistično prepleteni in dajejo značilen srednjeveški videz ter za vsakemu obiskovalcu ponujajo posebno romantično doživetje.

Ptujski grad že od vsega začetka vsekakor orisuje značilno veduto mesta in kot takšen predstavlja osrednji kompleks mesta. Zasnovan je v obliki trikotnika katerega orisujejo zahodni in vzhodni stolp, na vrhu pa osrednja grajska stavba. Zaradi strateške lege je bil Grajski grič naseljen že v času mlajše kamene dobe (neolitik) in zgodnje bakrene dobe (5. tisočletje in prva polovica 4. tisočletje pr.n.št.) ter vse do današnjih dni. Mestni trg je osrednji trg mesta z Mestno hišo ali Magistratom, kjer se dogajajo vse večje prireditve v mestu. Največji dogodek je vsekakor Kurentovanje. Na trgu stoji znameniti Florjanov spomenik, ki je bil postavljen leta 1745 v spomin na žrtve številnih požarov. Slovenski trg je vse do leta 1923 služil kot prostor za mestno tržnico. Do 12. stoletja se je mesto tukaj zaključevalo in se kasneje širilo proti vzhodu. Danes je to osrednji del starega mestnega jedra z veliko pomembnimi zgradbami in spomeniki ter z osrednjo sprehajalno potjo po mestu.

Prešernova ulica je osrednja ulica starega dela mesta Ptuj, ki je dobila ime po največjem slovenskem pesniku Francetu Prešernu (1800-1849). Ulica se v rahlem loku ovija okrog grajskega griča. Poteka od Slovenskega trga do dominikanskega samostana, kjer na kraju nekdanjih zahodnih vrat v mesto v ostrem loku zavije na severno stran grajskega griča. Ptuj je skozi obstoj postal pomembno trgovsko, turistično  in agrarno središče pokrajine, v kateri ima velik pomen pridobivanje grozdja in odličnih vin. Gojenje vinske trte na obronkih bližnjih Slovenskih goric in Haloz ima dvatisočletno tradicijo ter kletarjenje, katerega začetek sega v 13. stoletje. Poseben utrip izredno zanimivemu mestu dajejo trije letni sejmi, katerih tradicija izhaja iz srednjega veka:

• Jurjev sejem (23. april)
• Ožbaltov sejem (6. avgust)
• Katarinin sejem (25. novembra)

Takrat v srednjem veku, so bili sejmi poseben privilegij in znak mestne neodvisnosti, pravico zanj pa je podeljeval deželni knez. Obstajala so natančna določila glede trgovanja domačih tujih obrtnikov ter prekupčevalcev. Najstarejši je Ožbaltov sejem, ki se omenja že leta 1300, trgovali pa so na sejmišču pod Ožboltovo cerkvijo. Danes vsi sejmi potekajo v starem mestnem jedru. Neverjeten čar starosti slovenskih mest pa vsekakor daje že omenjen tradicionalni pustni čas, ko mesto razgibajo tradicionalne pustne maske. Med njimi je vsekakor najbolj znan starodavni korant ali kurent. Tradicija je še vedno zelo živa in v tem času lahko v mestu in okolici oz. obrobju Haloz in Slovenskih goric ter Dravskem in Ptujskem polju srečamo mnoge še živeče pustne like. Med zelo znanimi so orači, rusa, piceki, ploharji in mnogi drugi, njihov pomen in vsebina pa sta povezana s prebujanjem pomladi.

