Mali grad na Ptuju

Zgodovinsko mesto Ptuj se je v času vladavine salzburških nadškofov razvijalo v trikotniku med Dravo, grajskim gričem in dolino Grajene na njenem historičnem sotočju v Dravo. Takšen je opis fevdalnega Ptuja ob Dravi in Grajeni z vidika historično geografskega položaja, ki pa je zanimivo podoben razvoju Salzburga med reko Salzach, Hohensalzburgom in Mönchsbergom. Pri tem so v virih navedene zanimive povezave reke Drave z reko Salzach, grajskega griča s Hohensalzburgom, grajensko nižino pa nadomešča park Mönchsberg. Neustaljen tok obeh rek je tako na Ptuju kakor tudi v Salzburgu dolgo zaviral nastanek ustaljenega mostišča, ki se je pomikalo po rekah navzdol ter se ustalilo šele z dograditvijo mestnega obzidja. Zanimivo je tudi, da pri obeh mestih, med reko in vzpetino v Salzburgu ter med grajensko nižino in ptujskim grajskim gričem, ob vznožju potekajo mestne ulice k cerkvenim središčem ter mostišču.

Tlorisi obeh mest sta si posebej podobni, ob upoštevanju, da se je vzhodni meščanski del Salzburga razvil šele v času baroka, kakršen Ptuju manjka. Morda je zgolj slučaj tudi to, da se je v Ptuju današnja Prešernova ulica nekoč dolgo časa imenovala Žitna ulica, kakor se vse do danes imenuje zgodovinsko središče Salzburga. Podobno kot v izoblikah obeh mest najdemo vzporedne urbanistične podobnosti tudi v skupnostih gradov in mest po njimi. V času salzburške vladavine Ptuju v 13. stoletju je bila naloga ministerialov na ptujskem gradu upravljati mestno mitnino, carino in sejmarino, bdeti nad salzburškimi interesi na Ptuju in okolici ter braniti salzburško Podravje pred Madžari.

V zvezi s tem je moral sedež salzburškega ministeriala predvsem obvladovati ptujsko mesto s prehodom čez reko Dravo in z vrsto utrdb kljubovati Madžarskim vpadom na severu in na jugu od Drave. V začetku oz. od 9. stoletja dalje so za utrdbe služili dvori, z vedno bolj razvijajočim gospodarstvom in upravo na Ptuju pa je rasla tudi utrdbena moč Ptuja z namenom, da zaščiti salzburške podravske interese. Ta je najbolj rasla od 11. stoletja s postopnim dozidavanjem in utrditvijo ptujskega gradu na grajskem griču ter večje utrdbe oz. dvora na zahodu mesta, ki je varoval dostop na ptujski grad in staro ptujsko mestno jedro. Nova doba graditeljstva na Ptuju je povezala na vzhodu ptujski grad in župnijsko mestno cerkev preko vzhodnega stolpa, na zahodu pa preko zahodnega stolpa z dominikanskim samostanom v enotno utrdbeno pregrado. Ta je varovala Ptuj pred napadi z goriškega severa in s te utrdbene pregrade tudi vladala nad grajensko nižino, ki ga je do 13. stoletja branil minoritski samostan.

Iz tega obdobja je zanimiv predvsem nastanek in razvoj prej omenjene utrdbe na zahodu mesta oz. gornjega svobodnega dvora, ki se danes imenuje Mali grad (castrum minus), v njej pa danes domuje Knjižnica Ivana Potrča Ptuj. Markantna renesančno-baročna zgradba ob jugozahodnem obronku grajskega griča je skozi stoletja pomembno oblikovala ptujsko mestno veduto in sodi med najpomembnejše objekte starega ptujskega mestnega jedra. Prvič se Mali grad omenja v arhivskih virih leta 1376, vendar so raziskovanja pokazala, da sega njegov nastanek v 2. polovico 12. stoletja, v čas izgradnje mestnega obzidja. Nadvse zanimivi so tudi drugi arhivski viri iz leta 1280-1286, ki govorijo o Ptuju in ptujskih gradovih v sporu ptujskih graščakov s salzburškimi nadškofi v zvezi z odkupom Ptuja od Rudolfa I. Habsburškega.

