Na južnem robu Slovenskih goric le kakšnih 10 km od najstarejšega slovenskega mesta Ptuja stoji grad Vurberk. Ruševine gotsko-renesančnega gradu v Vurberku stojijo na kopastem griču z 542 m nadmorske višine in 320 m nad strmo levo obalo reke Drave. S strateško pomembno lego je pozidan na ozemlju s staro naselitveno kontinuiteto, ki jo dokazujejo ostanki gradišča z okopom ob njegovem vznožju nad dravskim bregom. O nekdanji veličini vurberškega gradu pripoveduje mnogo virov. Po slovenski ljudski pripovedki naj bi se v gradu rodil Kresnik (eno od najpomembnejših karantansko-karniolskih-slovanskih božanstev), ki je imel namesto nog konjska kopita. Zaradi tega so ga morali h krstu nesti kar desetkrat, da je božji blagoslov naposled učinkoval, Kresnik pa je postal človeško bitje, čeprav je nekaj čarobne moči še ohranil. Zaljubil se je v hčer kačje kraljice. V njen dvor se je pritihotapil kot palček, ponoči pa se je spremenil v junaka in ugrabil kraljično. Ko je kačji kralj to izvedel, je za Kresnikom poslal kačjega zmaja. To je bila pošast s kačjim trupom in zmajevo glavo. Ko je lezel čez Dravo, je zaradi svoje velikosti zajezil reko, ki je poplavila vse Ptujsko polje, ko pa je lezel čez gorice, jih je preoral, zaradi česar je nastal globok jarek.
Naposled se je ovil okrog vurberškega gradu, da ni mogel nihče niti ven niti noter. Kraljična, ki je bivala v gradu, je bila ujeta. Kresnik, ki se je vrnil na dan svetega Jurija, je v roke vzel meč in se postavil na zmaja, vendar pa je slednji zletel v zrak. Ker pa so Kresniku zrasla krila, se je lahko pognal za njim. Med njima se je vnel hud boj. Kresnik je naposled zmaja z mečem udaril po glavi, da je ta padel na tla, in ga vrgel v globok studenec, kjer ga je priklenil z debelo verigo. Ko je bil zmaj premagan, je na zemljo padala sama zlata pšenica. Kresnik se je nato poročil s kraljično Vesino in živela sta srečno do konca svojih dni. Iz ljudskega izročila lahko prav tako izvemo, da naj bi bil vurberški grad zelo star, saj naj bi ga sezidali okrog leta 111 pr. n. št. Najprej so želeli grad postaviti na višjem bregu, poimenovanem Grmada. Namero jim je onemogočil hudi duh, ki je vse kamenje, ki so ga podnevi znosili na vrh hriba, ponoči znosil na drug, nižji breg. Tako so morali grad zgraditi na slednjem. O bajeslovni preteklosti gradu pripoveduje tudi nemška ljudska pripovedka. Po njej naj bi konec 11. stoletja v bližini Ptuja živel štajerski vitez Popo, ki je bil pogumen in močan junak. Popo je v vurberški hosti z gorečim polenom ubil mitološkega črva oz. ogromnega zmaja, ki je tamkajšnjim prebivalcem povzročal veliko škode. Na vrhu hriba je Popo v začetku 12. stoletja postavil grad, ki ga je po zmaju poimenoval »Wurmberg« [Wurm, nem.: črv]. Zmaja so v svojem grbu ohranili tudi lastniki gradu. Grad se prvič posredno omenja leta 1238, ko se omenja njegov gradnik Wigand (Wigandus de Wrmberch).
 |
 |
Nekatera dognanja nakazujejo, da so ga verjetno pozidali že 1180 leta, saj že leta 1204 naletimo na zmaja v grbu prvega znanega posestnika Amelrika s Hollenburga. Na njegovo prvo neposredno omembo naletimo leta 1244, ko se grad omenja kot Wuermwerg. Takrat naj bi ga Amelrik iz Stubenberga zastavil Swikerju Humperškemu za 130 mark. Po Swikerjevi smrti, je grad Vurberk od salzburškega nadškofa v zameno za svoje dedne posesti v Lungavu (Tamsweg) v Salzburškem v fevd dobil Hartnid iz Ptuja. Za časa vojne med Otokarjem II. Češkim in Ogri je Vurberk za nekaj časa prišel v ogrske roke. V 60. letih 13. stoletja je dal kralj Otokar Češki ob plemiških nemirih menda porušiti tudi grad Vurberk. Rudolf Habsburški, ki je bil takrat nemški kralj, je izkoristil nezadovoljstvo plemstva zase. V bitki na Moravskem polju leta 1278 je Otokar padel, Štajerska pa je z drugimi Otokarjevimi deželami prišla pod habsburško nadoblast. Ptujčani so zdaj Vurberk ponovno pozidali. V salzburških rokah je ostal vse do leta 1438, nato pa je z dedno pogodbo leta 1441 prešel v posest Friderikove sestre Neže, poročene z Leutoldom Stubenberškim. Za časa turških vpadov je bil grad postojanka med Krapino in Zgornjo Štajersko, kjer so z vrha hriba s kresovi opozarjali na bližajočega se sovražnika. Vendar pa Turki gradu nikoli niso mogli zavzeti, tako niti leta 1532, ko so ropali in morili po Slovenskih Goricah. Kajpak je bil grad za to primerno pripravljen. V grajskem inventarju iz leta 1525 je med drugim natanko popisana njegova oborožitev. V orožarnici so bili oklepi in kar je sodilo zraven, drugo orožje je bilo v mali orožarski izbi, v hišici pred kapelopa so bile pripravljene sulice in kopja. Omenjajo se še poljske kače (vrsta topov), tri štuke na kolcih, dve bombardi in več kartaun ter ostali topovi s pripadajočim strelivom.
