Več od 260 let mineva od rojstva zaslužnega ptujskega histiografa Simona Povodna, ki je s svojim zanosom, vestno in častno proučeval krajevno zgodovino Ptuja in njegove okolice. Življenjepisi znamenitih osebnosti, ki so si s svojim delom na različnih področjih priborili ime in spoštovanje ni samo dolžna počastitev njihovih zaslug, temveč veljajo tudi za spodbudo nadaljnjim rodovom, da jim sledijo. Ptujska histiografija zavzema v Sloveniji eno najpomembnejših mest v lokalnem zgodovinopisju, za kar je v veliki meri zaslužen tudi plemeniti in skromen beneficijatni kurat Simon Povoden. Zraven zgodovinopisja ima Simon Povoden tudi neprecenljive zasluge na nadvse pomembnem področju zbiranja in skrbi za zavarovanje spomenikov. Benefícij (latinsko beneficium; knjižno, ugodnost, prednost) je bila v zgodnjem srednjem veku posest, ki so jo kralji in večji fevdalci darovali v dosmrten užitek. Beneficij je tudi izraz za trajno cerkveno službo, ki je v fevdalizmu prinašala trajni dohodek, zlasti dohodek iz nepremičnin. Kurát je naziv za katoliškega duhovnika, ki duhovno oskrbuje različne kategorije potrebnih (iz utečenega vsakdanjega življenja) izvzetih ljudi. Rek ˝Spoznavaj samega sebe”, ki je opozarjal nad vrati poganskega svetišča, ne velja le za vsakega posameznika, temveč prav tako za sam narod. Vsak narod namreč mora poznati razmere v katerih trenutno živi, predvsem pa mora posebno pozornost namenjati svoji preteklosti. Iz nje lahko zajema moč ob težavah, vztrajnost v nesreči in modrost za boljšo bodočnost. S tega stališča je upravičeno trditi, da je zgodovina učiteljica življenja. Žal pa človek in s tem tudi narod rad pozablja in tako je tudi v primeru Simona Povodna. Že Viktor Skrabar je leta 1933 v enem od svojih obširnih člankov o Povodnu vedel zapisati, da se je žal že ob koncu 19. stoletja v ljudski šoli na Ptuju o plemenitih delih Simona Povodna poučevalo le, da je skrbno zbiral rimske kamne Poetovione in jih dal pritrditi ob znamenitem ptujskem mestnem stolpu. Ob tem je še zapisal, da so na tega izrednega moža po smrti popolnoma pozabili in žal niti ne vemo, kje čaka na mestnem pokopališču na Ptuju vstajenja njegovo telo.
Danes starega moža, ki ga lahko Ptujčani opazujemo le kot priče velike preteklosti našega mesta in ga pred seboj zazremo v duhu skrivnostnega moža v duhovniški obleki, ki je bil ustanovitelj prvega mestnega muzeja na prostem v Sloveniji, v šolah niti z eno besedo ne omenjajo več. V sled temu naj navedem nekaj drobnih biografskih podatkov. Simon Povoden se je po cerkvenih zapisih rodil leta 15. oktobra 1753 v Vrhovcih (župnija Luče v Avstriji). Vrhovci so nekdaj namreč spadali v lučansko župnijo in so šele kasneje prešli k župniji Sv. Jurija ob Pesnici (Jurski vrh), danes pa pripadajo Avstriji. V ljudsko šolo je hodil v Zgornji Kungoti, gimnazijo in filozofijo pa je končal v Gradcu. Po končanem študiju filozofije se je posvetil še študiju teologije, po dovršenih teoloških študijih pa je bil, kot je zapisal sam, posvečen 21. septembra 1776. Po naslednjem dekretu iz ptujske proštijske biblioteke je bil nameščen za kaplana pri Sv. Janžu v Čakavski dolini (Avstrija), leta 1784, točneje 20. februarja, pa je bil kot kaplan premeščen v Juršince (sv. Lovrenc v Slov. goricah). To službo je opravljal kratek čas, saj je že istega leta (24. oktobra 1784) nameščen na Ptuju kot bolniški kaplan (Capellanus Xenodochii). Simon Povoden 29. junija 1793 na Ptuju postane kurat Golobovega beneficija, to službo pa je opravljal vse do 1. avgusta 1837, ko je stopil v zasluženi pokoj, star častitljivih 84 let. V knjigi umrlih mestne župnije na Ptuju je zapisano, da je Simon Povoden umrl 6. novembra 1841 ob 8. uri zjutraj za starostno oslabelostjo v Muršičevi ulici. Pokopali so ga 8. novembra 1841 na mestnem pokopališču na Ptuju, sprevod pa je vodil dekan in mestni župnik Meglič.