Po salzburškem pojmovanju tega spora 18. julija 1280 so ptujski gradovi (Vesten) bili nedeljivi in dedni ter so posedovali s kastelanstvom tudi 12 posesti na grajskem griču z vrtovi za stražarje, kjer je že takrat bil grajski vinograd. Okrog leta 1260 kronist Otokar v svoji Avstrijski rimani kroniki (Ottokars Oesterreichisce Reimchronik) omenja salzburško-madžarska pogajanja o Ptuju, kjer je bilo govora tudi o dveh salzburških gradovih. Leta 1235 je Friderik Ptujski podelil patronat nad Veliko Nedeljo nemškemu viteškemu redu, v gradu viteza Hermana Ptujskega (in castro domini Hermanni). Po pogodbi med Friderikom Ptujskim in salzburškim nadškofom o medsebojnih fevdalnih odnosih 18. julija 1280, je moral salzburški ptujskograjski ministerial ptujski grad v času, kadar je prišel salzburški nadškof na Ptuj, zapustiti in mu ga predati za bivanje v celoti. Ptujske dvore iz leta 890 omenja tudi znamenita Arnulfova listina (Arnulf Koroški, koroški vojvoda, vzhodnofrankovski kralj, cesar Svetega rimskega cesarstva) ter njej sledeče listine iz 10. in 11. stoletja. Posebni mali grad (castum minus) v Ptuju iz leta 1249 omenja v svojih virih tudi Albert Muchar (benediktinski duhovnik, bibliotekar, arhivar in zgodovinar, pisatelj, doktor filozofije in rektor na Karlovi univerzi v Gradcu).

Nekateri viri tudi navajajo tudi izvor imena, saj je ˝castrum minus˝ moral predstavljati grad, ki je moral imeti svojega dvojnika v ˝castrum maius˝ imenovali pa so ga tudi spodnji grad ali pa kot predgrad. Iz vsega navedenega je torej dvor oz. Mali grad imel strateško pomembno lego, saj je z zahodne strani ščitil vhod v ptujsko mestno jedro, v njegovi bližini pa so se nahajala prvotna mestna vrata, skozi katera je vodila cesta z mostišča v Vičavi v srednjeveško mesto. Svobodni dvor ali Mali grad pri dominikanskem samostanu na Ptuju je bil torej v lasti salzburških nadškofov, ti pa so ga v fevd podelili  gospodom Ptujskim. Gospodje Ptujski so zgradbo Malega gradu potrebovali zaradi naraščajočih administrativno upravnih zadev in zaradi obrambe mesta.

Po pogodbi med Friderikom Ptujskim in salzburškim nadškofom o medsebojnih fevdalnih odnosih 18. julija 1280, je moral salzburški ptujskograjski ministerial ptujski grad v času, kadar je prišel salzburški nadškof na Ptuj, zapustiti in mu ga predati za bivanje v celoti. Gospodje Ptujski so v njem torej stanovali le takrat, ko so se morali umakniti z grajskega griča in odstopiti prostor salzburšemu nadškofu, ko je ta obiskal Ptuj. V zvezi s fevdalno upravno prakso je bil Mali grad sedež upravnega pomočnika ptujskega ministeriala, ki ga je zaradi obsežnosti svojih upravnih nalog nujno potreboval. Arhivski viri navajajo podatek o veliki poplavi leta 1348, ki je odnesla prej omenjeni stari most na Vičavi in po premiku Drave do podnožja dominikanskega samostana je Mali grad je izgubil svoj strateški pomen. Mestna vrata ob Malem gradu so zamenjala nova na današnji Dravski ulici, Mali grad pa se je znašel v ulici, ki je živahen tranzitni promet zamenjala z lokalnim.

Po tem obdobju je Mali grad večkrat za menjal svoje lastnike, ki so mu vsak po svoje pustili svoj pečat. Po izumrtju gospodov Ptujskih leta 1438 je Mali grad leta 1441 prišel v posest Schaumbergov, leta 1448 Szekelyjev, od leta 1592 pa so z njim upravljali Indungspeugi. V času od 1633 do 1690 je bil v posesti Herbersteinov, od 1690 do 1740 Wildensteinov, leta 1740 pa je dvor kupil Hans Jakob Moscon. Leta 1773 je dvor pridobila družina Attems, v njihovi lasti pa je dvor ostal vse do leta 1901, ko ga je od Attemsov kupil Gvidon Pongrac. V času Attemsov je v najetem dvoru med letoma 1850 in 1886 uradovalo tudi okrajno glavarstvo. Gvidon Pongrac je imel dvor naseljen s strankami, v njegovi lasti pa je bil vse do leta 1941. Med drugo svetovno vojno je bil njegov lastnik Kurt Elsbacher. Po drugi svetovni vojni je bil dvorec nacionaliziran in namenjen neprofitni stanovanjski rabi, zaradi neprimerne rabe in slabega vzdrževanja pa je bil dvor praktično pred propadom. V sedemdesetih letih 20. stoletja je bila v občinskih načrtih revitalizacije starega mestnega jedra za Mali grad določena nova namembnost.