Posest je ostala v rokah Stubenberških vse do leta 1616, ko je Jurij Stubenberški prodal gospoščino Filibertu Schranzu pl. Schranzeneggu. Leta 1619 si jo je pridobil Wolfgang Žiga baron pl. Herberstein, leta 1627 pa polkovnik baron Johan pl. Wechsler. Njegova hči je leta 1639 posest ponovno prodala Herbersteinom. Proti koncu 17. stoletja so ga Herbersteini spremenili v lovski dvorec, ko pa se je Kristina Krescencija pl. Herberstein leta 1715 poročila z grofom Ignacijem Marijo Attemsom, je grad prešel v posest te znamenite štajerske rodbine. Ta ga je posedovala vse do leta 1885. Do leta 1907 je bil v meščanskih rokah, ko ga v svojo posest znova pridobijo Attemsi. V tem obdobju je zanimiva zlasti usoda raznih grajskih dragocenosti, pohištva, opreme ter umetniških predmetov. Mnogo so jih že leta 1907 prenesli z gradu, večinoma v Ptuj, deloma pa tudi v Gradec in v Libohovice na Češko. Manj znano je, da pravzaprav večji del zbirke v današnjem Ptujskem muzeju temelji na dragocenostih iz Vurberškega gradu.
Grad Vurberk je bik Attemsovih rokah tudi še pred 2. svetovno vojno, ko je bil v njem sanatorij za pljučne bolezni, ki ga je ustanovili 1. marca leta 1923 ruski Rdeči križ. Sanatorij je bil zaradi zelo ugodnih podnebnih razmer in priznanih strokovnjakov znan tudi v tujini. Vodil ga je dr. Bolesav Okolo-Kulak, v njem pa se je zdravilo tudi do 100 bolnikov. V neposredni bližini se namreč več kilometrov razprostirajo iglasti in bukovi gozdovi, ugodne pa so tudi podnebne razmere. V teku leta je okrog 270 sončnih dni, megle pa skoraj ni in nikoli dolgo ne leži. Zima prinaša sneg, a je brez vetra, zaradi oddaljenosti zdravilišča od industrijskih krajev pa je zrak popolnoma čist in brez najmanjšega prahu in dima ter nasičen z vonjem dreves. Nadvse zanimivo je, da so v okolici gradu pred nekaj leti odkrili energetske točke (sedaj jih je postavljenih že 31), ki jih obiskuje veliko ljudi za namene zdravljenja. Ustno izročilo pravi, da je med vladavino Herbersteinov grajski zdravnik bolnike obolele na pljučih vsak dan poslal na sprehod po gozdu, ki zarašča grajsko vzpetino. Sprehajati so se morali po določenih poteh, speljanih med drevesi in počivati na odrejenih mestih. Grad Vurberk namreč leži na stičišču oz. križišču štirih močnih linij z vzhodne smeri in dveh, ki tečeta od juga proti severu. V tistem času je bil grad tudi delno prenovljen, napeljali so elektriko, vodovod, telefon in centralno kurjavo. Iz tega časa se je ohranilo precej fotografij, zlasti iz notranjosti gradu. Zgradba je bila povsem prirejena zdravilišču, ki je imelo 70 postelj, bolniške sobe pa so bile svetle in obrnjene proti JV in JZ. Sanatorij je premogel tudi za takrat moderen rentgenološki kabinet in potrebne aparate za fizikalno terapijo.
V zdravilišču so uporabljali vse preizkušene metode zdravljenja pljučne tuberkuloze in astme. Cena za enoposteljno sobo (I. razred) je bila 110 dinarjev na dan, za namestitev s sobah s 3-4 posteljami (II. razred) pa so pacienti morali odšteti 50 dinarjev na dan. Med okupacijo je bila v njem nacistična politična šola, 22. februarja leta 1945 pa je bil grad med bombardiranjem poškodovan. Res je, da je bil po napadu delno uničen, vendar bi ga bilo po vojni še mogoče rešiti. Ruševine so po vojni odstranili. V glavnem se danes grad uporablja za prireditve, saj na njegovem dvorišču stoji “amfiteater”. Po letu 1945 je grad sameval in propadal. Leta 1979 je Turistično društvo Vurberk obnovilo še ohranjeni del – spodnje dvorišče z vhodnim portalom, obzidje s strelnicami, ter dve manjši poslopji. V bastiji se danes nahajajo prostori turističnega društva. Danes si ob pogledu na žalostne ostanke gradu le s težavo predstavljamo njegovo veličino in mogočnost. Nekdanjo podobo gradu si lahko rekonstruiramo samo s pomočjo starih upodobitev, fotografij in opisov. Štiritraktno grajsko jedro je bilo pozidano na pravokotni talni ploskvi in na južnem vogalu okrepljeno z okroglim obrambnim stolpom, v njegovem pritličju pa je bila grajska ječa. Poslopje je bilo pozidano na živi skali in je segalo v višino dveh nadstropij.