 |
 |
K temu okvirnemu Povodnovemu življenjepisu, ki je v glavnem povzet po arhivskih zapiskih nekaterih zgodovinarjev (Skrabar, Šauperl-Purg), je vsekakor potrebno dodati še nekaj pomembnih dejstev, ki dodatno odkrivajo življenje in delovanje velikega ptujskega histiografa. Kot civilni kaplan je opravljal svojo duhovniško službo v bolnišnici in Invalidskem domu, pri tem pa radodarno in socialno čuteče, za razne namene namenjal dobršen del svojih sredstev, ki jih je dobival kot upravljavec Golobovega beneficija ali v obliki raznih nagrad. Zanimiv je podatek, da je za svoje 52-letno delo pri Invalidskem domu prejel nagrado v znesku 150 zlatnikov. Kot dobrotnika in podpornika omenja Povodna tudi F. Raisp v svojem delu ˝Pettau, Steiermarks älteste Stadt. (Graz 1858) in ga povzema Skrabar. F. Raisp pri obnovi cerkve sv. Jurija opisuje, da je stroške za gotski portal, ki ga je leta 1840 izdelal domači gradbenik Janez Fahr, poravnal za Ptuj zelo zaslužen duhovnik in zgodovinar Simon Povoden. Enako ga omenja v zvezi z mestno bolnišnico, za katero je Povoden daroval izdatna sredstva, ker so razpoložljiva sredstva za njeno gradnjo in opremo bila premajhna. Še enkrat ga omenja med dobrotniki za glavni oltar mestne župne cerkve na Ptuju. Povodnov socialni čut do sočloveka se je zelo odrazil tudi ob velikem ptujskem požaru leta 1805, ko je uspešno organiziral humanitarno akcijo zbiranja sredstev prizadetim. Simon Povoden je kot svojevrsten in samosvoj ustvarjalec, ki je delal v duhu romantike in razsvetljenstva, v svojih delih zraven Ptuja obravnaval tudi njegov širši prostor. Prepotoval je skoraj vso mariborsko okrožje, zbiral gradivo po cerkvah, samostanih, graščinah, arhivih, črpal iz tiskanih del, obenem pa kot kronist skrbno beležil sodobne dogodke. Vse to je delal, ker mu je dediščina naših prednikov veliko pomenila. O tem je napisal preko 30 del, žal pa so skoraj vsa ostala v rokopisih, ki so večinoma shranjeni v Štajerskem deželnem arhivu v Gradcu. Večino od teh rokopisov je Simon Povoden leta 1827 arhivu sam podaril. Po en rokopis hranita proštija na Ptuju in Študijska knjižnica v Mariboru, kopije treh del pa hranijo v Zgodovinskem arhivu na Ptuju v fondu Rokopisna zbirka.
Vsebina njegovih del se nanaša na zgodovino Ptuja od rimskih časov do njegove dobe, na zgodovino župnij, samostanov, plemiških rodbin, genealogije (rodoslovje), varstva spomenikov itd… Veliko je tudi pisal o gospodarskem položaju ter pri tem zanimivo poročal o našem vinogradništvu, sadjarstvu in naravnem bogastvu. Čeprav je vsa svoja dela napisal v nemškem jeziku, je veliko razmišljal tudi o slovenskem jeziku, ki bi mu po njegovem mnenju bilo treba posvetiti več pozornosti, pri tem pa navajal Primoža Trubarja, Dalmatina in druge. Mnogi, ki so spoznavali njegova dela so se spraševali o vzrokih, zakaj Povoden ni dal ničesar v tisk. Ugibanja so različna, med pogostejše pa zgodovinarji navajajo, da ga je motila tedanja cenzura ali celo njegova lastna pretirana težnja po dovršenosti. Zadnje naveden moment je po mnogih tudi eden glavnih, saj je Povoden celo vrsto svojih spisov po večkrat predelal in prepisal.