Ptuj, ki se je ustalil na križišču cest, ki so povezovale sončno Italijo s Panonsko nižino ter alpske doline s deželami Balkana, začenja svoje prvo poglavje v davnini mlajše kamene dobe. Že ob nastanku mu je bila zaradi pomembne lege določena usoda, da je bil večkrat vpleten v zgodovinske dogodke evropskega pomena. Ta usoda je Ptuj, sicer naše najslikovitejše celinsko mesto, obdarila tudi z najbogatejšo dediščino preteklosti. Naravne danosti so povzročile, da je ob rečnem prehodu jantarske poti zrasla prometno, strateško in gospodarsko pomembna naselbina, ki je odigrala opazno zgodovinsko vlogo tako na področju politike in uprave kot na področju umetnosti in kulture. Tako sta približno 2100-1750 pr.n.št. v času Enolitika oz. zaključku kamene dobe in začetku bronaste dobe poseljena grajski grič (ostanki glinaste posode in kamnite sekire) in prostor Srednješolskega centra (glinaste posode). Premik v poselitvi z grajskega griča ob vznožje hriba dokazujejo keramične najdbe v Prešernovi 6. in 8. Jantarna cesta je potekala na levem bregu Drave med grajskim gričem in Panoramo.

Arheologi so na območju Ptuja našli tudi orodje izdelano iz brona, okrasni predmeti iz jantarja in zlata, odkrita pa je bila tudi naselbina v Rabelčji vasi (tehnične delavnice SŠC). Nekaj kosov bronastodobne keramike so odkrite tudi na gradu. Zanimiva je tudi srednjebronastodobna kultura gomil in najdeni grobovi na Turnišču, ki nakazujejo značilen skrčen pokop. Iz kasne bronaste dobe so na Ptuju značilni žgani plani grobovi (upravna zgradba Perutnine Ptuj). Iz starejše železne dobe okoli leta 1000-300 pr.n.št. je znana vrsta naselbin, Rabelčja vas, grobišče na prostoru SŠC, Ormoža, Hajdine in na ptujskem grajskem griču. Bogati arheološki predmeti ormoške naselbine govorijo o lovu, živinoreji, gojenju in striženju ovac.

Znanih je več obrti, izdelovanje kamnitega orodja, lončarskih in livarskih izdelkov. Dobro sta ohranjeni naselbina pod Ptujsko goro in plano žarno grobišče Doklece. Na tem prostoru so se v pozni železni dobi okrog leta 300-15 pr.n.št. naselili tudi Kelti, sooblikovalci kasnejšega noriškega kraljestva, regnum Noricum, ki so prostor naselbine postopoma urbano organizirali. Počasi dobiva ptujska naselbina svojo prvo urbano podobo. Med gradivom prevladujejo pridatki bojevnikov, dolgi meči z nožnicami, okrašeni v tipično dekorativnem keltskem stilu panonske variante. Naselbini sta bili na Panorami in na turnirskem prostoru na gradu. Keltska poselitev je bila močna, mnogo elementov keltske kulture se obdrži v rimskem času.

Rimljani prevzamejo vrsto geografskih imen, kot npr. Drava in Poetovio. Vrsta bogov, ki jih najdemo na rimskih posvetnih kamnih so keltskega izvora. Leta 15 pr. n. št. – 476 n. št. je za Ptuj značilno Rimsko obdobje in preseljevanje drugih ljudstev. Tako je v Keltsko nastajajočo državno tvorbo začeli že kmalu po začetku zadnjega stoletja pred našim štetjem prenikati rimski politični in gospodarski vplivi, ki so se ob koncu stoletja spremenili v bolj ali manj mirno izpeljano zasedbo. Nekje v 1.st.pr.n.št.na vzhodu okrepljeni Dačani, pritiskajo na zahod in premagajo keltska plemena Boje in Tavriske.

Noričani prosijo za pomoč Rim. Rimljani so nasproti staroselske naselbine na južnem bregu reke Drave postavili vojaško taborišče, ki so mu namenili izhodiščno vlogo pri osvajanju zahodne Panonije. To služi tudi kot obramba ali SV vrata rimske države kamor vpadajo plemena z Balkana in Panonije. Zaradi teh dogodkov in sprememb, ki so jih spremljale, je stara naselbina ob rastočem trgovskem prometu zaživela z novo močjo. Območje pride pod rimsko nadoblast v Poetovioni pa se naseli legija VIII. Augusta. Za čas 14-37 n.št. so značilne osvajalne vojne v Panoniji, ki jih je vodil cesar Tiberij. V letih 41-54 n.št. cesar Klavdij noriško kraljestvo priključi k imepriju kot provinco. Poetovio odtrgano od Norika in dodeljeno provinci Ilyricum, po razdelitvi te pa k Panoniji.