V pritličju so bili predvsem upravni prostori, v nadstropju pa je bilo 22 gosposkih sob ter v drugem 14. Dvorišče je bilo na vseh štirih straneh okrašeno z arkadami, ena izmed dvoriščnih sten pa je bila v nadstropju odlikovana z renesančno triforo. Sredi dvorišča je stala cisterna s kovano krono. Na domnevno najstarejšem, severo-vzhodnem traktu sta bili vzidani plošči z grbom Stubenberških, na enem izmed dvoriščnih prizidkov pa je bila letnica 1592, ki je morda datirala celotno renesančno adaptacijo gradu. Od starejših sestavin je v grajskem jedru izpričana poznogotska kapela, ki jo je pozidal Gašper Stubenberg in 26. avgusta leta 1510 posvetil lavantinski škof Pewerl. Grajsko jedro je obdajal renesančni utrdbeni obroč, obzidje s stolpi, ki se je delno kot edini preostanek nekdanjega gradu ohranilo do danes. V obzidju so renesančne ključaste strelnice, nekdaj pa sta bila v njem vzidana topa in poljski kači (vrsta topa) iz 15. stoletja. Ta »artilerija« je bila v rabi vse do leta 1814, ko so jo ob proslavi zmage nad Napoleonom poslednjič uporabili.
 |
 |
Pozneje so topove prepeljali na Ptujski grad. Na dvorišču je nekoč stal 72 metrov globok vodnjak, ki sta ga po legendi izkopala dva hudodelca oz. ujeta Turka in si tako rešila življenje. Vodo so črpali iz vodnjaka s pomočjo kolesa na stopala, edinega pri nas znanega primerka te vrste in prava redkost tudi v širšem evropskem prostoru. Z zunanjega dvorišča so držale v notranji grad v 19. stoletju postavljene kamnitne stopnice, ki so pripeljale do kamnitnega renesančnega vhoda. Izpostavljeni stolp na bližnji vzpetini, ki ga vidimo na Vischerjevi upodobitvi in ki je sprva imel funkcijo prednje utrdbe, ni več ohranjen. V gradu je bila bogata zbirka starega pohištva, orožja, mučilnega orodja, umetnin in drobne opreme. Del te opreme se sedaj nahaja na Ptujskem gradu. Pristava pod gradom, ki je danes več ni ter obrambni stolp, katerega sledovi so še vidni, sta sodila, poleg župnijske cerkve, v celoto grajskega hriba. V grajski pristavi so bile kašče in drugi prostori za shranjevanje živil. Zanimiva je ledenica, 20 m globoka jama. Do njenega dna so vodili kletni hodniki, skozi katere so prinašali živila, na vrhu pa je bila v zidu pristave odprtina, skozi katero so v ledenico metali velike kose ledu. Tretji in edini lepo ohranjen in zadnja leta tudi v celoti obnovljen objekt je Marijina cerkev, prvotno gotska stavba, posvečena sv. Miklavžu zavetniku splavarjev in čolnarjev. Cerkev je prvič omenjena leta 1336. Poškodovali so jo Turki, luterani pa spremenili v molilnico, ki je imela protestantskega duhovnika od leta 1589 do 1616, ko so jo ponovno prevzeli katoličani. V Vurberku, v bližini cerkve so imeli protestanti tudi svoje pokopališče. Sedanja poznobaročna cerkev je bila zgrajena leta 1776. Oprema je delo Jožefa Holzingerja. Zlasti so zanimivi nagrobniki z reliefi vurberških graščakov iz 16. in 17. stoletja, ki se nahajajo na notranjih in zunanjih zidovih. Notranjost cerkve je leta 1894 poslikal Franc Gornik, Križev pot iz leta 1915 pa je Sojčevo delo. Poleg ogleda notranjosti cerkve ter opreme so vredni ogleda tudi reliefi (nagrobniki z napisi), ki jih v vurberški cerkvi ne manjka.
Viri:
- Foto: Črtomir Rosić
- Wikipedija
- Turistične table na gradu Vurberk
- Spletna stran: http://www.vurberk.si/index.htm
- Spletna stran: http://www.kamra.si/Default.aspx?module=5&id=1345
- Spletna stran: http://www.gradovi.net/grad/vurberk_grad