Kot sem že omenil v Zgodovinskem arhivu na Ptuju hranijo kopije treh Povodnovih del. Pod signaturo R-40 in R-41 je arhivirana Zgodovina mesta Ptuja v dveh delih, za katero mnogi pravijo, da je njegovo najboljše in najvažnejše delo. V ptujskem arhivu tudi hranijo sodoben prepis (transkripcija iz gotice) originala, ki ga hrani Štajerski deželni arhiv v Gradcu (št. 177). Prepis je iz leta 1931, nastal pa je po naročilu Muzejskega društva v Ptuju. Prva knjiga rokopisa vsebuje 508, druga pa 358 popisanih in oštevilčenih strani. Omenjeni knjigi sta neizčrpen zgodovinski vir najstarejšega slovenskega mesta Ptuja, od najstarejših časov do 19. stoletja, saj se je Povoden pri svojem pisanju naslanjal na razne izvirne listine, ki so danes žal že izgubljene. Ohranjene so torej edino v Povodnovih prepisih, ki dobivajo s tem vrednost in pomen zgodovinskih virov. Tako so iz njegovih spisov zajemali mnogi ugledni zgodovinarji kot npr. Schmutz, Murko, Mommsen, L. Pečko, A. Krempel, F. Raisp, J. Orožen, M. Slekovec in K. Šamperl-Purg, P. Klasinc, J. Slodnjak …
Prvovrsten vir za arheološke študije sta torej Povodnova spisa ˝Ein Allerlei von Geschichten … der Stadt Pettau˝ iz leta 1813 in ˝Antiquitäten Poetoviens˝ iz leta 1832. V prvi knjigi nas Povoden seznanja z gospodarji in gospodi Ptuja, z raznimi elementarnimi nesrečami, govori o nastanku krščanstva in cerkveni ureditvi skozi čas ter o rimskih in drugih spomenikih v mestu Ptuju. V drugi knjigi nas Povoden seznanja z naravnimi posebnostmi Ptuja in okolice, o značaju tukajšnjih ljudi, o narodopisnih zanimivostih Slovencev v ptujski okolici, o napisih v mestu Ptuju, podeželskih dvorcih in napisih na nagrobnikih mestne župnijske cerkve. Zgodovinarji navajajo, da po listanju druge knjige lahko zasledimo tudi zapise o čarovniških procesih. Povoden je podrobno opisal proces proti Marjeti Kraljič (Margareth Kralitschinn), 60-letni vdovi iz Haloz, ki so jo 25. avgusta 1673 zažgali na grmadi v bližini Podlehnika. O taistem procesu imajo v Zgodovinskem arhivu v Ptuju 15 mikrofilmskih posnetkov izvirnega gradiva, kar pomeni, da je Povoden posedoval in se skliceval povsem na izvirno gradivo.
Simon Povoden ni bil samo histiograf Ptuja, temveč tudi opisovalec in lahko bi rekli skrbnik kulturnih spomenikov. Da očuva stare rimske spomenike in ostanke pred uničenjem, je leta 1830, ko je bil kaplan na Ptuju, dal v ptujski Mestni stolp vzidati do tedaj znane rimske spomenike in tako ustanovil prvi muzej na prostem pri nas. Med njimi so deli civilnih in vojaških nagrobnikov, pepelnic, žrtvenikov, reliefnih posvetilnih plošč in kvadrov, ki jih je našel na območju antične Poetovione. K muzeju sodijo tudi žrtveniki, postavljeni v nišah na severni strani cerkve sv. Jurija, mestni stolp pa je s tem postal posebej znamenit, saj je postal prvi muzej na prostem (lapidarij) na Slovenskem in nosi prav Povodnovo ime (Povodnov muzej). Simon Povoden je torej bil pri svojem delu in pri opravljanju svojega poklica ter histiografski dejavnosti zelo vesten in natančen. Ptujčani so življenjsko delo skromnega in samkritičnega zgodovinarja Povodna nagradili z prej omenjenim imenom muzeja in ulice na Bregu, ki nosi njegovo ime, še pred kratkim pa je pred proštijsko cerkvijo sv. Jurija stal tudi njegov doprsni kip. Omenjeno fotografijo mi je prijazno odstopil Mihael Tosch Toš, za kar se mu zahvaljujem. Nekateri vidnejši zgodovinarji delijo mnenje, da si Povoden zasluži, da bi se po njem imenoval tudi kakšen od ptujskih trgov. Priznana ptujska zgodovinarka Kristina Šamperl-Purg je v svojem članku o Simonu Povodnu tudi zapisala, da bi bila velika pridobitev in poklon Povodnovem neutrudljivem delu in nadvse pomembnem prispevku pri ohranjanju ptujske zgodovine in njegove dediščine tudi prevod in tisk ene izmed njegovih knjig, npr. Meščanske čitanke in namestitev spominske plošče na hišo, kjer je Povoden umrl.
Viri:
- Foto: V. Skrabar, Simon Povoden, 1933, Časopis za zgodovino in narodopisje
- Foto doprsnega kipa: Mihael Tosch Toš
- V. Skrabar, Simon Povoden, 1933, Časopis za zgodovino in narodopisje
- K. Šamperl-Purg, 1981, Ptujski histiograf Simon Povoden, Kronika-časopis za slovensko krajevno zgodovino, Št. 29
- Spletna stran: http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi453467/