Cesar Klavdij v teh letih zamenja legijo, zato namesto VIII. Auguste pride v Poetovio XIII. Gemina. Rimski pisci, začenši s Tacitom in njegovo Historiae, večkrat omenjajo Ptuj v zvezi s pomembnimi dogodki. V Tacitovi Historiae je zapis, da je bil v zimskem taboru leta 69. ob sestanku panonskih legijskih poveljnikov za cesarja izvoljen Vespazian (69-79). Rimski zapisi segajo vse do omembe političnega delovanja deda poslednjega zahodnorimskega cesarja Romula, odstavljenega leta 467. S temi zapisi se je začelo zgodovinsko obdobje Ptuja, ki je okoli leta 103 leta ko XIII. Gemina odide na bojni pohod s cesarjem Trajanom (98-117) proti Dačanom. Mesto postane samoupravna enota COLONIA ULPIA TRAIANA POETOVIO. Cesar premesti legijo na donavsko mejo, zaslužne veterane legije in nekaterih drugih legij pa nastani Trajan v Poetovioni. Po delitvi province Panonije na Zgornjo in Spodnjo je bil Poetovio uvrščen v Panonijo Superior. V nadaljevanju Cesar Hadrijan (117-138) da zgraditi in popraviti most preko Drave. V 2. stol. se v zapisih kot vodilna družina pojavi Valerijci- dekurioni in sodniki, oz. župani (duumviri iure dicundo).

Antično mesto se v tistem času razprostira vse od Zg. Hajdine do Rogoznice in je imelo 30.000 prebivalcev, ko je Poetovia dosegla svoj največji obseg. V tem obdobju je v spomin na občinskega svetovalca, sodnika in župana Marka Valerija postavljen Orfejev spomenik. V nagrobnik je vklesan mitološki prizor Orfeja in Evridike, v srednjem veku pa služi za sramotilni steber (pranger). V letih 161 – 183 Mark Valerij Maksimilijan postane 184 rimski konzul. Ta čas je tudi znan po vpadih germanskih plemen Kvadov in Markomanov, ki jih zavrača Mark Avrel (161-180) s pomočjo socesarja Lucija Vera. V času dinastije Severov (193-235) doživi mesto velik napredek. Poleg obrtnega centra (SŠC), ki deluje še iz 1. stol. dobi velik razmah trgovina. Poetovio dobi postajo ilirske province, njeno delovno območje pa sega od Raetije do Črnega morja. Znani so trije zakupniki carine, zaposlijo uradnike, izobražene sužnje, ki so pripadniki mitraične vere. Poetovio je eden najstarejših krajev z mitrejem Vicus Fortunae, ki je bila znana mestna četrt v rimski Poetovioni.

Tako v 3. stol. na področju Zg. Brega postavijo III.mitrej, ki ga posvetijo vojaški legiji XIII. Gemine in V. Makedonske. Na Grajskem griču postavijo celo Jupitrovo svetišče. Glavne mestne nekropole najdemo na Hajdini, Sp. Bregu, ob Prešernovi ulici in Slovenskem trgu. V času cesarja Dioklecijana (284-305) je Poetovijo odtrgan od Zg. Panonije in vključen v mediteranskemu Noriku. Značilno je tudi širjenje krščanske vere, ki počasi prevzema vodilno vlogo. Poetovio je v tem obdobju eden najmočnejših zgodnjekrščanskih centrov na slovenskem ozemlju in kmalu postane škofijski sedež. 2.11.303 umre pomemben občan Viktorin Ptujski, prvi komentator Sv. pisma, ki naj bi bil po mnenju sv. Hieronima v Ptuju mučen ter tukaj tudi umrl.