Za zgodovinsko, arhitekturno in urbanistično pomemben stavbni kompleks je bila predvidena celovita prenova za potrebe ptujske knjižnice, ki je takrat domovala v ptujskem minoritskem samostanu. Temeljita prenova že močno dotrajanega Malega gradu za potrebe ptujske knjižnice se je pričela s kulturnim programom, imenovanim “ptujska trojka”, ki je zajemal celovito prenovo Minoritskega samostana z rekonstrukcijo cerkvene ladje ter preselitvijo pošte ter knjižnice. V ta namen so bila zagotovljena sredstva občinskega in republiškega proračuna, kulturnega sklada ter sklada za prenovo. Gradbeni odbor za prenovo Malega gradu je bil ustanovljen leta 1986, v naslednjih treh letih pa je bila pridobljena lokacijska in projektna dokumentacija. Nadvse zahtevna fizična prenova stavbnega kompleksa pa se je začela leta 1990, ko je bil objekt še naseljen, kp so začeli s pripravljalnimi deli ter s sanacijo kletnih zidov in temeljev. Temelje stavbe so najprej obkopali in popravili ter obdali z zračno kineto za izsuševaje kletnih zidov in s tem objekta v celoti. V nadaljevanju je sledilo postopno izseljevanje stanovalcev Malega grad, ki se je pričelo leta 1992, v začetku leta 1994, po izselitvi večine stanovalcev, pa so gradbeniki začeli z rušitvami predelnih zidov. Pričelo se je tudi sistematično raziskovalno izkopavanje in sondiranje, ki ga je izvajal Zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine Maribor.

Dela je kot zunanji konzultant spremljal umetnosti zgodovinar Jože Curk, ki je izdelal tudi umetnostno-zgodovinsko študijo Malega gradu. Obnovitvena dela so bila nadvse zahtevna, saj je bilo  potrebno porušiti vse predelne stene, naknadno prizidane primarne vratne odprtine, okna, niše ter arkadne loke. Po vseh rušitvenih posegih je bil objekt nekaj časa brez vmesnih etaž oz. odprt od kletnih obokov do slemena ostrešja. Dela je kot zunanji konzultant spremljal umetnosti zgodovinar Jože Curk, ki je izdelal tudi umetnostno-zgodovinsko študijo Malega gradu.

Obnovitvena dela so bila nadvse zahtevna, saj je bilo  potrebno porušiti vse predelne stene, naknadno prizidane primarne vratne odprtine, okna, niše ter arkadne loke. Po vseh rušitvenih posegih je bil objekt nekaj časa brez vmesnih etaž oz. odprt od kletnih obokov do slemena ostrešja. Dela so se nadaljevala v letu 1996, ko so se začeli izvajati obsežni statično-sanacijski posegi. Med najzahtevnejšimi je bilo odpiranje pozidanih arkadnih odprtin v jugovzhodnem vogalu objekta, in sanacija kletnih zidov. Med najzahtevnejše je sodila tudi sanacija osrednjega, 14 m visokega ostrešja, ki je bilo zaradi večletnega zamakanja močno dotrajano in okuženo s hišno gobo.

V procesu sanacije je bila ohranjena kvalitetna dekorativna ulična in zahodna fasada, za notranjo dvoriščno fasado pa je bilo glede na ohranjene podatke in novo reprezantančno funkcijo objekta sklenjeno, da se ji vrne podoba, kakršno je imela do prenove v 19. stoletju. Zahteven projekt obnove malega gradu se je zaključil 5. oktobra 2000, s svečanim odprtjem novih prostorov Knjižnice Ivana Potrča Ptuj.

Viri:

• Foto: Črtomir Rosić
• Wikipedija
• Baš F., Mali grad na Ptuju, Zgodovinski časopis 4/1950, Zgodovinsko društvo za Slovenijo, Ljubljana, 1950
• http://www.kamra.si/Default.aspx
• http://www.gradovi.net/
• http://www.sistory.si/
• http://www.knjiznica-ptuj.si/