Dom upokojencev Ptuj pripravil dogotke ob 100 letnici smrti Ivana Cankarja

Dom upokojencev Ptuj pripravil dogotke ob 100 letnici smrti Ivana Cankarja
Deli na:

V Domu upokojencev Ptuj smo 19.10. 2018 pripravili prireditev ob stoletnici smrti našega pisatelja Ivana Cankarja. Častni gost prireditve je bil minister za kulturo Dejan Prešički. Na prireditvi so sodelovali stanovalci Doma, Glasbena šola Karol Pahor Ptuj, dijaki ptujske gimnazije in prostovoljci. Vsem se za njihov prispevek še enkrat zahvaljujemo.
Gospa dr. Šuligoj Ljubica, stanovalka našega Doma, je spregovorila o zgodovinski vlogi Ivana Cankarja in njegovem sporočilo za današnji čas: ˝Za Slovence je letošnje leto jubilejno leto. Posvečamo ga najpomembnejšemu slovenskemu pripovedniku in dramatiku, vplivnemu družbenemu in nacionalnem mislecu Ivanu Cankarju, ob stoletnici njegove smrti. Rojen je bil 10. maja 1876 leta na Vrhniki, v številni obrtniško – proletarski družbi »na klancu siromakov«, o katerem je pisatelj pozneje v mislih predeloval resnično zgodbo svoje matere in družine. V svojem romanu Na klancu, je Cankar razgalil brezizhodnost siromakov, obsojenih na zaostajanje in pokorščino tujcu. V tej brezizhodnosti, pisatelj
poveliča poslanstvo svoje proletarske matere, poslanstvo vsega dobrega in humanega.

V stiski nemočnih ljudi veruje v moč proletariata in zapiše: »na tvojih plečih bo slonelo življenje!« »Ni pravice, ne pri biričih, ne pri sodnikih , ne pri cesarju« – izpove njegov Hlapec Jernej. Izhodišče Cankarjevih socialno – kritičnih razprav s socialističnim poudarkom iščemo v pisateljevem spoznanju življenja naroda proletarcev »na klancu«, ki mu ostaja le eno dejanje, da nastopi zoper vse, kar oklepa človeka. Nadaljuje pot Cankar, vodi skozi spoznavanje družbenih razmer na prelomu v 20. stoletju. Tedaj zahrepeni po dobrem, humanem, brez izkoriščanja in hlapčevstva. Izpove hvalnico domači zemlji, svojemu ljudstvu, ki mu tisočletni jarem ni mogel vzeti narodove identitete. Boleče je Cankarjevo spoznanje podložništva slovenskega človeka skozi zgodovino, kar trpi izraz v drami Hlapci:« za hlapce rojeni, za hlapce vzgojeni, ustvarjeni za hlapce! Gospodar se menja, bič ostane…«Pisateljeve besede nas presunejo, a nas v pripovedi Kurent preseneti (njegov – pisateljev) optimizem, ko odločno izpove, da hlapca v slovenski duši ni moč steptati in d le svoboden narod mora živeti. Obravnava socialno – etičnih vprašanj, svoboščin človeka in lastnega naroda Cankarja nenehno priteguje. O moči in poslanstvu slovenskega naroda pisateljev Hlapec Jernej jasno izpove z besedami: »Na tvojih plečih bo slonelo življenje!«

Cankar je svoja razmišljanja gradil na realnih temeljih socialno – ekonomskih razmer, na razumevanju narodnostnega vprašanja v habsburški monarhiji na prelomu v 20. stol. Kot kritični opazovalec dogajanj, se je poglabljal v majhnost slovenskega naroda v evropskem prostoru, izpostavljenemu potujčevanju. Gospodarska zaostalost tega kosa slovenske zemlje, je poganjala ljudi v množično izseljevanje, politični strankarski veljaki pa za uboštvo slovenskega človeka, niso imeli posluha. Zato Cankar kot socialdemokrat spregovori leta 1907 tržaškemu delavstvu o » slovenskem ljudstvu in
slovenski kulturi:« Tedaj izpostavi, da je slovenski narod skozi veke služil tistemu gospodarju, ki mu je bil najbližji. Zaverovan je v moč delavstva, tiste »skale« na katerih bodo Slovenci gradili svoj »lepši dan.« Sočasno so se tedaj že zbirali oblaki imperialističnih nasprotij, ki so v svetovni vojni prinesli ljudem novo gorje. Cankar je v tistem času veliko razmišljal o nacionalnem prebujanju narodov habsburške monarhije, o slovenski anatomiji. Pisateljeve ostre izjave o Slovencih, o »enakopravnosti in enakovrednosti jugoslovanskih narodov«, o svetovnem bratstvu vseh narodov in ras, so ga dovedle do kazenskega pregona habsburških oblasti. Cankarjeva vizija o jugoslovanski zvezni republiki, v kateri bodo Slovenci uživali svojo narodno avtonomijo – se v njegovem življenju ni uresničila. Ni dočakal časov, ki jih je v svojem delu snoval. Nekaj dni pred njegovo smrtjo (11. decembra) je sicer na tleh razpadle habsburške monarhije nastala 1. decembra 1918. leta Kraljevina SHS , toda slovenski narod ni zaužil avtonomno narodne svobode.

V svojih delih nam je Cankar zapustil bogato izročilo, še danes pomembna pisateljeva dela nas vodijo k razmisleku: Koliko je Slovenskem domoljubja, humanosti, človečnosti – si zastavljamo vprašanja. Zakaj toliko nestrpnosti, nespoštovanja, nerazumevanje, nevoščljivosti in celo sovražnega govora? Ali se iz zgodovine nismo kaj naučili? Spomnimo se, da smo se sicer od Trubarja kulturno istovetili, nato pa bili skozi stoletja ubogljiv družbeni člen, ki je hlapčeval vladajočim narodom. Ali potem danes zares dojemamo bistvo narodove svobode. Zdi se mi, da lastnost narodove ponižnosti kar potrjujemo v svetovnem merilu. Ne pozabljamo, da smo Slovenci na svoji zgodovinski poti znali reči dvakrat ne: leta 1941, ko smo se uprli okupatorjevim uničevalnim ciljem in 1990. leta, ko smo končno dosegli
svobodno Slovenijo! Danes žal pogrešam več narodne samozavesti in se sprašujem: ali nas je svetovni kapital s svojimi
demokratičnimi normami tako prevzel, da je zasenčil naš narodni ponos? V tem jubilejnem letu bi kazalo razmišljati, koliko Cankarja je danes med nami.

Vir: mag. Vesna Šiplič Horvat, strokovni vodja

Copyrighted Image !