Leta 352 se je na Ptujskem polju zgodila zgodovinska bitka med Konstancijem II in Magnencijem, 21. junija 388 pa je v zgodovinski bitka v bližini Poetovione zmagal Teodozij I. Veliki (379-395) nad Maksiminom. Leta 449 se je na Atilovem dvoru mudil poslanec Romul, v svojem pismu pa omenja Tatulovega sina Oresta (Atilovega tajnega pisarja), ki se je poročil z Romulovo hčerjo, rojeno v Poetovioni, in je bila mati zadnjega zahodnorimskega cesarja Romula Augusta (476). Leta 452 Atila na svojem pohodu v Italijo poruši in požge Ptuj (453 umre).

Vendar je mesto to katastrofo preživelo, občasno pa se ohranja utrjeni prehod čez Dravo vse do okoli leta 570, ko so ga zasedli Avari. Ti so na tem območju naseljevali njihove zaveznike Slovane, ki so skupaj z njegovo naselbinsko tradicijo prevzeli tudi njegovo ime. Njihova poselitev je bila tako intenzivna, da se Ptuj še danes ponaša z najpomembnejšim zgodnjesrednjeveškim najdiščem na Slovenskem. Nekatero gradivo obsega časovno obdobje med 8. in 11. stoletjem. Leta 796 je Ptuj kot naselbina obnovljen na zemljišču med mostiščem na Vičavi in obronkom Malega gradu s (spodnjo) cerkvijo. Razširi se pod Grajski grič proti proštijski ploščadi. Nadškof Arno, postavi za na Ptuju Teoderika za škofa.

Z uničenjem avarske države ob koncu 8. stoletja sta Podravje in z njim Ptuj prešla v okvir frankovske države. Zaradi tradicionalnega in zelo pomembnega rečnega prehoda je takoj po frankovski zasedbi ponovno zaživela naselbina, ki je v letih med 840. in 874. pripadla spodnjepanonskima mejnima grofijama – knezoma Pribini in Koclju, med 874. in 890. pa je postopoma prešla v imunitetno last salzburške nadškofije. Pribina ( 850-861 ) zgradi na Ptuju cerkev ť ad Bettwe ecclesiam Chosiuni comitis ť, ki je posvečena v času salzburškega nadškofa Liutprama (836- 859). Leta 874 župnijsko cerkev sv. Jurija (Kocljevo) posveti salzburški nadškof Teotmar, Ptuj pa postane kraj rednih sejmov in sedež pražupnije. Leta 890 po darovnici kralja Arnulfa (ponarejena na podlagi izgubljene pristne), dobijo Salzburžani v last cerkev na Ptuju z desetino in dve mestni četrti s sodstvom, mitnino in mostom in tretji del mesta, ki je bil prej Kocljeva last.

Med leti 969 in 973 Ptuj pristane v rokah Ogrov. V letih med 977. in 1555. je bilo mesto ponovno v lasti salzburških nadškofov, nato pa v lasti deželnega kneza. Leta 1132 so prvič omenjeni Gospodje Ptujski. Tako je leta 1137 v listini imenovan Friderik Ptujski, ki kot salzburški ministeriali postanejo lastniki Ptuja. Do leta 1147 salzburški nadškof Konrad I. (1106-1147) da pozidati grad na temeljih starega, že davno porušenega gradu in kjer med leti 1222 in 1232 na gradu deluje babenberško-salzburška kovnica denarja. Leta 1230 se na Ptuju na obrobju mesta naselijo dominikanci. Mehtildis, vdova Friderika III. Ptujskega, jim pokloni zemljo na zahodni dravski terasi, kjer so zgradili samostan in cerkev. Leta 1239 na Ptuj pridejo manjši bratje – minoriti in se naselijo na vzhodnem delu mesta, kjer med 1280-1290 zgradijo samostan. Med njihove ustanovitelje štejemo gospode Ptujske, Walseeje, Pesniške, in ptujske meščane. S prihodom menihov na Ptuj se prične njegova bogata vinogradniško – kletarska tradicija.

V naslednjih letih se srednjeveški Ptuj obda z obzidjem in postane mesto z mestnimi pravicami. Dobi svoj pečat, najstarejši znan pečat s podobo sv. Jurija na konju in napisom SIGILVM*CI-UITATIS*DE*BETOVIA pa je iz leta 1273. Dominikanski cerkev, ki je bila dograjena v letu 1252 in leta 1255 tudi posvečena. Požar je žal leta 1302 uničil dominikanski samostan, njegova prenova pa je trajala vse do sredine 14. stol. Ptuju leta 1376 salzburši nadškof Pilgrim II. Puchheim (1365-1396) potrdi njegov prvi statut, ki obsega 195 členov, ki urejajo upravno in sodno ter gospodarsko življenje Ptuja. V času turških vdorov je leta 1396 do tal požgan tudi Ptuj. Nadaljnja leta na Ptuju pusti svoj pečat predvsem razvoj krščanstva. Tako leta 1446 v cerkvi sv. Jurija v presbiteriju naredijo 40 kornih klopi. Sedeži iz hrastovega lesa so okrašeni z gotskim krogovičjem, rastlinsko ornamentiko in živalskimi figurami, okrog leta 1460 pa Konrad Laib naslika krilni oltar sv. Marka, ki ga je podaril cerkvi sv. Jurija. Sledijo leta vojn z ogrskim kraljem Matijem Korvinom, ki si po vojni s cesarjem prisvoji Ptuj v letih 1479 – 1490.

Značilno življenje na Ptuju v teh letih poda zanimiv zapis iz leta 1487, ko je Ptuj opisal ogrski kancler Paolo Santonino: “Pa vendar ima ptujski okraj ob dobrih letinah na pretek kruha, vina in mesa, saj dobiš ta čas dva rejena junca za štiri dukate, dva hlebca kruha, lahkega, rahlega kot goba in belega, da boljšega nisem videl nikjer drugje, pa prodajajo za sold.” V nadaljevanju cesar Maksimilijan (1493-1495-1519) po madžarski vojni leta 1494 od salzburških posesti zadrži Ptuj in Brežice. V začetku 16. Stol. (1532) Ptuj zopet v svojem mimohodu napadejo Turki, ki ga oblegajo 5 dni, a se mesto napadov obrani. Na polovici 16. stoletja leta 1551 mesto dobi Ptuj mestni grb (na srebrnem polju rdeč (Jurijev) križ), katerega opis poda leta 1567 Bartsch. Tega leta je bil, kot obrambna utrdba v kompleksu mestnega obzidja zgrajen okrogli stolp ob Dravi (Miheličeva galerija). Na dan sv. Jurija leta 1555 postane Ptuj deželnoknežje mesto. Cesar Ferdinand I. ga je za 28.657 renskih goldinarjev odkupil od salzburškega nadškofa. V tem času Antonio de Pivo, italijanski gradbenik zgradi novi mestni stolp,simbol mestne moči in veljave, ki je kot stari, gotski že omenjan v statutu iz leta 1376.

Pomembna prelomnica mesta je leto 1579, ko je 2. maja, prvi znani zapis imena Ptuj v slovenski obliki. Na Ptuj leta 1615 pridejo kapucini, ki jih je poklical cesar Ferdinand II., da bi iz Ptuja pregnal protestantizem. 1620 so zgradili cerkev, 1630 pa še samostan. Ta je ukinjen z jožefinskimi reformami. Leta 1656 baron Walter Leslie kupi ptujski grad. V spomin na zmago nad Turki pri Monoštru, je Borslki grof Georg Friedrich Sauer dal leta 1664 pred minoristsko cerkev postaviti Marijin steber. Izguba funkcije obmejne utrdbe, veliki požari v letih 1684, 1705, 1710 in 1744 ter druge ujme so Ptuj dokončno spremenile v povprečno podeželsko mesto. Vendar pa mesto svoje veljave ni samo izgubljalo, saj je doživljalo tudi občasne vzpone. To se je zgodilo po letu 1740 v zvezi s povečano trgovino z osvobojeno Madžarsko in Slavonijo. Postopoma so se v mestu udomačili šolstvo, vojaštvo, usnjarska industrija, vinska veletrgovina, železniški in cestni promet ter začetki smotrne turistične dejavnosti.

Tako leta 1786 razpustijo Dominikanski samostan, imetje prodajo, stavba pa je postala vojašnica, 6. decembra pa je ukinjena tudi funkcija mestnega sodnika. Ptuj dobi prvega župana, katerega stol zasede Filip Heinrich baron Schaller. Leta 1792 je bila ustanovljena Dekliška okoliška slovenska ljudska šola, na Ptuju pa se po letu 1848 prične močan germanizacijski pritisk, ki doseže višek 1908 s septembrskimi dogodki in ustvarjanje nemškega videza mesta.

Tako je bila leta 1869 ustanovljena nižja gimnazija, ki je po prvi lokaciji (Vrazov trg) dobila prostor v Gosposki-Prešernovi ulici, kjer je l. 1899 zgrajena nova zgradba na mestu stare ordonančne hiše. Za gospodarstvo je bila zelo pomembna gradnja železniške proge Pragersko – Kaniža. Ta je bila uradno odprta 24. aprila 1860, poskusna komisijska vožnja z vlakom s Ptuja v Veliko Kanižo pa je bila opravljena 8. marca 1860. Naslednja leta so na Ptuju bila za šolstvo in kulturno življenje zelo pomembna. Tako je 25. februarja 1873 na pustni torek bila prirejena prva korzo vožnja pustnih mask na Ptuju. Sodelovalo je 20 konjenikov, 4 vozi, ki so v popoldanski povorki vozili po ulicah Ptuja.

Jakob Schön leta 1877 odpre tiskarno in prične izdajati časopis Pettauer Wochenblatt. 20. septembra 1885 je deželni šolski svet uradno koncesionoral Glasbeno šolo tukajšnjega Glasbenega društva, 23. januarja 1886 pa je bilo na Ptuju ustanovljeno Olepševalno in ptujsko-prometno društvo Ptuj, ki je skrbelo za promocijo turistične dejavnosti. 5. oktobra 1896 je bila slavnostna otvoritev štirirazredne deželne realne gimnazije na Ptuju, leta 1900 pa Ptuj dobi višjo 8-letno gimnazijo. Vse večji pomen pridobiva tudi gospodarstvo, zato leta 1905 Reinhard ustanovi podjetje Perutnina, kasneje v letu 1910 pa Josipina Reinhard ustanovi trgovino s perutnino, katere naslednica je Perutnina Ptuj. V letih 1906-1907 je bil zgrajen novi magistrat po načrtih graškega arhitekta Maksa barona Ferstla. Elektrifikacijo mesta izvede l. 1924 ustanovljena Zadružna elektrarna za Ptuj, Breg in okolico, 8. junija 1925 pa so zasvetile prve električne svetilke po ptujskih ulicah. Ptuj močno zaznamuje tudi čas 2. svetovne vojne. Mesto zasede nemška vojska, hkrati pa začasno oblast v mestu prevzamejo člani švabsko- nemškega kulturbunda. Sledile so prve aretacije Slovencev. Ptuj je postal sedež okupacijskega okrožja in Nemci izselijo ok. 640 Slovencev. Kljub zatiranju v mestu deluje Okrajni odbor OF. Leta 1945 sledi zavezniški bombni napad na Ptuj v kateri je porušena minoritska cerkev, Mladika in železniški most. 8. maja se okupator umakne iz mesta, v mesto pa najprej pridejo bolgarski konjeniki, nato Prekmurska brigada, bolgarska pehota, Haloška četa in okrajni aktivisti, ki ga 9. maja 1945 osvobodijo. Po vojni mesto Ptuj zraste v pomembno kulturno, šolsko in gospodarsko središče Spodnjega Podravja.

Viri:

• Foto: Črtomir Rosić
• Wikipedija
• Marija Hernja Masten, Kratki vodnik po Ptuju, Mestna občina Ptuj, 2009
• Brence Andrej, Ptuj z okolico, Kulturna skupnost, 1988
• Slovenija, Turistični vodnik, 1995